Premagaj svojo nepotrpežljivost

Življenje je polno nadležnih trenutkov, ko smo prisiljeni čakati, v predprazničnih dneh še posebej. Toda to prisilno čakanje nas dela samo še bolj nestrpne. Zakaj?

29. 11. 2007

Spet je leto naokoli in spet se boš v trgovine odpravila po praznična darila. Gneča, živčnost, zavijanje z očmi, sikanje skozi zobe, zlovoljni komentarji ... zveni znano? Tudi najbolj organizirane ljudi, ki se imajo vedno pod nadzorom, takšne stresne situacije, kot je prisilno čakanje v vrsti ali v koloni, spravijo na rob živčnosti.

“Včasih sama sebe ne prepoznam,” pravi 29-letna Lada. “Imam se za razumno osebo, tudi doma in v službi me spoštujejo zaradi moje zadržane in zbrane narave, toda če moram v trgovini čakati v vrsti pri blagajni, me takšno nekoristno zapravljanje časa ponavadi spravi čisto iz tira. Pa ne zato, ker moram čakati. Bolj me ujezi dejstvo, da od treh blagajn dela samo ena in da smo nakupovalci primorani čakati, namesto da bi trgovci ustregli našim željam in potrebam ter odprli še eno.”

Če vse pričakuješ takoj

Imaš tudi ti takšne težave? Nič nenavadnega. Dandanes smo se že tako navadili, da se vse okrog nas odvija hitro in učinkovito, da pričakujemo, da bomo tudi takšna vsakdanja opravila, kot je nakupovanje, opravili gladko in brez ovir.

Življenje je postalo preprosto in ‘udobno’, saj nas na vsakem koraku spremljajo računalniki in drugi najsodobnejši tehnološki dosežki. Prav tako so postale vsakodnevne stvari pripravne – po nocoj­šnjo večerjo lahko stopite v bližnjo samopostrežno trgovino, kjer se police šibijo pod težo vabljive ponudbe ... skočili boste v avto, se odpeljali v trgovino, parkirali, vstopili, izbrali pripravljeno jed, plačali in se z lahko pridobljenim ‘plenom’ zadovoljno vrnili domov. Nič lažjega!” v svoji knjigi Obvladajmo stres pišeta zdravnika Terry Looker in Olga Gregson.

Toda včasih se zalomi in naša pričakovanja, da bomo svojim željam lahko ustregli tisti trenutek, ko si to zamislimo, lahko hitro splavajo po vodi.

“Načrte vam bo prekrižal avto, ki trmoglavo ne bo hotel vžgati, nemara boste obtičali v prometni gneči ali pa vam bo celo počila guma. Pred nakupovalnim centrom ne boste našli praznega parkirnega prostora, ko pa se boste le prebili v bleščečo notranjost, vas bo množica nakupovalcev osorno odrivala in pehala sem ter tja,” črn, toda marsikdaj zelo verjeten scenarij opisujeta Looker in Gregsonova.

In kako se odzovemo na tako nepričakovane dogodke? Največkrat tako, “kot če bi nam po življenju stregla nevarna zver: v nas se sproži nagonski stresni odziv, čeprav večinoma ni nikakršne nuje in možnosti za telesno reakcijo. Vrste pred blagajno in prometnega zastoja žal ne moremo preskočiti. Z njima se ne moremo niti bojevati niti pred njima pobegniti, zato takoj postanemo nestrpni in nepotrpežljivi, začnemo se jeziti in naposled besno izbruhnemo.”

Nestrpneži v nevarnosti

Tvoji besni izbruhi ti bodo nemara laže razumljivi, če boš prisluhnila sami definiciji stresa. Po Lookerju in Gregsonovi je to “neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani in sposobnosti za obvladanje zahtev na drugi strani. Razmerje med dojemanjem zahtev in oceno sposobnosti za kljubovanje pritiskom odločilno vpliva na doživljanje stresa.”

Ko torej kot kup nesreče sediš v avtu in že deset minut čakaš na istem križišču ter že krepko zamujaš na pomemben sestanek, je neskladje med tem, kar se od tebe zahteva (da se čim prej pojaviš na sestanku), in tvojo sposobnostjo, da to zahtevo tudi uresničiš, ogromno. Tudi če si še tako sposobna, ti gneče na cesti zagotovo ne bo uspelo pregnati. In nič čudnega, da ti naraste pritisk, da se ti začnejo tresti roke in se ti v prsih nabira nekaj, čemur bi lahko rekli mešanica jeze, nemoči, besa, včasih tudi strahu.

Tovrstne telesne reakcije pa gotovo niso tako nedolžne, kot nemara misliš.

Raziskava ameriške univerze Northwestern je pokazala, da je kronična nepotrpežljivost največji indikator visokega pritiska, veliko večji kot na primer tekmovalnost. Lahko bi torej rekli, da nepotrpežljivci kopljejo jamo sami sebi.

Terapevta Arnold in Clifford Lazarus v svoji knjigi 101 nasvet, kako ohraniti duševno zdravje, opozarjata na uničevalen vpliv jeze, ki je izredno pogosta pri ljudeh s tako imenovanim “vedenjem tipa A, ki vedno hitijo, so nestrpni, preveč zaposleni in pretirano ambiciozni.” Takšni ljudje naj bi “bili v večji nevarnosti, da zbolijo na srcu, kakor ljudje z značilnostmi tipa B, ki so bolj sproščeni, umirjeni in lagodni.”

Razlogi za jezo

In od kod sploh izvira vsa ta destruktivna jeza? Tudi ta je seveda zgolj posledica stresa.

“Jezo ustvarimo s tem, ko sebi in drugim nalagamo vsakovrstne zahteve,” pravita A. in C. Lazarus ter poudarjata, da se veliko gorja skriva v ‘tiraniji glagola biti’:

“Ljudje, ki prevečkrat uporabljajo moral bi, moram, ne smeš ... so zelo zahtevni in grenijo življenje tako sebi kot drugim ... Seveda ni sam izraz ‘moral bi’ tisti, ki ustvari napetost, ampak zahteva, s katero je podkrepljen.” In prav ta zahteva je tista, ki lahko marsikomu zagreni trenutke, ki bi lahko bili povsem prijetni.

Premisli o tem, ko boš naslednjič sedela s prijateljico v kavarni in bosta deset minut čakali na natakarico, da bi naročili kavo, ki jo ‘moraš’ popiti. Ali pa ko boš naslednjič ‘morala’ ustaviti pred rdečo lučjo na semaforju in ‘morala’ počakati, pa čeprav na prehodu za pešce ni nikogar, medtem ko bi ‘morala’ že zdavnaj biti doma. Namesto da besniš, ti zavoljo tvojega zdravja priporočamo, da upoštevaš nasvet A. in L. Lazarusa:

“Moral bi, moraš, ne smeš in tako naprej spremenite v ‘želim si’, ali ‘raje bi’ in videli boste, da bo drugače. Zagotavljava vam, da se boste, manjkrat ko boste uporabili moral bi ... bolje počutili vi, vaši bližnji in vaši sodelavci.”

Oceni svoje emocije

Terapevta prav tako menita. da bi ljudje svojo nepotrpežljivost veliko laže brzdali, če bi upoštevali idejo o emocionalnem termometru in jo uporabili v svojem vsakdanjem življenju. Uporaba je povsem preprosta. Najprej svojo jezo sama pri sebi oceni na lestvici od 1 do 10. Ko boš ocenila, da si se razburila za deset, boš vedela, da je to resen znak, da pretiravaš in škodiš sama sebi ter da je seveda skrajni čas, da od sebe zahtevaš in pričakuješ manj, kot si si zastavila.

Glede na sodobni čedalje hitrejši stil življenja skoraj zagotovo nikoli ne boš imela dovolj časa, da bi naredila vse tisto, kar si si zamislila. Tako pač je in tega ne bo spremenilo niti dejstvo, da boš morala naslednjič, ko boš prišla v banko, počakati na vrsto skupaj s tistimi trinajstimi strankami, ki stojijo v vrsti pred teboj. Sicer pa, zakaj ne bi s seboj drugič vzela kar Cosma? Ali, še bolje, ga vedno za vsak slučaj imela v svoji torbici? Boš videla, čakanje bo minilo, kot bi mignil, o izbruhu nepotrpežljivosti pa ne duha ne sluha ...

Trening čakanja

Mike Fisher v svoji knjigi Beating Anger piše, kako se lahko v devetdesetih dneh otresemo nepotrpežljivosti.

  • Postoj, razmisli in vedno misli globalno. Kaj boš pridobila in kaj izgubila z nepotrpežljivim vedenjem? Verjetno čisto nič, toda naj ti to pomaga ugotoviti tudi tole besedilo.
  • Zamoti se. Ljudje, ki imajo na vlaku ali avtobusu vedno v roki knjigo, imajo to sposobnost, da se potopijo v drug svet. Zakaj ne bi poskusila še ti? Ko bo tvoj avtobus imel zamudo, na to ne boš gledala kot na katastrofo, temveč kot na priložnost, da prebereš novo poglavje.
  • Sprostitev namesto razburjanja. Namesto da si puliš lase, ko obtičiš v nepregledni koloni vozil, na to glej kot na priložnost, da si malce spočiješ živce. S seboj imej vedno svojo najljubšo zgoščenko in si privošči sproščujočo glasbeno seanso kar sredi ceste, namesto da se kriviš za nekaj, na kar tako ali tako ne moreš vplivati.
  • Izkoristi čas. Dragoceni čas med nadležnim čakanjem lahko izkoristiš še za kaj drugega, kot da se jeziš. Če na primer čakaš v prometnem zamašku, lahko napišeš nekaj SMS-ov, s katerimi si odlašala, če že deset minut čakaš na telefonu, da te prevežejo do želenega sogovornika, pa lahko mirno brskaš po spletu.
  • Pogovarjaj se. Vsakič, ko si neučakana, o tem povej drugim. “Namesto da jih zadržuješ v sebi, ti bo izražanje čustev tako prišlo v navado,” piše Fisher. Če se ne moreš pogovoriti, poskusi s pisanjem. V vsakem primeru pa je “pomembno, da si vzameš čas tudi za svojo jezo in nepotrpežljivost.”

Janka Menart

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri