Popolne za vsako ceno?

Ali morate biti v vsaki stvari, ki se je lotite, najboljše, vedno brez napake? Ste same svoj najhujši kritik? Si ne morete odpustiti napak, ki ste jih storile pred leti? Če je vaš odgovor pritrdilen, vam lahko ta lastnost nakoplje težavice.

27. 9. 2001

Ko so Nadjo nekoč pohvalili za odlično opravljeno delo, je odgovorila: “Seveda! Sicer se ga sploh ne bi lotila.” Vam zveni domače? Potem ste tudi ve ene izmed njih – perfekcionistke namreč. Vse, kar počnete, mora biti brezhibno. Projekta, ki se ga lotite, ne izpustite iz rok, dokler ni izdelan do zadnje potankosti. Preden se odpravite od doma, se neskončno dolgo urejate.

Vaše življenje mora biti predvidljivo in najbolj od vsega sovražite občutek, da vse vendarle ni odvisno zgolj od vas. Psihologi pravijo, da so perfekcionisti ljudje, ki si postavljajo previsoka merila. Če jih ne izpolnijo, se žrejo, četudi niso sami krivi. Zdrava mera samokritičnosti je sicer nujna in koristna, vendar je pretirana težnja po popolnosti včasih pretežko breme.

Če ste se v zgornjem opisu prepoznale, vedite, da niste edine. Težave s pretirano samokritičnostjo ima na tisoče mladih žensk. “Vsako napako naredim samo enkrat,” pravi 25-letna Nataša. “Ko nekaj naredim narobe, potem to premlevam še tako dolgo, da se prav gotovo ne ponovi več.” Premlevanje lastnih napak in neskončno mučenje s samoočitki je prevladujoča lastnost perfekcionistk.

Gotovo si je vsaka izmed nas že kdaj zastavila previsoke cilje, v službi, pri učenju ali pri urejanju za poseben dogodek. To pa seveda še ne pomeni, da pretirano težimo k popolnosti. Prave perfekcionistke namreč vseskozi stremijo po skrajnem notranjem nadzoru, se ženejo za v nebo segajočimi cilji in si postavljajo previsoke zahteve prav pri vsem, česar se lotijo.

Želja po uspešnosti je sicer hvalevredna, vendar nevarna v pretirani obliki, ker lahko človeka celo zasužnji, pravijo strokovnjaki.

Misija nemogoče

Sanja je bila v osnovni šoli odličnjakinja. Samoumevno se ji je zdelo, da bo tudi na gimnaziji najboljša v razredu, in ko je za prvo oceno dobila trojko, si še dolgo ni opomogla od šoka. “Jaz, trojko?!” si je nenehno ponavljala.

V nobeno tolažbo ji niso bile besede, da se to zgodi marsikomu, da je prehod na srednjo šolo težaven, da trojka sploh ni slaba ocena ... Kasneje je z neskončnim sedenjem za knjigami oceno popravila, toda celotnega uspeha ni spravila na več kot prav dobro. Ni ji preostalo drugega, kakor da se nauči živeti s tem, da le nekatere stvari obvlada bolje kot druge. Tudi ob njenih spodrsljajih se svet vrti naprej.

Sanja je imela srečo. Čezmerna želja po dovršenosti ima namreč lahko resne psihološke posledice. Če si zastavljate previsoke cilje, se prej ali slej zgodi, da jih ne morete doseči. Posledice so lahko kažejo kot depresivnost, motnje v hranjenju in kronično slaba samopodoba. Strokovnjaki svarijo, da prepoznavanje nezdravega perfekcionizma ni tako preprosto.

Na zunaj so morda ženske z bolestno težnjo po popolnosti na prvi pogled videti zagnane, pridne, ambiciozne – in s tem v bistvu ni nič narobe. “Nihče pa ne ve, kako dolgo traja, preden si opomorem po vsakem neuspehu,” pravi 22-letna Saša. Zaveda se, da je sama svoj najhujši kritik.

“Nobena pohvala mi ne pomeni nič, če se mi zdi, da bi zmogla več. Prijatelji me kujejo v zvezde, sama pa sem prepričana, da ne mislijo resno, da me hvalijo le zaradi prijateljstva.” Prav to je najhujše breme perfekcionistk. Ne glede na to, kaj in koliko dosežejo, nikoli niso zadovoljne. Zato si skušajte zapomniti: neskončno premlevanje napak in razmišljanje o tem, kako bi bilo lahko še bolje, lahko sčasoma resno škodi vaši karieri in medosebnim odnosom.

Devetindvajsetletna Mateja se zgrozi že ob misli, da bi se med ljudmi pojavila z gubico na krilu ali le z napol urejeno pričesko. Čeprav sovraži zgodnje vstajanje, med tednom vstaja ob petih, da je malo pred sedmo končno nared: prha, umivanje las, pol ure za ličenje, pol ure za pričesko, potem se že mudi z oblačenjem, četudi oblačila ponavadi izbere že zvečer.

“Če nisem kot iz škatlice, ne grem od doma,” pravi. “Vedno zamenjam kar nekaj oblačil in parov čevljev,preden končno najdem pravo kombinacijo. Zato pogosto zamujam v službo.” Zamujanje pa je lahko eden od znakov nezdravega perfekcionizma.

Ko začnete zaradi želje po popolnosti zamujati, ko se določenim stvarem preprosto odpoveste, ker veste, da v njih ne boste najboljše, ko greste s svojim večnim nezadovoljstvom prijateljem že na živce, napoči čas, da se zamislite. In se vprašate:

Zakaj zmeraj hočem več in bolje

Obstaja več možnih razlag. Nekateri se kot perfekcionisti že rodijo. Jaka, leto in pol star sin mojih prijateljev, svojo prazno stekleničko vedno odnese do pomivalnega korita, in sicer že od takrat, ko se je pred štirimi meseci naučil hoditi. “Za nobeno ceno je ne bi pustil ležati tam, kjer jo popije. Kopija Igorja je,” pravi Kristina, ki ne dvomi, da je ta lastnost podedovana.

V nekaterih primerih je lahko vzrok perfekcionizma vzgoja oziroma starši, ki otroku niso dali dovolj priznanja še za tako dobro opravljeno delo.

Slovenci smo skopi pri dajanju pohval in nagrad. Če imate že od malega občutek, da nikoli ničesar ne naredite dovolj dobro, se kaj hitro znajdete v začaranem krogu pretiranega prizadevanja in stremljenja, da bi bile boljše, ter neustavljivega iskanja nagrad. Tretji so postali pretirano samokritični, potem ko so jih vrstniki nenehno dražili zaradi te ali one pomanjkljivosti, rešitev problema pa so našli v zahtevi po popolnosti.

“Če misliš, da te bodo imeli raje zaradi popolnosti, se motiš. Tako lahko namreč kaj hitro postaneš sama sebi veliko večji neizprosni kritik, kakor so bili drugi.”

Popolnost je naporna

Človek kljub težnji po popolnosti ostaja zmotljivo in nepopolno bitje z napakami. Perfekcionistke se s tem dejstvom seveda težko sprijaznijo. “Zgodi se, da se tako poglobim v kakšno podrobnost, da mi zmanjka časa za bistvo,” pripoveduje študentka Alenka.

“Zadnjič sem morala v ponedeljek zjutraj oddati seminarsko nalogo, a sem se pol noči ukvarjala z grafičnim urejevanjem, tako da mi je na koncu zmanjkalo časa za pisanje dobrega zaključka. Dobila sem slabo oceno, čeprav je bilo moje poročilo najlepše oblikovano.” Poleg tega perfekcionistke pogosto živijo v strahu, da bodo naredile napako, kar se v takem primeru seveda rado zgodi.

“Še huje,” pravi 25-letna Jana, “če nisem prepričana, da se bom izkazala, se stvari sploh ne lotim.” To seveda pomeni, da je Jana samo sebe prikrajšala za marsikaj v življenju, tudi za stvari, v katerih bi bila morda uspešna, a se jih ne upa lotiti, ker dvomi o popolnem uspehu. Najhujša oblika hoje po vrhovih dovršenosti pa je zagotovo bolestna samokritičnost.

Ali povedano drugače: mentalno samotrpinčenje kot rezultat lastnega nezadovoljstva pri previsoko zastavljenih ciljih. “Na začetku kariere sem neko besedilo za objavo oddala s tipkarsko napako,” se spominja 27-letna Mojca. “Od takrat je minilo že pet let, vendar me vsakič, ko se tega spomnim, stisne v želodcu in potem še nekaj dni slabo spim.”

Utišaj notranjega kritika

Prvi korak pri preseganju bolestne težnje po dovršenosti je soočenje z lastnimi pričakovanji in njihova realna ocena. Kdo pravzaprav zahteva, da ste nezmotljive? Kdo pravi, da morate tehtati 55 kilogramov in niti grama več? Perfekcionisti so pogosto presenečeni, ko odkrijejo, da drugi od njih ne pričakujejo toliko, kot sami zahtevajo od sebe. Najbrž vam je to že kdo omenil, pa ste ga preslišale.

Morda je zdaj napočil čas, da se spremenite. Vendar brez samonadzora ne bo šlo. “Ko se zjutraj pred odhodom na predavanja začnem preoblačiti in iskati prave kombinacije, si zabičam, da to lahko počnem le deset minut,” pravi Manja. Ali ste že kdaj pomislile, da ljudje ponavadi nimajo časa ali pa se jim ne ljubi slediti vsakemu vašemu gibu?

Preveč so zaposleni sami s seboj, da bi opazili vsak vaš spodrsljaj, kaj šele, da bi si vse, kar storite narobe, zapomnili. Če ste že dolgo zaprisežene perfekcionistke, je bolje, da se zniževanja meril in učenja samoprizanesljivosti lotite postopoma. “Včasih, ko ne zadovoljim svojih pričakovanj,” pravi 30-letna Tatjana, “in me začnejo navdajati črne misli, si začnem zavestno ponavljati, da zaradi tega še ni konec sveta.

Vem, da sem se potrudila po svojih najboljših močeh in da tudi to veliko šteje. Korak za korakom gre moje razpoloženje na boljše. Spoznala sem, da mnogo lažje diham, odkar se ne trudim več biti popolna za vsako ceno.”

Suzana Kostelo

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri