Ples kot terapija

Ples je obred. Obred dihanja, giba, harmonije in čustev. Človeško gibanje je zato več kot preprost fizični proces. Je izraz celega človeka in vsega, kar ga giblje.

30. 10. 2003

Oglasni letak za skupinsko terapevtsko delavnico, ki jo je njen avtor poimenoval kar psihoritmija, obljublja naslednje: “Če želite zmanjšati stres, doseči stanje resnične sproščenosti, povečati imunski sistem organizma, razviti svoje kreativne moči, povečati svojo samozavest in si najti nove prijatelje.”

Voditelj psihoritmije, Dražen Pešut iz zagrebškega Magea centra, je tehniko ozaveščanja telesa, misli in čustev skozi niz sprostitvenih, vizualizacijskih in psihološko-ritmičnih iger predstavil tudi v Sloveniji. Na enem od predstavitvenih srečanj v Ljubljani se je pred dnevi zbral dober ducat žensk in le za ščepec moških, da bi dane obljube postavili na preizkušnjo.

Po dobri uri plesanja in psiholoških izzivov, s katerimi so bili skozi igro soočeni, so bili enotni: Psihoritmija zares deluje! In to že po enem samem srečanju!

“Prišla sem malodušna in vsega naveličana, odšla pa poživljena in nasmejana. Mislim, da bom še prišla!” je povedala Damjana, 46.

Bogdan, 48, že med srečanjem ni skrival navdušenja: “Odlično! Res! Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje takole ‘zviral’, poskakoval, se raztegoval in celo igral. Tako sproščen sem bil samo še kot otrok!”

Skupino 15 navdušencev bo v naslednjih mesecih Dražen Pešut v dobrih 16 srečanjih z uporabo različnih glasbenih zvrsti in lastnega telesa kot osnovnega orodja, z igro in plesom, popeljal skozi proces ozaveščanja duševnih vzorcev, in kar je še pomembneje: razbijanja blokad, ki jim preprečujejo polno čutiti in živeti življenje.

Na lahkoten in igriv način se bodo malo po malo osvobajali svojih duševnih oklepov in priučenih zavor, ki se jih večina niti ne zaveda.

Norčavost zaželena

Psihoritmija, je že ob začetku predstavitvenega srečanja razložil Dražen, ne zahteva predhodnega znanja plesnih korakov, niti občutka za ritem. In res, kmalu po prvih minutah ogrevanja in sramežljivega prestopanja ni nihče več, ne od sebe ne od drugih, pričakoval blestečih koreografij.

Medtem ko se je prvi zgolj prestopal in drugi le široko krilil z rokami, si je tretja dovolila še kakšno aritmično brco ali dve. Kjer ni nič predpisanega, je kmalu dovoljeno vse. In norčavost je pri iskanju svobodnejšega osebnega izraza lahko le zaželena.

“Pri prvih treh pesmih, ko smo se šele ogrevali, sem bila čisto trda. Kot bi bila lesena. Skozi glavo mi je šinila misel: v kaj, hudiča, se zdaj spet silim?! Malo mi je bilo pač nerodno, zato nisem počela nič preveč. Nisem preveč poskakovala, niti na široko krilila z rokami. Pa tudi vsi drugi so bili prej zadržani kot ne.

Ko pa nas je voditelj zaposlil s prvimi napotki, npr. tokrat se gibljite skozi prostor, naj nihče ne obstane le na svojem kvadratnem metru, sem svoje zadrege, ker je v tej moji glavi prostora le za eno misel hkrati, menjala za njegove napotke.

Potem je bilo naenkrat enostavno! No, proti koncu sem skupaj z vsemi drugimi povsem neobremenjeno poskakovala naokoli, pa tudi krilila z rokami in nogami! Kakor me je pač popadlo! In občutek je bil res neverjeten!” je povedala Saša, 34.

O uspešnosti neke tehnike najglasneje govorijo prav njeni rezultati. In če so ti jasno vidni že po enem srečanju, lahko le ugibamo, kakšnih rezultatov se lahko nadejamo po končanem programu. Dražen se je z veseljem spomnil, da ko mu je ženska, ki se je udeležila enega od njegovih srečanj, povedala, da je prišla, ker je obisk psihoritmije tako zelo pomagal neki njeni znanki.

Povedala je: “Nisem je prepoznala! Kadar sva se srečali, je bila zamorjena, črnogleda in pri hoji upognjena. Bližala se je štiridesetemu letu in mislim, da jo je prav to tako obremenjevalo. Svojemu stanju duha primerno se je tudi oblačila. Potem pa se je vrnila z letovanja, na katerem je obiskovala tudi psihoritmijo. Vrnila se je z dvignjeno glavo in z nasmehom na ustih. In ko sem jo prav takšno nedavno srečala na ulici, mi je prav ponosno rekla: Veš, kupit si grem mini krilo!”

Učenje novih pristopov

Duševni proces zdravljenja (in psihoritmiji bi zaradi njenih učinkov to lahko pripisali) potrebuje prav spontanost, da bi bil učinkovit. Psihoterapevti tudi menijo, da je dinamična vloga, ki jo igra spontanost pri psihodrami kot tudi vsaki drugi psihoterapiji, že kar sama po sebi zdravilo.

Razloge za to, da pozitivno učinkuje že eno samo druženje, pa Dražen pripisuje dejstvu, da je vsaka posamezna seansa ustvarjena tako, da popelje udeležence skozi vse faze tečaja. Po enournem srečanju člani namreč ozavestijo lastne misli, čustva in telo, razvijajo občutek za prostor, skozi igro vstopajo v odnose z drugimi udeleženci, občutijo skupinsko sinergijo in razvijajo občutek skupine za prostor in medsebojno sodelovanje.

“Meni je največ težav povzročala igra zaupanja! Čeprav sem bila sicer prepričana, da z zaupanjem v ljudi nimam težav, se je to končalo takoj, ko mi je bil z zavezo prek oči odvzet vid. Mogoče pa res še ne vem vsega o sebi!” se je zamislila Marta, 39.

Skozi različne izzive igre se udeleženci učijo novih pristopov k situacijam, ki se jih sicer bojijo, z namenom, da bi te pristope kdaj kasneje uporabili tudi v svojem vsakdanjiku. Tehnike simulacije realnosti, ki so v svojih zametkih uporabljene v psihoritmiji, služijo kot terapevtska postavitev, ki življenju služi kot model. Vanjo vključuje vse načine bivanja – od splošnih stvari do vseh podrobnosti in odtenkov življenja in realnih izkušenj.

Saša, 34, je takole delila svoja nova spoznanja o sebi: “Najtežje mi je bilo zapustiti svoj varni prostor ali cono udobja, kot ji reče Dražen. Sprva smo namreč vsi plesali tako, da smo se lepo zadrževali na istem mestu, vsak s svojim izgovorom. Moj je bil, da bi sicer druge motila pri plesu. Našla sem majhen protorček zase, najraje s hrbtom ob zidu, največ korak naprej ali vstran, pa še to raje ne, od koder se nisem pustila pregnati. Ko nas je na to opozoril, sem se takoj zdrznila – ker ima prav! Verjetno se vsi tako obnašamo tudi v zunanjem svetu. Varni v svojih rutinah …”

Večina nas vsakdan resnično izpolnjuje z vedno istimi aktivnostmi: s srečanji z istimi člani družine in s prijatelji, delo z istimi sodelavci, vožnja po isti poti, celo mislimo vsak dan iste misli. Ta rutina redko dopušča prostor ustvarjalnosti, domišljiji in lastni nadgradnji. Če zavestno ne napravimo prostora za take aktivnosti, bo naše zavedanje ostalo tako zoženo, zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti pa bo sčasoma izpodrinilo občutenje stresa, tesnobe in nezadovoljstva, doda Dražen Pešut.

Skladiščenje čustvenih usedlin

Človek je seštevek vseh svojih življenjskih izkušenj. Vsako izkušnjo zabeležimo v svoji osebnosti in jo vgradimo tudi v svoje telo. Psihoterapevt Alexander Lowen je trdil, da z govorico telesa izražamo predvsem to, kar čutimo. Čustva so po njegovem mnenju telesna dogajanja in so dobesedno gibanja ali premiki znotraj telesa, ki se na splošno zrcalijo v zunanjem dejanju.

Vedeti moramo, da čustva vedno sprožajo telesne reakcije, zato je izražanje čustev, besedno ali telesno, tudi tako zelo pomembno. Ker pa imajo čustva za mnoge ljudi skoraj grozeč prizvok, jih zvečine raje zatrejo. To dosežejo z razvojem kroničnih mišičnih napetosti, ki v določenih predelih onemogočijo kakršen koli tok vzburjenja ali spontanih gibov. Ljudje tako pogosto zatrejo svoj strah, ker deluje hromeče, svoj bes, ker je prenevaren, in svoje razočaranje, ker ustvarja malodušje. Zato na človeško gibanje, torej na kretnje, ki jih izvaja telo, ne moremo gledati zgolj telesno.

“Prišla sem samo iz radovednosti, da sem spremila prijateljico in torej ne iz neke posebne potrebe. Potem pa sem pri vaji razgibavanja ugotovila, da imam popolnoma otrdel in skoraj nepremičen predel vratu in ramen. Naj sem se še tako trudila, se skoraj do konca nisem popolnoma sprostila!” je po srečanju ugotavljala 29-letna Simona.

Vzrok za tako držo je po Lowenu kronična bojazen, negotovost in stiska. Simona ves čas življenjskih frustracij teh čustev raje ni izražala, zato so se ta kopičila v njenih ramenih in vratu. Za odpravo napačne drže bi morala premagati nezaupanje, ki tako držo pogojuje. To pomeni, da bi Simona morala najprej ozavestiti svoje strahove in stiske, jih dopustiti in jih na osnovi tega spoznanja nenazadnje tudi premagovati. Del prvega, torej prepoznavanje problema, je tisto uro tudi storila.

Zvočni vplivi

Od vseh zunanjih dejavnikov, ki na nas vplivajo čez dan, zvok pušča najmočnejši vtis. Nekateri zvočni vplivi so lahko stresni (kot npr. hrup s ceste), drugi so blagodejni. Tudi glasba ima izredno močan vpliv na nas. O tem, ali je ta stresen ali morda blagodejen, odloča okus ali osebna izbira.

Morda ste oseba, ki ne mara džeza. Ko ga slišite, se v vas zbujajo čisto drugačni občutki od tistih, ki jih zbuja glasba, ki jo imate radi. Da gre lahko le za osebno izbiro, je potrdila tudi ena od starejših udeleženk, Marija: “Modernih ritmov ne prenašam dobro. V stanovanjskem bloku, v katerem živim, biva nekaj nadstropij nižje tudi nekaj mladih ljudi, ki to glasbo poslušajo vsakodnevno, in to neobzirno glasno.”

Ob koncu več psihoritmičnih srečanj, ki se jih je Marija skupaj z 200 drugimi tečajniki udeleževala na letošnjem letovanju na Velikem Lošinju, pa je po koncu tečaja ugotovila, da je mimogrede in povsem nehote razvila tudi nekaj tolerance do njej pred tem zelo tujih zvrsti glasbe. Na prej osovražene modne ritme je nazadnje celo zaplesala, na sebi lasten način in predvsem v svojem osebnem ritmu.

Med tečajniki psihoritmije lahko najdemo ljudi zares pestrih starosti, obeh spolov in glede na mesto izvajanja delavnice tudi različnih narodnosti. Je blagodejna starejšim in v zdravo zabavo mlajšim. Pa res prinaša nekaj revolucionarno novega? Ne. A je vendarle dobrodošla.

Novost je le ime

Psihoritmija kot tehnika ni nastala preko noči. Resnično nov je le njen naziv.

Dražen se že več kot 15 let ukvarja s plesom, z gibom, s pantomimo in z igralstvom. Študiral je indijsko filozofijo, psihologijo in sociologijo, mimogrede pa spoznal še nekatere starodavne tehnike meditacije in sproščanja. Med delom v Magea centru je kot izvajalec in organizator raznih programov za telo in duha, ki jih nudi center svojim članom in drugi javnosti, želel ponuditi nekaj prav posebnega: program, ki bi služil sproščanju, zabavi in samospoznavanju. Tako in zato je tudi nastala psihoritmija.

Tehniko je, potem ko je njene blagodejne učinke izkusil na lastni koži, ustvaril na podlagi vseh dotlej nabranih znanj in osebnih izkušenj, tako da v psihoritmiji lahko najdemo najrazličnejše že znane elemente. Navdih je dobil pri tehniki pet elementov, ki ima značilno plesno dimenzijo, in k temu dodal druge dragocene elemente iz tehnik NLP-ja (neurolingvističnega programiranja), filozofije tai čija, kineziologije, psihologije in tehnik meditacije in vizualizacije.

Čeprav se našteto sliši nadvse učeno, nam je bilo vse, kar nam te tehnike podarjajo, položeno že v zibko. Izguba stika s tistim, kar nam je dala narava, je pač davek modernega utripa življenja. Nenazadnje ritmiko giba izvaja že malček, in to z odkritim zadovoljstvom. Tehnike, kot je psihoritmija, so zato le dragoceni pripomočki, da se nekoč že lastnega ponovno polastimo.

Življenje je ples

Po mnenju nizozemskega zdravnika Joost A. M. Meerlooja je že embrio v maternici poleg udarjanja svojega srca čutil tudi udarjanje srca matere. Razvijal in gibal se je v zvočnem svetu srčnega ritma, ki ga je Meerloo poimenoval kar ples nirvane.

Ples je bil v svojih začetkih morda kar motorična reakcija na močnejše občutenje veselja, igra viška moči, ki se izrazi v ritmično skladnem gibanju. Do takih sklepov je prišel tudi sociolog in filozof Herbert Spencer, in sicer pri proučevanju plesnih manifestacij primitivnih plemen, ki so po uspešnem lovu ali dobljeni bitki pokazali svojo radost z dolgotrajnim plesanjem.

V razburjenju, ki ljudi navdaja pred zelo pomembnimi nalogami, ples služi tudi kot neka vrsta psihofizičnega ogrevanja. Ljudem lahko pomaga pri obvladovanju strahu, v urejanju notranjih konfliktov, pri vzpostavljanju psihičnega ravnotežja in ustvari primerno razpoloženje. Poleg vsega naštetega se nenazadnje razgiba tudi telo in se tako pripravi na napore, ki ga čakajo.

Eksplozija znotraj osebnosti

Še ena od zdravilnih tehnik, ki prisega na moč spontanega in naravno izraznega:

“Kričanje deluje na človeka izredno očiščevalno. Krik je kakor eksplozija znotraj osebnosti, ki trenutno razbije okornost, ki so jo povzročile kronične mišične napetosti, in izniči obrambne sisteme jaza v zunanji plasti. Podobno vplivata tudi jok in ihtenje, ki zmehčata in prav tako stopita telesno okornost.”

Nataša Zupanc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri