Peticija za ohranitev zgodb (kolumna Anamarije Lukovac)

S prijateljicami smo se pred dežjem zatekle v nov ljubljanski lokal. Naravnost očarljiv koktajl bar, ki pa je imel za naše žepe za odtenek preveč navite cene. Natakar je do nas pristopil z vprašanjem, ali nam sme najprej predstaviti njihovo zgodbo. Kako, prosim?

Peticija za ohranitev zgodb (kolumna Anamarije Lukovac) (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
20. 10. 2017

Pričakovale smo meni, ne zgodbe o baru. Pripovedoval je o magični limonadi in zrecitiral esej o pripravi treh vrst kave.

Hitro smo spoznale, da prefinjen lokal ni pravi kraj za nas, a smo s svojo nerodno komunikacijo in nebrzdanim smehom tonile vedno globlje v obvezo k naročilu.

Po mučnih 15 minutah smo jo z novo zgodbo o konfliktu dveh svetov osramočeno popihale nazaj na dež.

Zgodbe in proces njihovega nastajanja – pripovedništvo. Vrlina, h kateri stremim že dolgo, zadnje čase pa prav brezupno hlastam po njenih zadnjih ostankih.

Tudi na teh straneh se želim uriti v pripovedovanju in počasi izkoreniniti moraliziranje. Iščem recepte za to, da bi si nekega dne lahko rekla samo preprosto pripovedovalka.

Oči imam široko odprte za zadnje fosile pripovedništva v vseh fazah, oblikah in kontekstih.

Veliko je dobrega pisanja, dobrih tehnik posredovanja, a je vsebina za moj okus vseprepogosto krhka.

Najdem obilico zelo zapletenih postmodernih besedil, ki včasih delujejo samo kot zavetišče izgubljenih besed intelektualcev, željnih umetniških nazivov.

Seveda se pišejo tudi čisto v redu zgodbe, hvalevredni primeri pripovedništva, a so vedno bolj redke in včasih prevečkrat slišane.

Nimamo ničesar povedati ali je težava ravno v tem, da vse povemo takoj? V kratkem instastoryju, hitrem sporočilu brez šumnikov?

Ne urimo se več v daljših formatih, ker so skoraj nezaželeni. In tako ne znamo v svojih zgodbah ustvariti dramskega loka, ne znamo stopnjevati napetosti, obogatiti pripovedi s slikovitimi podrobnostmi.

Vse povemo v 'hashtagih'. Ali pa se preveč trudimo biti drugačni in v svoji vedno manj kreativni inovativnosti povsem po pomoti pozabljamo na vsebino.

Sem pač staromodna. Rada imam dobro staro pripoved z repom in glavo. Takšno, ki me potegne iz mojega v neki tuj svet in mi niti za trenutek ne pusti podvomiti o njem ali izgubiti pozornosti.

Verjamem, da v tem ljubiteljstvu še zdaleč nisem edina in da nas je kar nekaj, ki raje preberemo pravljico od pesniškega delirija.

Zgodbe pa seveda niso omejene samo na knjige in igrane filme. Kaže, da prihajajo tudi iz ust natakarjev v koktajl barih.

Piše jih življenje in sodeč po bolj ali manj resničnih zgodbah babic in dedkov bi rekla, da daljše ko je, boljše piše.

In pišemo jih mi, vladarji tega planeta, oblikovalci medijev, ki pa, če izvzamemo tistih nekaj svetlih izjem, zgodbo uničimo s svojo brezobrazno dolgočasnotjo, sivino in strogostjo podajanja zgolj ključnih informacij ali pa z naravnost ogabnim senzacionalizmom.

Res nikjer ni zapisano, da bi ljudje, ki so se izobrazili za poročevalce, morali pripovedovati.

Prijava za delo prav tako ne zahteva, da bi morali imeti srce. Kljub temu se zgodbe pišejo.

To pa tako, da tiste dobre osiromašijo, tiste slabe pa spremenijo v krvave krimiče, ki od avtorja ne zahtevajo poistovetenja s Stephenom Kingom, vsekakor pa ta vanje vlije veliko nespoštljivosti in žaljivosti do svojih protagonistov – resničnih ljudi, ki jim je življenje iz lepega mira napisalo scenarij za film.

Zgodbe tako postanejo morilsko orožje proti navadnim smrtnikom, ki pogosto ne vedo, da novi kralj pripovedništva, rumeni tisk, za masko legitimnih novic krši njihove človekove in državljanske pravice.

In da so njegovi sužnji, novodobni pripovedovalci v sestradani želji po vedno prenizkem dobičku le navadni neobsojeni kriminalci.

Namesto da bi resnične zgodbe spremljali skozi poglobljene dokumentarne filme, jih konzumiramo prek senzacije, katere edini plod je še ena oblika pripovedniškega plevela – čenče.

Še vedno nisem prepričana, ali se lahko dobrega pripovedovanja naučiš, ali se moraš s tem talentom roditi. Sprašujem se, ali bom sploh kdaj znala pripovedovati, vsaj tako dobro kot moj dedek.

Verjamem pa, da smo ljudje pripovedne živali in s tem zgodbe naša največja moč.

Zato se ne samo kot sanjači, ampak kot ljudje, oropani zgodb, otresimo dolgočasnosti, obujajmo pozabljene trenutke, čarajmo pošasti in heroje ter beležimo like in bledo rdeče niti, ki se pletejo okoli nas.

Besedilo: Anamarija Lukovac

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri