Peklenska cena za rajske občutke

25-letna Tamara se že deset let spopada z odvisnostjo od drog. Začelo se je ‘nedolžno’: s travo, nadaljevalo z nepopisnimi občutki sreče, ki jih nudi ecstasy, končalo pa s težko odvisnostjo od heroina, ki ji je za vedno pustila posledice.

28. 10. 2004

“Tudi moja zgodba se začenja s tistim klasičnim stavkom: “In potem sta se moja starša ločila ...” Čeprav sem pogosto ravno ta dogodek krivila za vse, kar se je z mano ‘dogajalo’, danes tega ne trdim več. Res je, da me je ločitev izjemno prizadela in močno zaznamovala moja najstniška leta, vendar je res tudi to, da sem se s to ‘travmo’ spopadla na najslabši možni način. Ko bi le takrat vedela, da se bom v vsakem primeru morala soočiti s svojo bolečino …

No, starša sta se ločila, ko sem končevala osmi razred in čeprav je težko najti primeren trenutek za tako odločitev, je bil zagotovo to eden od najmanj primernih. Puberteta je tudi meni dala ogromno dela, potem pa sem kar naenkrat še ‘izgubila’ svojega največjega zaveznika – očeta, sestra, s katero sem se razumela bolje kot z mamo, pa je odšla študirati v Ljubljano.

Sledil je prehod v srednjo šolo in že po prvi ocenjevalni konferenci je bilo jasno, da nisem več ‘pridna odličnjakinja’. V novi razred se nikakor nisem mogla vključiti, s sošolci in sošolkami nisem imela nič skupnega, profesor za fiziko pa je takoj postal moj ‘sovražnik’. Mamo je odhod očeta zelo prizadel, veliko je tudi delala, jaz pa sem čedalje več časa preživljala v svoji sobi ali pa s starejšimi dijaki naše gimnazije.

Za začetek: trava

Od valete naprej sem redno kadila, januarja v prvem letniku pa sem prvič kadila travo (marihuano). Neko popoldne smo se po šoli dobili pri prijatelju, nekdo jo je imel s sabo in odločila sem se, da jo poizkusim. Takoj se me je prijelo, bila sem dobre volje, zgovorna in zabavna. Počutila sem se odlično. Že takoj sem se odločila, da to ne bo moj edini poizkus.

V naslednjih nekaj tednih sem jo kadila vsak petek s prijatelji, potem pa sem si zaželela, da kdaj ponovim obred tudi sama doma. Bilo je še bolje, kot sem pričakovala. Hitro je trava postala stalnica na mojem urniku; prvič sem jo kadila med glavnim šolskim odmorom, če se je dalo, še enkrat po pouku, obvezno pa sem si en džoint prihranila za doma.

Kupovala sem jo od prijatelja, denar pa ni bil problem, saj sem imela žepnino. In tako vsak dan. Kmalu so nastali prvi problemi; zjutraj sem vedno komaj čakala, da grem v šolo – pravzaprav sem komaj čakala glavni odmor, po njem pa se mi ni ljubilo več nazaj k pouku.

Maja 1996 sem šla prvič na rejv zabavo, odločila sem se, da bom vzela tudi ecstasy. Tabletko sem pojedla pred začetkom zabave, v avtu, prodal pa mi jo je prijatelj. On me je tudi opozoril na prve reakcije po zaužitju, tako da se nisem prestrašila, ko sem se začela pospešeno potiti in ko me je začel boleti trebuh. Bilo je vredno potrpeti ...

Kmalu sem se počutila, kot da sem v nebesih, vse je bilo lepo, jaz sem bila lepa, srečna, vse sem imela rada, bila sem močna, polne energije ... V bistvu je škoda, da sploh opisujem te občutke z besedami, ker se tega, kar sem doživela tisti večer, nikakor ne da opisati. Tega mi tudi nikoli več ne bo uspelo ponoviti ... Čeprav, verjemite, sem se neznansko trudila!!! Preplesala sem vso noč in imela sem se čudovito.

Naslednji petek sem postopek ponovila, spet smo šli v Ljubljano v Dakoto na parti, tisti večer sem vzele že dva ecstasyja: še zdaleč ni bilo tako super, kot prvič, vendar je bilo enkratno. Tako dobro, kot na teh zabavah, se nisem imela nikjer. Začela sem živeti za te vikende, za te zabave, za te občutke. Med tednom sem nenehno pričakovala vikende, ves čas sem jih čakala, sanjarila o njih in še pogosteje kadila travo. Morda se bo slišalo smešno, vendar sem v življenju dobila nov cilj – želela sem se (vsaj še enkrat) počutiti tako, kot sem se po prvem ecstasyju.

12 v noči

Naslednji dve leti sem bila na vseh velikih rejv zabavah. Največ sem bila v ljubljanski Dakoti ali pa v primorski Ambasadi. Ponavadi so zabave trajale dva dni; po preplesani noči smo šli zjutraj še na t. i. ‘after party’, zvečer pa včasih še na en parti. Za to je bilo potrebne veliko energije - jedli nismo nič razen kakšne čokolade, kar je pomenilo, da smo morali pojesti več ecstasyjev. Največ sem jih pojedla 12 v eni noči; čeprav sem jih kmalu začela kombinirati z drugo drogo, imenovano ‘speed’. Ta ti je hitro ‘povrnila’ energijo; zbudila in zbistrila te je.

Če sem se kdaj po ecstasyju začela počutiti slabo, sem vzela nekaj ‘speeda’ in bilo je boljše. Res je, da je zelo nevarno mešati različne droge med seboj, a zame sta obstajali samo besedi zdaj in danes, prihodnost, moje zdravje in počutje me sploh niso zanimali. Sama z ecstasyjem nikoli nisem imela slabih izkušenj, veliko ljudi pa jih je imelo. Bilo je popolnoma normalno, da je vsake toliko časa sredi plesa nekdo padel v nezavest; vendar je bilo tudi normalno, da so ga odnesli, malo polili z mrzlo vodo, čez pol ure pa je bil že nazaj na plesišču in plesal ... Nihče ni nikoli delal panike zaradi česa takega. Res pa je, da so bile takrat te droge veliko bolj kakovostne kot danes, tudi veliko dražje so bile.

LSD in novoletna mora

Prvi letnik sem naredila kljub popravnemu izpitu iz fizike, naslednje leto sem nadaljevala tradicijo; med tednom sem kadila travo, se pretvarjala, da hodim v šolo, doma pa sem se pretvarjala, da se učim. Z mamo se sploh nisva več pogovarjali, tudi očeta sem imela za nasprotnika; po eni strani je bilo prav fino, da nismo več živeli skupaj. Mami sem rekla, da grem za vikend k očetu, njemu sem govorila, da ostajam doma zaradi učenja.

Drugi letnik sem ponavljala; imela bi šest popravnih izpitov. Na partije sem še vedno hodila. ‘Speed’ sem začela uživati tudi med tednom; začela pa sem eksperimentirati tudi z drugimi drogami, s heroinom (preko folije) in z LSD-jem. Folija je bila super; okolica sploh ne opazi, da si zadrogiran. Bila sem zgovorna, sposobna, zabavna, spet sem začela jasno razmišljati, počutila sem se super.

Ponavadi sem imela med tednom velike krize, telo me je bolelo, bila sem zaspana, brez energije, vrtelo se mi je – zato sem še toliko bolj pričakovala vikende. ‘Speed’ sem uporabljala pred kontrolnimi nalogami ali za premagovanje utrujenosti, LSD pa je bila moja najljubša droga; smetana na sadni kupi. Vzela sem ga ob posebnih priložnostih in vedno je sledila posebna pustolovščina. Predmeti okoli tebe začenjajo spreminjati obliko, širijo se in ožijo, vse se pretaka, barve se prelivajo, vse se premika …

Praznovanja novega leta 1999 ne bom nikoli pozabila; takrat je postala ta pustolovščina devet ur trajajoča mora; vsa družba je vzela LSD, vsi so odplavali v svoj svet in sploh niso opazili, kakšno agonijo prestajam. Bilo je grozno, imela sem občutek, da po meni lezejo pajki, pohištvo je dobilo grozne obraze, moje telo pa je bilo paralizirano, sploh se nisem mogla premikati, bila sem žejna, tiščalo me je na stranišče ... Vendar me ta izkušnja ni odvrnila od drog (čeprav sem si vmes stokrat rekla, da bom nehala z njimi, a sem na te obljube po zabila takoj, ko sem dobila / ukradla denar ali pa ko je prišel petek). Čez tri dni sem načrtno spet vzela LSD, da bi pozabila novoletno izkušnjo.

Šola ni bila pomembna

Drugi letnik sem ponavljala, potem pa sem pustila šolo. Ni bilo več smisla, nisem imela več časa … Začeli so mi izpadati lasje, moja koža je bila grozna, bila sem anoreksično suha (nič hrane in večurno plesanje), nisem imela več menstruacije, počutila sem se grozno ... Vendar o teh stvareh sploh nisem razmišljala; moja edina skrb so bile droge in denar zanje; nekaj sem ga dobila, veliko sem ga ukradla, prodala sem kar nekaj mamine in babičine zlatnine.

Februarja sem po partiju prvič vzela heroin z iglo. To je bilo popolnoma načrtovano dejanje; drogo in igle smo si nakupili že dan prej. Vedela sem, v kaj se spuščam, zanimivo pa je tudi to, da sem slutila, kaj me čaka. V treh mesecih je igla postala moj vsakdanjik, na partije nisem več toliko hodila; z mamo sva se začeli bolje razumeti, obljubila sem ji, da se bom septembra spet vpisala v šolo, na ekonomsko.

Ecstasy sem nehala jemati; vsaj dvakrat na dan sem si vbrizgala heroin; prvič takoj zjutraj v kopalni kadi (v vroči vodi se dobro vidijo žile). Počutila sem se še vedno zelo slabo, čedalje bolj se mi je začelo dozdevati, da me ljudje opazujejo, da so se zarotili proti meni, vendar sem bila prepričana, da je to zaradi heroina – obljubila sem si, da bom do šole nehala z njim.

Predaja

Čez nekaj tednov je mama prišla zjutraj v sobo; našla me je spečo med bruhanjem. Strinjali sva se, da grem v psihiatrično bolnišnico. Sledila je diagnoza: paranoidna osebnostna motnja. Dobila sem zdravila. Za heroin ni nihče izvedel, niti zdravnik. V bolnišnici sem ostala pol leta (vikende sem imela proste) – tam sem se imela veliko bolje kot doma; pravzaprav sem bila na počitnicah. Heroin sem kupovala od enega od bolnikov, za vikende pa tako in tako ni bilo težav z dobavo.

Decembra sem se vrnila domov; z mamo sva se strinjali, da je dobro zame, da začasno zamenjam okolje in družbo ter da si poiščem službo (da si zapolnim dneve). Preselila sem se k sestri in njeni sostanovalki v Ljubljano, dobila pa sem tudi službo v butiku. Vse je dobro kazalo; heroin sem si vbrizgala takoj zjutraj ob kavi, ko sta študentki še spali, potem pa spet takoj ko sem prišla iz službe.

Babici in teti sem občasno kradla tablete (tudi tiste s pretečenim rokom), posebno navdušena sem bila, če mi je uspelo dobiti tramal, jemala sem še svoje tablete proti depresiji. Potem pa so se začele težave: sestrin fant je opazil, da mu iz denarnice izginja denar, lastnica butika je zabeležila veliko izgubo, vrgla me je iz službe, poklicala pa je tudi moje starše. Sledil je prepir, spraševali so me, zakaj sem porabila denar – jaz pa nisem imela ne odgovorov ne volje do življenja.

Ponoči sem se nažrla tablet, čez nekaj ur pa sem se zbudila na intenzivni negi. Spet je sledila bolnišnica, vmes sem prišla dvakrat domov za en mesec, a z mano je bilo vse slabše. Imela sem privide, prisluhe, napade slabosti ... S heroinom sem nadaljevala. Dobila sem tudi končno diagnozo: paranoidna shizofrenija. Mama je kmalu doma našla igle, a še pol leta nisem imela moči, da bi končala. Fizično in psihično sem bila čisto na tleh.

Izbrala sem življenje

Februarja 2002 je bila pred mano težka odločitev: izbrati sem morala med heroinom in svojim življenjem, in prvič sem se odločila zase. Najprej sem se šla izpovedat svojemu psihiatru, nato sem tudi staršem in sestri priznala celo zgodbo o drogah in heroinu. Odločila sem se, da se bom z odvisnostjo spopadla doma (da ne grem v komuno), v zameno pa sem pristala na popolno izolacijo od zunanjega sveta ter na popoln nadzor.

Redno sem hodila na odvzem krvi in k psihiatru, začeli smo obiskovati družinske terapije. Doma sem bila skoraj kot v zaporu, vzeli so mi mobitel, ves denar, redno so mi delali urinske teste, bila sem doma, zunaj pa le v spremstvu mame, očeta ali sestre. Začeli smo se pogovarjati, učili smo se poslušati drug drugega, vendar bo še zelo dolgo trajalo, da mi bodo doma spet zaupali. Če je bilo fizično odvajanje mučno in boleče (bolela me je vsaka celica v telesu), je bilo psihično odvajanje še neštetokrat težje.

Zdaj sem stara 25 let, dobri dve leti je minilo, odkar sem se poslovila od heroina. Včasih se še vedno borim, predvsem ko se moram soočiti s kakšno težavo – takrat pomislim, kako lažje bi jo prebrodila z uporabo drog. Ravno zadnjič sem se sprehajala po Ljubljani in zavohala meni nekoč tako ljubi vonj; začelo me je stiskati v trebuhu, postalo mi je slabo. Filmov, kot sta Trainspotting ali Pulp Fiction, sploh ne smem – ne morem – gledati: spomin je še preveč živ. Ta bo nekoč zbledel; za vedno pa mi bo ostala moja diagnoza: shizofrenija.

Zdravniki so mi razložili, da je bilo seme duševne bolezni vedno v meni, a če ne bi zlorabljala drog, morda sploh ne bi vzklilo, vsaj v takšni obliki ne. Vendar preteklosti na žalost ne morem spremeniti, imam pa spet voljo in energijo, da gradim svojo prihodnost in uživam v sedanjosti. Tega prej nisem znala. Res je, da nimam več tako visokih ciljev, kot sem jih imela, mam pa spet cilje in želje in večkrat se zalotim, da sem hvaležna za tiste majhne stvari, ki jih prej morda ne bi niti opazila.

Spomladi nameravam maturirati; čakajo me še trije izpiti in končala bom četrti letnik. Veliko berem, z očetom igram badminton, z mamo imava večerne filmske maratone. Včasih pa mi je spet težko, res težko – ampak nikoli tako, da bi obupala!”

Droga za zabavo?

V Sloveniji po podatkih MNZ narašča povpraševanje po heroinu, ecstasyju in marihuani. Lansko leto je zaradi prevelikega odmerka mamil umrlo 15 oseb.

1. Ali kajenje marihuane vedno vodi tudi v odvisnost od trdih drog?

“Verjetnost je zelo majhna. Začetek kariere uživalca ali uživalke heroina je le pripovedno povezan z uživanjem kanabisa, v resnici pa velika večina uživalcev kanabisa ne preide na heroin. Če pogledamo število uživalcev kanabisa, ki je zelo veliko, lahko po pravici ugotovimo, da jih je zelo malo prešlo na heroin, ki ga uživa bistveno manj ljudi. Lahko sicer rečemo, da je večina ljudi, ki uživa heroin, pred tem uživala kanabis, vendar je sklep, ki ga nekateri iz te trditve potegnejo, da uživanje kanabisa vodi v uživanje heroina, napačen. Podobno bi lahko dejali, da pitje kave ali čaja vodi v zasvojenost s heroinom, ali pa celo pitje mleka, ki so ga poskusili vsi uživalci heroina.”

2. Koliko je narkomanov, ki so se ‘izvlekli’ sami? Ali je upravičena zelo razširjena predstava o tem, da za odvisnike ni rešitve?

“Kar veliko je takih. Veliko ljudi preraste heroin ali kakšno mladostniško drogo, podobno kot marsikdo, ko odraste, opusti mladostniško popivanje in postane zmeren pivec. Nekateri avtorji pravijo, da se je vsaj 70 % zasvojenih s heroinom sposobnih odvaditi uživanja heroina brez tuje oz. strokovne pomoči ter da se jih samih odvadi vsaj toliko kot s strokovno pomočjo. Droge v smrt vodijo le peščico uživalcev, lahko bi rekli, da zaradi predoziranja umre le en na tisoč. Vprašanje je, ali se ni bolj nevarno voziti z avtom.”

3. Kdo so rekreativni uživalci drog?

“Tako nekateri poimenujejo uživalce, ki niso zasvojeni in ki dokaj redno uživajo droge, niso pa zasvojeni in droge uživajo predvsem zaradi zabave in dobrih občutkov in družbe.”

Pogovarjali smo se z dr. Vitom Flakerjem, dekanom Fakultete za socialno delo in dobrim poznavalcem problematike drog pri nas.

Savina A. Ritter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri