Odpuščanje drugemu osvobaja

“Meni ni treba odpustiti mojim sovražnikom,” je na smrtni postelji slovesno izjavil španski general Ramon Maria Narváez, “vse sem dal postreliti.”

30. 5. 2002

General je izbral eno od možnosti, kako se odzvati na izdajo. Toda če nimate vojaške moči ali denarja za najem plačanih morilcev, da bi opravile s prijateljem ali ljubimcem, ki vas je izdal, potem premislite o odpuščanju kot dobri, pravzaprav najboljši alternativi. Prevzemite nadzor nad svojim življenjem in se naučite odpuščati – to bo morda vaša najbolj pomirjajoča izkušnja v življenju.

Odpuščanje je v današnji družbi nadvse zapostavljeno. Živimo v svetu, v katerem je odpuščanje večinoma znamenje šibkosti, maščevanje pa edina možna pot za (navidezno) zmanjšanje bolečine. Neprizanesljivo se oklepamo svoje pravice do sreče in pri tem smo pogosto neustavljivi, tudi ko je treba koga pohoditi. To prepričanje se utrjuje tudi ob gledanju komercialnih ameriških filmov ali televizije nasploh.

Pomislite, kdaj ste nazadnje gledale film, kjer je bila glavna tema odpuščanje in ne maščevanje! Ste mogoče doživele, da bi moški iz oddaje Jerry Springer Show pred milijoni gledalcev odpustil svoji nezvesti ljubimki? Ali da bi se v tej oddaji ženska opravičila za žaljivke partnerju, ki so kar bruhale iz nje pred občinstvom?

Je že kdaj kdo izmed gledalcev izrazil sočutje in poskusil razumeti njihovo globoko prizadetost? Verjetno bi oddajo med snemanjem prekinili in izrezali tisto najdragocenejše, kar ljudje tako iščemo. In vendar ravno to najbolj zapostavljamo.

Vsa tovrstna medijska sporočila razglašajo gojenje zamere kot najmočnejšo obrambo, ki edina zmore povrniti samospoštovanje, kadar ste prizadete. V resnici vam ravno odpuščanje nekomu, ki vas je ranil, omogoča, da se premaknete z mrtve točke in ponovno zaživite, medtem ko vas kovanje zarote ohranja v vlogi žrtve.

Odpuščanja se lahko naučimo

Skoraj nemogoče je, da bi odpustile v prvem navalu prizadetosti. “Jeza in bolečina, ki sta prvi odziv, vas napeljujeta, da bi se obnašale kot otrok,” trdijo psihologi. “Takoj želite udariti nazaj. Zato je težko odpustiti, ko tako čutite.

Vso stvar morate videti z zornega kota odraslega in zrelega posameznika, kar lahko traja pet sekund, pet mesecev ali kar vse življenje. Najprej zato zelo natančno raziščite, katere nedokončane posle imate, ki vam preprečujejo gledanje na svet s te perspektive.”

Včasih odpuščanje preprosto pomeni, da nekaj pustimo za seboj in se premaknemo naprej. To je pomembno zlasti v odnosih s tistimi, s katerimi smo si najbliže in nam največ pomenijo. Drugače je, ko se odločimo, da nekemu znancu ne bomo odpustile in se z njim tudi ne bomo več srečevale. (Če pa se slučajno srečate, vedite, da je namen srečanja v odpuščanju.)

Vendar ta taktika ne deluje v odnosih s starši, sodelavci. Kaj pa, če je to vaša priljubljena sestrična, ki je bila nekoč pomemben del vašega življenja? Katarina je skupaj s svojim fantom Andrejem živela v Ljubljani dve leti. Pogrešala pa je svojo sestrično Ireno, ki je precej potovala po Evropi. Dogovorili sta se za skupni smučarski teden v Italiji. “Z Ireno sva skupaj odraščali,” razlaga Katarina, “kot sestra mi je, ki je nisem nikoli imela. In bila sem zelo vznemirjena ob misli, da jo bom spet srečala in da se bosta spoznala z Andrejem.”

Vsi trije so preživljali krasen dopust. Vse dokler Katarina ni spoznala, da se Irena in Andrej mogoče celo preveč dobro razumeta. Na koncu tedna se je njun odnos razvil v pravo razmerje. “Ne morem opisati občutka prevaranosti, ki sem ga občutila,” razlaga Katarina. “Bilo je grozno, saj sem bila dvojno ogoljufana – moški, ki je bil ljubezen mojega življenja, me je zapustil zaradi moje sestrične, ki je bila hkrati tudi moja najboljša prijateljica.

In ko sem pomislila, koliko družinskih snidenj je še pred mano – za božič, novo leto, poroke, pogrebe – ko ju bom videla skupaj, me je spreletelo. Irena mi je že speljala kakega fanta v preteklosti, vendar mi ni nihče pomenil toliko kot prav Andrej. Sedaj lahko razumem, da se tako vede zaradi svoje lastne negotovosti, vendar bili so tudi trenutki, ko bi jo najraje ubila.”

Katarina in Irena zatem nista komunicirali dve leti. Sedaj sta dosegli nekakšno premirje. “Pravzaprav odločitev za odpuščanje niti ni bila namerna,” pravi Katarina, “dobro pa sem se zavedala, da moram živeti naprej. Spoznala sem tudi drugega fanta, kar je olajšalo vse skupaj. Vendar sem dojela še nekaj drugega: ne samo da sem morala odpustiti Ireni, ampak sem ji tudi morala želeti najbolje.

Želela sem ji, da bi se počutila dovolj trdno v sebi, da ji ne bi bilo treba iskati potrditev pri moških. Če sama ne bi bila tako srečna, bi bilo to zame težje. Vendar najini družini živita blizu in srečevanja so neizogibna. Z Andrejem sta še vedno skupaj in lahko da je njuno razmerje tudi pravo. In pravzaprav, ali sploh lahko zameriš nekomu, ki se zaljubi v nekoga drugega? Kako sploh lahko to preprečiš?”

Francozi imajo pregovor: tout comprendre, c’est tout pardonner. Razumeti v celoti pomeni odpustiti v celoti. Vendar je naša človeška narava taka, da verjetno ne bomo mogli razumeti vsake male stvari, ki pripravi nekoga, da nas prizadene, in to je tisto, kar nadvse otežuje proces odpuščanja. Kot resnični pogum – ki pomeni, da storiš nekaj, čeprav te je strah – tudi resnično odpuščanje temelji na tem, da odpustiš, čeprav ne razumeš.

Odpuščanje je potrebno

Odpuščanje ne pomeni, da smo tako dobri, da odpustimo. Ni altruistično dejanje. Namen odpuščanja ni v tem, da nekomu pomagate, da se bo spet dobro počutil, čeprav je to tudi ena izmed posledic. Če nekomu ne morete odpustiti, mu dejansko predajate svojo moč. Odpuščanje je v resnici osvobajanje sebe od vplivov osebe, do katere gojimo zamere, in sprejemanje svoje moči nazaj.

“Če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju,” pravijo psihologi. “Res pa je, da v sebi prenašate zamero in grenkobo. Sčasoma bosta sicer izginili s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikdar sami od sebe prešli, kar pomeni, da bosta sem ter tja priplavali spet na površje in vas spomnili na nedokončane posle.

Hkrati pa je tudi nerealno pričakovati, da se bo grenkoba porazgubila v eni sami sekundi samo zato, ker resnično želite nekomu odpustiti. Najprej morate znati prepoznati, kaj je tisto, česar si resnično želite, in verjeti v to. Gre namreč za proces, ki zahteva svoj čas.” Anita, 33, je bila z Davidom, 35, poročena pet let, ko je ugotovila, da je imel kratkotrajno, vendar javnosti izpostavljeno razmerje s sodelavko.

“Bila sem popolnoma iz sebe,” pravi Anita, “ne samo zaradi njegove nezvestobe, ampak tudi zato, ker so za to vedeli vsi njegovi sodelavci, ki so bili gostje na najinih domačih večerjah. Poleg silovitih občutij jeze in prizadetosti, ki sem jih čutila, so bili to ljudje, s katerimi sem se tudi sama družila. Počutila sem se skrajno ponižano.

Najbolj preprosto bi bilo zapustiti Davida in verjemite mi, da bi to skoraj storila. Moji prijatelji in sorodniki so me prepričevali, naj se ločim. Toda v nekem trenutku – niti ne vem, kako sem našla v sebi to moč – sem se usedla in razmislila o najinem odnosu. Skupaj sva živela že pet let, preden sva se poročila, bila sva prava prijatelja in lepo sva preživljala skupne trenutke. Ljubila sem ga.

Na zabavah je bil še vedno človek, s katerim sem si najbolj želela pogovora. Odločila sem se, da bom ostala z njim. In zdi se mi, da so nekateri ljudje odpuščanje imeli za znak moje šibkosti in pomanjkanje samospoštovanja. Toda zanimivo, s to odločitvijo sem postala močnejša v sebi in lahko bi rekla, da sva sedaj, eno leto po njegovi nezvestobi, enakovredna v razmerju moči.

Tehtnica moči v najinem odnosu je takrat jasno kazala na njegovo premoč, sedaj pa se je to uravnotežilo in vem, da je to zaradi mojega odpuščanja. Seveda mi je za odločitev hvaležen, hkrati pa vidim, da me bolj spoštuje in ljubi, ker sem se tako odločila, čeprav so me drugi prepričevali v nasprotno. Najin zakon je sedaj izredno trden. In mislim, da prav zaradi te izkušnje, skozi katero sva šla.”

Odpustiti in pozabiti

Ljubezen, ljubosumje, občutek prevaranosti, odpuščanje. To so nadvse silovita in globoka čustva in če imate pogum, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite, tedaj zorite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost in prav iz tega razloga sta zgodbi Katarine in Anite tako navdihujoči.

Obe sta se ozrli vase, se vprašali, kaj potrebujeta in si želita, ter delovali v tej smeri. Verjetno je bilo obema neznansko težko: Katarina se mora vsaj dvakrat v letu srečati z Andrejem in Anita je morala tvegati, da so jo drugi ljudje imeli za šibko, ker je odpustila Davidu. V Anitinem primeru je čas dokazal, da je bilo odpuščanje znak njene moči in poguma.

Seveda bi lahko izbrala tudi ločitev in odločitev za novo življenje. Odpuščanje ni pomenilo, da mora ostati z njim, ampak da je svobodna pri odločanju ostati ali oditi. Anita je izbrala Davida. Kdo drug bi se odločil za prekinitev razmerja. Vendar morate biti pri izbiranju svobodne, kar svoboda prinaša odpuščanje.

Kako odpustiti sebi

Pa ve, koliko krivic ste storile drugim, včeraj ali pred tednom, letom? Se upate soočiti s krivicami, ki ste jih vede ali po nesreči povzročile ljudem okrog sebe? Na primer, da ste se zlagale nekomu, ki vam je zelo zaupal, ali obrnile hrbet nekomu, ki je v danem trenutku pričakoval vašo pomoč, kolikokrat ste se po krivici znesle nad svojim otrokom? Ali si upate odpustiti?

Da človek to stori, potrebuje veliko poguma, ljubezni in iskrenosti, pravi avtor knjige Odpustiti in pozabiti Lewis B. Smedes. Prepričan je, da sebi ne moremo resnično odpustiti, če si natančno ne ogledamo preteklih napak in jih poimenujemo s pravimi imeni. Ko si odpustimo, napišemo nov scenarij. Negativne osebe, ki smo jo igrali v prvem dejanju, ni več, ker je v novem scenariju spremenjena v pozitivno, razlaga Smedes.

Tako se v bistvu osvobodite spon prvotne vloge in občutek krivde postopno izgine. Preteklost postane nepomembna za vaše bivanje v sedanjosti. Osvobojene boste, ko boste spoznale, da vaša preteklost ni pomembna za to, kar je zdaj in kaj bo. Vendar takšne osvoboditve ni mogoče doseči zlahka. Tisti del nas, ki je storil nekaj slabega, nas spremlja povsod, kamor gremo, svari Smedes.

Zato je potrebno veliko ljubezni, kajti le ljubezen zmore to preseči. Kjer je ljubezen, tam je vedno možnost za prevaro. Vsak dan se zgodi na tisoče malih izdajstev: vaša najboljša prijateljica se lahko zaljubi v nekoga in se bolj posveča njemu; prijatelj lahko najde drugo prijateljico, s katero si je bliže; na zabavi se lahko vaš spremljevalec zaljubi in ostanete brez prevoza domov.

Vse to je del življenja. V resnici ne moremo nikogar prisiliti, da bi nas imel rad, ne moremo preprečiti, da nekdo ne bi imel drugega raje, in ne moremo ukazati ljubezni, da ostane. Tisto, kar lahko naredimo, je, da živimo svoje življenje kot svobodne osebe – s čudežno močjo odpuščanja.

Alenka Poklukar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri