Novinarke za in pred kamero

Kaj pomeni delati na televiziji, oblikovati kulturni, izobraževalni ali informativni program? O tem tri mlade ženske, pri katerih poleg znanja lahko občudujemo še nevsiljivo harmonijo notranje in zunanje lepote.

28. 10. 2004

Kakšna mora biti televizijska novinarka, se najbrž sprašuje marsikatero dekle, ko se odloča o svoji prihodnosti in razmišlja o novinarskem poklicu. Če ste bili že kot najstnica očarani nad magično močjo slike, imate radi kamero in ona vas (čeprav to ni ravno nujno potrebno), znate ažurno in jedrnato oblikovati informacijo, ste vedoželjni, resnicoljubni in v vsakem trenutku pripravljeni na akcijo, če želite s svojim odgovornim delom sooblikovati javno mnenje, vplivati na zavest ljudi - ste pravi. Seveda brez študija na fakulteti ne gre, čeprav se novinarji na splošno izobražujejo vse življenje.

Svoje delo na televiziji nam tokrat predstavljajo novinarke Irena Pan, Petra Počkaj in Marta Razboršek. Irena Pan zadnja tri leta pripravlja prispevke za oddajo Preverjeno na POP TV. Pred desetletjem je za Studio Luwigana prvič pripravila prispevek o ezoteriki, o kateri se takrat še ni toliko govorilo kot danes. Od nekdaj jo je zanimal človek in njegova duša, blizu pa so ji bile tudi socialne in ekološke teme, slednjim se v zadnjem času še posebej posveča.

Kasneje je začela delati za Tednik in tam ostala nekaj let. Zaradi novih izzivov in, kot sama pravi, boljših pogojev dela, je zdaj na komercialni televiziji. Irena še vedno sledi posebnim temam, ima posluh za male ljudi z velikimi stiskami in skrivnostmi, na prvo mesto pa postavlja pomen narave.

Petra Počkaj je zadnje leto in pol urednica in voditeljica Magneta, oddaje o kulturi v osrednjem Dnevniku. Delo, ki ga opravlja, je izrazito ustvarjalno, dinamično in v znamenju nenehnih sprememb, pri čemer pa se ni mogoče izogniti jedrnatemu poročanju in štetju besed. Pred petimi leti jo je pot pripeljala na televizijo, in sicer po opravljeni tridnevni avdiciji.

Izkušnje je nabirala v zunanjepolitični redakciji kot mlajša dežurna v desku, kasneje je pripravila kar nekaj prispevkov za oddaje Slovenski magazin, Volja najde pot, vodila je Poročila, Vaš kraj in tudi novičarski del Odmevov. Petro najbolj odlikuje perfekcionizem, brez katerega je v tem poklicu skoraj nemogoče ustvarjati.

Marta Razboršek je novinarka v zunanjepolitični redakciji slovenske televizije, kjer uspešno dela že skoraj 14 let. To pomeni, da ustvarja predvsem prispevke za dnevnoinformativne oddaje, kot so Dnevnik in Odmevi, in informativne oddaje, kot so Svetovni izzivi, Gospodarski izzivi (zdaj Izzivi), Tednik in Zrcalo tedna.

Skozi prizmo svojega pogleda na dogodek obravnava in predstavlja svetovne in domače aktualne teme, še posebej se posveča Balkanu, odnosom s Hrvaško, veliko razmišlja o terorizmu in tudi pokriva to področje največjih svetovnih nesreč v vzponu. Marta objektivno in nevsiljivo poroča in izobražuje, s čimer je gotovo lahko vzor mladim novinarkam, ki ji sledijo na tej poti.

Irena Pan, novinarka:

Čeprav si Irena danes ne predstavlja, da bi počela kaj drugega, je kot novinarka začela delati po naključju. Skupaj s prijatelji je med študijem psihologije nekaj let raziskovala novodobna gibanja, se udeleževala delavnic hoje po ognju, meditacij, ker se ji je zdelo, da lahko ravno tu najde odgovore, ki ji jih takrat veljavna psihologija ni bila sposobna dati.

Pomagala je ustanoviti revijo Karma, ki se je ukvarjala z novodobnimi temami, in prav odtod izhajajo njene prve izkušnje z novinarstvom.“Ko pa sem se prvič znašla s službenim avtom, snemalcem, asistentom in toncem na snemanju, sem se šele zavedla, v kaj sem se spustila. Kot tipična ovnica sem najprej skočila in šele potem razmišljala, kako in zakaj,” se spominja Irena in poudari, da se počuti v življenju zares priviligirano, ker lahko opravlja delo, v katerem uživa, čeprav je izredno naporno in se nikakor ne konča v trenutku, ko zapustiš delovno mesto.

Raziskovalka lepega

Zgodb, ki jih je posnela za Tednik in Preverjeno, je več sto. “Tisto, kar ostane, so usode ljudi, njihova radost, saj se jim je življenje zaradi našega posredovanja spremenilo na bolje, včasih šele po tem, ko so že čisto obupali,”premišljuje Irena, ki je odgovornost v življenju spoznala že zelo zgodaj.

Komaj polnoletna se je osamosvojila, se preživljala z delom prek študentskega servisa in potovala. Nekaj posebnega se ji je zdel z zidom obkroženi Berlin in nekega dne je tam kar ostala leto dni. Ireni, ki je že kot otrok imela bujno domišljijo, njena zanimanja in izkušnje v snovanju prispevkov za oddaje pridejo zelo prav. Pravi, da ne mara ‘instant duhovnosti’, globoko jo zanimata budizem in šarmanizem, kot so ga poznali v primarnih skupnostih.

“Moja pobožna želja je, da bi z dobrim računalnikom, majhno kamero in nahrbtnikom potovala po svetu in bi iz kakšnega odročnega kraja, zanimivega konca Zemlje, pošiljala v svet nenavadne reportaže ali dokumentarce. Morda se mi ta želja lahko izpolni.” In kaj jo pri delu na televiziji še privlači? “Kar me jezi, a je obenem najboljše pri televiziji, je, da se nekatere stvari premaknejo šele po tem, ko se vanje vtaknemo mediji. Tisto, kar me zabava, pa je, da lahko pokukaš v vse plasti družbe, se ves čas učiš, raziskuješ in vsaj malo spreminjaš svet.”

Petra Počkaj, 30, politologinja:

Ženska, ki je kot otrok verjela, da imajo odrasli odgovor na prav vsa vprašanja. Danes kot tridesetletnica ugotavlja, da jih sama nima. Odgovor je zanjo pravzaprav pot, saj do cilja, pravi, ne prideš nikoli. Zato se ta mlada ženska podaja na mnoge poti in čeprav v njej vre in je polna ustvarjalnega nemira, sta zadržanost in strogost do sebe njeni vodili v življenju. Kljub temu je izjemno družabna, čeprav svojih čustev ne nosi na dlani, v občutljivejših trenutkih pa raje poseže po lepem. Po magnetih, ki jih spoznava in srečuje v svojem življenju.

Njena pot na televizijo se je začela z avdicijo, čeprav to ni pravilo. Znašla se je med osemdesetimi ljudmi in kot se spominja, je avdicija potekala tri dni. Za začetek so se kandidati potrdili v svoji pi smenosti, sledilo je branje vesti pred mikrofonom in prosti govor pred kamero. Tretji dan je potekalo navzkrižno spraševanje izkušenih novinarjev.

“Ker sem študirala politologijo, sem želela delati v zunanjepolitični redakciji. Kot ‘mlajša dežurna’ sem spoznavala sestavo dela, spoznala sem evrovizijsko sliko, se učila montiranja prispevkov, obiskovala šolo govora in delala prispevke v zunanji politiki za dnevnoinformativne oddaje. Kmalu sem začela tudi voditi poročila in se učiti vedenja pred kamero.”

Posestnica lepega

Ne, Petra ni od malih nog sanjala o televiziji. Verjela in sanjala je o tem, da bo vse življenje balerina, saj je balet vadila štirinajst let. In občasno še vedno stopi na prste. Svoje delo ima rada; za vodenje v živo pravi, da ni niti malo enostavno.

“Je posebne vrste adrenalinska izkušnja. Naučiti se je treba nadzirati sebe - paziti na glas in sproščen nastop, nenazadnje v nekem pogledu stopaš v dnevne sobe svojih gledalcev. Gledalci istovetijo voditelja s podano informacijo, zato je pomembno, da človek obenem izžareva popolno zaupanje.” Tega se gotovo ni mogoče naučiti v treh korakih, temveč je plod duhovne rasti. Vodenje v živo je nepredvidljivo, zgodi se tudi, da včasih pregori boben, s katerega voditelji berejo. V tistem trenutku v ospredje stopijo še iznajdljivost, spretnost in samozavest.

Marta Razboršek, 34, novinarka:

“Na slovenski televiziji se pot do pravega novinarja ponavadi začne po končanem študiju, čeprav sem sama začela delati že kot študentka, in sicer kot ‘mlajša dežurna’. Slednje je namreč tisti ‘poklic’, v katerem se največ naučiš - spoznaš osnove televizije: slike, besedila in montaže,” pravi Marta, ki se spominja, da so v zunanjepolitični redakciji med prvo zalivsko vojno potrebovali okrepitve.

Starejši kolega, ta je že delal v tej redakciji, jo je takrat vprašal, ali bi jo zanimalo sodelovanje. Ker jo je mednarodna politika zanimala že od malih nog, je takoj privolila. “Že moj prvi dan ni bil zgolj informativen, takoj sem se začela uvajati. V osmih dnevih (kar je mnogo hitreje, kot se dogaja zadnja leta), sem že postala ‘mlajša dežurna’. Večina novinarjev je začela svojo pot kot ‘mlajši dežurni’, napredovanje pa je nato odvisno od želje, sposobnosti in potreb.

Televizijsko novinarstvo se, kot pravi Marta, razlikuje od vsakega drugega novinarstva: “Mi smo prisiljeni prav vse povedati v minuti ali minuti in pol. Besedilo podkrepimo z izjavami, najpomembnejši del televizijskega novinarstva pa je slika. Včasih niti ni treba komentirati. Lahko zgolj spustiš dober posnetek, ki govori sam zase, z njim poveš več, kot bi lahko s katero koli besedo.

Osvajalka sveta

V zunanjepolitični redakciji delajo vse dni, za tak poklic moraš biti rojen. Marta je. Predana, hitra, ravno prav stvarna, čuteča. In pogumna. Pravi, da verjetno ni bolj pogumna od drugih, včasih so le želje večje. Med drugim se je pred devetimi leti iz osebnih razlogov čez noč odločila - in šla živet v New York. Marti so se v spomin zapisale številne zgodbe. Tudi pogovor z Efendijo Mustafo Cerićem, reis-ululemo islamske skupnosti na Balkanu. Med drugim sta govorila tudi o graditvi džamije v Sloveniji.

Letos ji je to poznanstvo prišlo prav v Mostarju.Tam je Cerić vodil slovesnost ob odprtju med vojno uničene džamije. Za pogovor se ni bilo mogoče vnaprej dogovoriti, Marta ga je ujela tako rekoč na cesti. Takoj ko jo je zagledal, je bil pripravljen dati izjavo, kot je rekel, za slovensko televizijo. Varnostniki, zaradi varnostnih ukrepov je bilo tam okoli 2000 policistov, so samo strmeli.

Novinarka mora verjeti vase,

ker ji bodo le tako verjeli drugi.

Pričujoče zgodbe so dokaz, da so za tak poklic nujne tudi značajske lastnosti.

Irena Pan: “Ta poklic ne omogoča pretirano umirjenega življenja. Če ste radovedni, dovolj drzni in željni raziskovanja, če menite, da vas dolgotrajne doze adrenalina ne bodo podrle, potem le pogumno!”

Marta Razboršek: “Na televiziji delamo vsak petek in svetek. Če nekaj hočeš, se izkažeš in lahko napreduješ. S kolegi smo prijatelji. Naši pisarni smo nadeli ime RRF (Rapid reaction forces). Vse je jasno, a ne?”

Petra Počkaj: “Prave stvari se zgodijo ob pravem času, brezkompromisne odločitve pa nas lahko speljejo drugam. Novinar na televiziji naj bo samozavesten,” opaznega nastopa se ne da naučiti in lepote ne kupiti. Gradita se z življenjem.”

Vesna Tripkovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri