Njen fant je izginil brez sledu

23-letne Kare Cunningham še zdaleč ni bila pripravljena na telefonski klic, ki ga je prejela preteklo zimo. Čez noč se je njeno življenje postavilo na glavo, koščke zgodbe pa še danes sestavlja skupaj.

19. 4. 2011

Svojega fanta Grega Forteja sem spoznala leta 2006 v restavraciji v Ocean Cityju v Marylandu, kjer sva tisto poletje oba delala. Imel je velike rjave oče in čudna (toda srčkana) uhlja, ki so mu štrlela izpod las. V službi sva se spoprijateljila in si celo izmenjala telefonski številki. Toda potem sem se vrnila na univerzo v Georgiji, kjer sem začela obiskovati 2. letnik študija, medtem ko je Greg, ki je bil sedem let starejši od mene, odšel na univerzo Delaware, da bi dokončal magistrski študij in delal kot nogometni trener.

Nekaj mesecev pozneje, januarja 2007, se je vmešala usoda. S prijatelji sem bila v Wilmingtonu v Severni Karolini, ko sem na svoji telefonski tajnici zaslišala Gregovo sporočilo: “Sem v Georgiji in pomislil sem nate.” Kmalu se je nameraval ustaviti in prespati v … Wilmingtonu.

Ko sem ga poklicala nazaj, je mene in moje prijatelje povabil, da ga obiščemo v hotelu, kjer je prespal. Tisto noč sva se pogovarjala dolgo v noč in takrat me je prvič poljubil. Nisem si mogla kaj, da se ne bi ves čas smehljala. Vedela sem, da mi je všeč, toda najini življenji sta si bili takrat povsem različni. Zato sva se poslovila in nisva spregovorila o tem, da bi hodila.

Vseeno sva v času študija ostala v stiku in si telefonirala približno enkrat na teden. Oba sva medtem hodila z drugimi, a se o tem nisva pogovarjala. Nisem si ga hotela predstavljati z drugo in prepričana sem, da je on čutil enako do mene.

On je pravi

Še naprej sva se redno slišala po telefonu in se dobivala, kadarkoli sva utegnila med počitnicami. Bolj ko sem ga spoznavala, bolj sem se zaljubljala vanj. Vse, kar je počel, je počel s strastjo, pa najsi je šlo za igranje s kocko ali pa za poslušanje reggae glasbe.

Spominjam se, da sem eni od svojih prijateljic povedala, da bom pristala z njim. Toda priložnost za to se je pokazala šele, ko sem se maja 2009 preselila v Ocean City. Potem ko sva oba zaživela v istem mestu, se je vse uredilo in takoj sva tudi uradno postala par.

Ko je nastopil februar, sva bila z Gregom že nerazdružljiva. Večerjala sva pri njegovih starših, hodila ven s prijatelji ali pa ležala na kavču in gledala televizijo.

Nekoč sva zaradi snega ves konec tedna preživela v mojem stanovanju. Greg mi je pomagal pobeliti mojo spalnico, zaradi česar sem bila še bolj odločena, da z njim preživim preostanek svojega življenja. Če sva opravljala še tako dolgočasno delo, sva se pri tem zabavala. Kmalu zatem sem odšla na obisk k svojim staršem, ki živijo tri ure stran. Tisti dan se je zgodila še ena snežna nevihta.

Tistega večera sem govorila z Gregom in dejal je, da je pri prijatelju, s katerim igrata družabno igrico, in da me bo pozneje poklical nazaj. Ko me ni, sem sklepala, da je nekaj prišlo vmes. Zjutraj pa sem prejela panični klic enega izmed njegovih prijateljev. Greg je okrog pol polnoči brez pozdrava odšel in vsi so predvidevali, da se je z avtom odpeljal domov … Toda njegov avtomobil je bil še vedno na dvorišču, tisto noč pa je zapadlo skoraj pol metra snega. Toda Grega ni bilo nikjer.

Nisem vedela, kaj naj si mislim. Greg je bil izredno odgovoren in razumen, zato sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Še bolj me je postalo strah, ko sem izvedela, da so bila sopotnikova vrata na njegovem avtomobilu odprta, v avtomobilu pa so bili njegovi ključi, telefon in očala. O njem pa ne duha ne sluha.

V iskanju odgovorov

Začelo se je dolgotrajno  iskanje in skupaj z Gregovimi prijatelji, družino in policijo smo ga dan za dnem iskali. Po mesecu dni sem se vrnila v službo (dobila sem službo v modni trgovini), v prostem času pa še naprej delala vse, da bi ga našli. Z Gregovo sliko v roki sem obiskovala bližnje lokale in trgovine ter spraševala, ali ga je kdo videl. Ali pa sem si ogledovala naključne posnetke varnostnih kamer, ki bi lahko tisto noč, ko je izginil, posnele Grega. Na milijone misli se mi je podilo po glavi. Leto dni prej je na deskanju utrpel poškodbo glave, zato sem se spraševala, ali mu je morda spodrsnilo na snegu, tako da je dobil pretres možganov in se zmedel. Molila sem, da ga je kdo našel in poskušal izvedeti, kdo je.

Aprila so na lokalni televiziji povedali, da je na bližnjo plažo naplavilo truplo, a na to nisem bila pozorna. Niti slučajno si nisem mislila, da je Greg mrtev. Preveč sem ga potrebovala.
Mesec dni pozneje, ko sem končala službo, sem od prijateljice prejela SMS:

“Žal mi je, pravkar sem slišala.”

Bil je 21. maj in Greg je bil pogrešan že več kot tri mesece.

Srce mi je razbijalo, ko sem odpisala nazaj.

“Kaj si slišala?”

So ga našli? Je živ? So ga ugrabili? Je ranjen? Poskušala sem ostati mirna, toda nisem mogla čakati na njen odgovor.

Obiskala sem stran na Facebooku, s katero smo iskali Grega. Ko sem prebrala komentarje, sem se zgrudila na tla. Uresničili so se moji največji strahovi: truplo, ki ga je naplavilo na plažo, je bilo Gregovo. Novica je nekako prišla do medijev, preden so o tem obvestili njegove domače.

Ostati sam

Dobro leto je minilo, odkar je Greg izginil in še vedno ne vemo, v kakšnih okoliščinah je umrl. Ena od najtežjih stvari, s katero se soočam, je predpostavka, da se bom sčasoma počutila bolje. Ljudje mi pravijo, da se zelo dobro držim. Ja, dobro se znam sprenevedati, da je z mano vse v najlepšem redu. Toda v resnici je današnji dan zame tako težak kot tisti, ko sem izvedela, da je Greg izginil. Grega imam še vedno za svojega fanta in še vedno s težavo zjutraj vstanem iz postelje, ko se zbudim in se zavem, da vse skupaj ni le nočna mora.

Včasih prespim pri Gregovih starših. Z njegovo mamo obujava spomine ali pa prespim v njegovi postelji – karkoli, samo da bi mu bila bliže.

Ne glede na to, kako zelo si želim, da ne bi čutila te neznosne bolečine, jo z veseljem sprejemam, če je to cena, ki sem jo morala plačati za štiri čudovita leta, kolikor sem poznala Grega. Veliko sem dobila z njim: še eno družino (njegovi starši ter bratje in sestre so mi nenehno v oporo), ogromno lepih spominov, ob katerih se nasmejim, in občutek, kaj je prava ljubezen.

Nekateri ljudje imajo to srečo, da s svojo sorodno dušo preživijo desetletja. Spet drugi pa s svojo boljšo polovico preživijo le kratek čas, a jih to za vedno spremeni. Verjetno sem ena izmed manj srečnih ljudi, ki spadajo v drugo skupino.

Kako se tvoje telo spopada z žalostjo

Izguba bližnjega vpliva nate na mnogo ravneh, ne le na čustveni. V času žalovanja trpi tudi fizično telo. Tu je nekaj pogostih simptomov.

Nespečnost in motnje spanja. Kar nekaj let lahko traja, da ponovno vzpostaviš normalen spalni ciklus, zato poskrbi, da bo tvoj spalni kotiček čimbolj prijeten.

Suha usta. Glede na to, da strah in žalovanje sprožita delovanje istega dela možganov, imajo ljudje, ki žalujejo, zelo pogosto zelo suh in neprijeten občutek v ustih.

Trzanje z mišicami. Kom­pulzivne misli o ljubljeni osebi se lahko v fizičnem smislu kažejo kot trzanje obraza ali ponavljajoči  mišični krči.

Neredna menstruacija. V času ekstremnih stresov tvoje telo zmanjša tvorjenje hormonov, kot je estrogen, zato lahko menstruacije nenadoma postanejo bodisi daljše bodisi izostanejo.

Izguba apetita. Depresija, ki jo žalovanje pogosto sproži, lahko zmanjša tek po hrani.

Naključne bolečine. Stres povzroča  napetost v celotnem telesu, zaradi česar se lahko pojavijo bolečine v hrbtu ali pa povsem splošen občutek neugodja.

Fotografija: Chris Clinton, osebni arhiv Kara Cunningham

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri