Nikoli ne pozabi nase!

Staša se je namesto za kariero odločila zanj in zamudila več dobrih priložnosti. Maja je zaradi njega skoraj izgubila sebe. Vanja je zatajila svojo željo in ravnala, kot je mislila, da je prav.

Nikoli ne pozabi nase! (foto: revija Cosmopolitan) revija Cosmopolitan
6. 4. 2014

Priložnost zamujena ...

"Rada imam svoje delo: delam v trženju velikega podjetja, ki je naklonjeno napredovanju. Ker sem se vedno znova izkazala, so se šefi odločili, da me pošljejo na izobraževanje v tujino. Šlo je za pol leta, nič v primerjavi z življenjem. Takrat sva s fantom ravno kupila in prenovila stanovanje, zato sem se borila sama s sabo, še preden sem mu to omenila.

Ni mu bilo všeč, a kot sem pozneje ugotovila, to ni bilo zato, ker bi najina prenova zares trpela, ampak on ni trpel mojega uspeha. Vsakič pozneje, ko se mi je pokazala dobra priložnost, me v njej ni podprl. Žal sem to spoznala, šele ko so me prehiteli vsi sodelavci in se mi je izmuznilo več priložnosti. Razšla sva se, jaz pa bolj ali manj uspešno lovim zamujene priložnosti."   – Staša

Najlepša

"Sploh ne vem, kako se je zgodilo, a nekega dne sem se zavedela, da izgubljam sebe. Začelo se je kot velika zaljubljenost. Takoj sem ugotovila, da je velik estet, in tega sem se ustrašila. Shujšala sem in se postrigla, kot mu je všeč. Pogrešala sem svojo skuštrano grivo, svoje boke in sproščenost, a želja po njegovem odobravanju je bila mnogo mnogo večja. Vsaka najmanjša kritika me je spravila v solze, kritik pa je bilo veliko.

Popoldneve sem začenjala preživljati v fitnesu, konce tedna, ko njega ni bilo doma, na sadju in vodi. Njegova bivša žena je bila manekenka in tudi jaz sem se hotela spraviti v njeno preozko kožo. Spremljal je moje napredke, grajal moje napake, odobraval moja odrekanja. Prijatelji so me začeli spraševati, kaj je z mano, zakaj sem videti tako slabo. Resnica ni bila lepa, saj sem bila tako videti zato, ker je bil on alergičen na špeh. In zgodilo se je, da sem ponoči sanjala slastne mafine in pečena bedrca.

Zjutraj sem vstajala pred njim in jedla. In jedla. Počasi sem se zredila na svojo prejšnjo težo, on pa mi je nekega lepega dne povedal, da me je prevaral z res pravo debeluško. Kaj? Me je imel za norca? Lasje so mi zrasli, spet imam svoje boke, ne najdem pa več svoje prejšnje veselosti. Izgubila sem jo nekje med enim trebušnjakom in drugo redkvico. Je bilo vredno? Seveda ne. Lepa sem takšna, kot sem. Ne lepa, najlepša!"   – Maja

Ker naj bi bilo tako prav

"Več let sem že hodila z njim, ko mi je pot prekrižal tip iz sanj: ne samo fizično, pritegnil me je predvsem s svojim značajem. Srečala sva se na letališču, ko sem odhajala na službeno pot, on pa na počitnice. Ne vem, kaj točno se je zgodilo med nama, a začutila sem ga, še preden sem ga videla.

Za mano je stal na check-inu, si odpenjal pas in snemal uro, ko sem pogledala nazaj in se zazrla vase: bil mi je domač, znan in strašljivo blizu. "Kava?" me je vprašal. Pokimala sem in ga počakala v zgornjem baru. In nato so besede stekle. Po nekaj minutah me je prijel za roko in je ni več spustil. Dal mi je telefonsko številko in me prosil, naj ga pokličem, ko se oba vrneva. Nikoli ga nisem poklicala, ker si nisem upala vdihniti zraka, ki je pihal od njega.

Z njim bi me odneslo v svet. Ostala sem v svojem starem utečenem življenju, v katerem ni vzponov in padcev, hrepenenja in strasti. In mogoče niti ljubezni ne. Preprosto nisem mogla. Po nekaj neprespanih nočeh sem njegovo številko izbrisala. Priimka mi ni povedal, zato sem bila varna ... pred ljubeznijo. Nikoli si ne bom oprostila, da sem ravnala tako, kot je prav, in ne tako, kot sem čutila."   – Vanja

Uredila: Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri