Nič v življenju ni samoumevno

Skozi življenje se prekopicujemo, ga včasih preskočimo, ko nam je lepo, pa si želimo preprosto ustaviti čas. Zdi se samoumevno.

26. 2. 2004

A nič ni samoumevno. Čeprav življenja ne oplaja vedno mir, naj v nas nikoli ne prevlada le nemir!

Vonj po jutranji kavi

Je samo po sebi umevno, da se zjutraj človek prebudi? V vrvež dneva nas pritegnejo povsem vsakdanji samoumevni dogodki. Tuš, vonj po kavi, klepet, delo ali študij. Trenutni način življenja, osebna lestvica vrednot in načini iskanja potrditev nam opredeljujejo polje mišljenja in zaznavanja. In tako tečejo tedni, meseci in leta. Vsakdanjost postane samoumevna. Samoumevnost je nevarna opredelitev urejenega življenja odraslih.

Rojstni dnevi, nakupovalni obredi, počitnice, prijatelji, konjički in trenutki zatišja postanejo samoumevni, ko se vzorec ponavlja več let. Lagodnost, predvidljivost – kot nek mir, češ to je to! Vemo, kakšni smo, osebne zgodbe so znane, scenarij zabav predvidljiv. Potem gremo domov, ker je dom pomemben, saj predstavlja zatočišče in prostor za duhovno rast. V domu naj se pretaka le pozitivna energija, je zaščiteno območje, v katerem so vsi srečni, ker je to za dom samoumevno. Zato se razume, da človek dom potrebuje.

Predenje od ugodja

V takem domu je samoumevno, da imamo vsi radi drug drugega in da imamo vsi podobno vrednostno lestvico. Samoumevno je, da doma dobimo potrditev, ki jo potrebujemo, in kritiko, ki jo zaslužimo. Razume se, da lahko doma povemo, kaj nam leži na srcu, in si dovolimo smeh ali solze, kadar koli jih čustva spodbudijo. Samoumevno je, da nam člani družine zjutraj zaželijo dobro jutro in nas zvečer pospremijo k sanjam. In takrat nastopi mir?!

Mir ni samoumeven. Stopnjo miru določa prodornost nemira, ki žene človeka na neznana področja, ki jih je treba raziskati, dokler je na voljo čas. Prav zaradi nemira je morda komu samoumevno, da zjutraj do večera ali za vedno zapusti dom.

Nič ni samoumevno! Kaj bo jutri? Kje bomo čez deset let? Tega ne vemo. Zato valujemo s tokom življenja: malo miru, pa malo nemira in spet mir in tako naprej skozi čas. Popolnega miru ni, nenehen nemir lahko vodi v pogubo. Ljudje se trudimo doseči ravnovesje v polju tehtanja med čustvi in razumom, med odgovornostjo in lahkomiselnostjo, med egoizmom in altruizmom.

Mir ali nemir?

Nič ni samoumevno! Nekega dne postane topel jutranji pozdrav najlepši dar, ki ga lahko dobimo tisti dan. Ko prejmemo novoletno voščilnico, vemo, da je nekdo mislil na nas in si vzel čas, da jo je izbral, kupil, napisal in odšel do poštnega nabiralnika. Nič ni samoumevno. Kakšen bo današnji dan? Vsak dan počnemo več ali manj iste reči, le da nam enkrat gredo od rok, drugič ne! Mir in nemir. Bližina in oddaljenost …

Mir je stanje brez vojn, prepirov med ljudmi in brez vznemirjenj. Je stanje notranje ubranosti in zadovoljstva v nas samih. Človek sklene mir s samim seboj, z življenjem in z drugimi ljudmi. Včasih pa ga prevzame nemir, nezadovoljstvo – nemir s samim seboj. Nemir pričakovanja, nemir v duši ali delovni nemir sprožijo dogodke, po katerih se človek slej ko prej spet umiri in dela zaključke, morda celi rane. V svojem domu. Če ga še ima … Mir in nemir. Zdaj eden, zdaj drugi riše življenjsko pot. Odločitev, kateri bo kdaj prevladal, pa sprejme vsak sam.

Večinoma, kot vsi, brzim po vsakodnevnih opravkih, a ko se me dotakne okus domače juhe, večer z dragimi osebami ali film s poanto, se v mislih ustavim in si rečem: življenje je lepo!

Senja Požar, urednica knjižnih publikacij s področja

geografije/družboslovja.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri