Nemoč ženske moči

Nekatere osnovne človekove pravice so bile še ne tako daleč nazaj privilegij moških. Za pripadnice žensk je bilo rezervirano področje okoli štedilnika, zadolžene so bile za vzgojo otrok, izven domačega ognjišča so bile zaželene le še v cerkvi.

29. 5. 2003

V drugi polovici 20. stoletja so se stvari počasi začele spreminjati: ženske smo dobile dostop do javne moči. – Dobile? – Pravzaprav si ga izborile. Na račun pogumnih in razmišljajočih posameznic, ki jim ni bilo vseeno. Tokrat torej o feministkah, borkah za pravice žensk, ki jim naše babice še vedno z rahlo posmehljivim prizvokom rade rečejo sufražetke. O tem, kaj pravzaprav je feminizem, o njegovih zaslugah in trenutnem stanju, ki vlada na področju ženskih pravic, smo se pogovarjali s Karmen Špijak, ki se, kot pravi, kljub še vedno negativnemu družbenemu odnosu, odločno izreka za feministko.

Feminizem je pozitiven

Karmen feminizem razume kot pozitivno gibanje za povečanje pravic žensk na vseh področjih, ne samo na političnem. “Pravice žensk so človekove pravice, kar pomeni, da segajo na vsa družbena področja. V določenih primerih posegajo v zelo intimno sfero, sicer pa so bile ravno feministke tiste, ki so začele z geslom Družbeno je politično! Razvoj feminizma vidim kot nekaj zelo pozitivnega, kar je pripomoglo k priznavanju pravic žensk.” S pravicami marginalnih družbenih skupin se je začela ukvarjati že zgodaj. V času svojega političnega udejstvovanja je ugotovila, da tudi sama kot pripadnica ženskemu spolu spada med ‘ogrožene’ skupine.

“Ideološki model človeka, ki naj bi bil temelj in vzor družbenega napredka modernega sveta, je heteroseksualni moški, belec, ki pripada zahodni urbani kulturi, izpoveduje pripadnost liberalnemu krščanstvu in pripada srednjemu ali višjemu družbenemu razredu,” trdi dr. Mirjana Ule v knjigi Predsodki in diskriminacija.

Vsem tistim, ki vsaj približno ne ustrezajo temu idealu, je dostop do družbene moči in z njo povezanega družbenega statusa v glavnem otežen, v skrajnih primerih celo onemogočen. Verjetnost, da razpolagajo s kapitalom ali na primer ustvarijo uspešne kariere, je pri njih zaradi že v osnovi omejenih možnosti veliko manjša. V skupini neidealnih ‘drugih’ smo se skupaj s pripadniki etničnih in verskih manjšin, uporabniki različnih nevsakdanjih spolnih praks ter delavci, očitno zgolj zaradi ‘napačnega’ spola, znašle tudi ženske.

Rojstvo ‘ženske moči’

Boj za pravice manjšin ima svoje korenine v Ameriki. V šestdesetih letih so se tam pojavila sodobna gibanja za pravice marginalnih skupin, kot so gibanje za državljanske pravice, neodvisna črnska gibanja, študentske organizacije. Pri tem so sodelovale tudi ženske, četudi so njihovo dejavnost moški kolegi sprva omejevali na tipkanje, kuhanje kave in seveda zadovoljevanje seksualnih želja.

Vendar pa je s časom zavest, da tudi same spadajo med zapostavljene skupine, postajala vse močnejša, in rodila se je t. i. woman power. Pionirska prizadevanja žensk za svoje lastne pravice so bila sprejeta s posmehom in paradižniki, kar je le potrjevalo upravičenost gibanja. Načela, ki so se v tem obdobju izoblikovala med ameriškimi radikalnimi feministkami, so se prenesla nekoliko spremenjena tudi med evropske aktivistke.

Teme, s katerimi so se ukvarjala neofeministična gibanja, so bile vprašanje splava, sledilo je obravnavanje posilstva. Pri tem so borke za ženske pravice utrle pot metodi osebnega pričevanja in lastne izkušnje v iskanju resnice in skrite zgodovine. Gibanje je na glas spregovorilo tudi o spolnem nadlegovanju, pretepanju in spolnem nadlegovanju otrok ter je zaslužno za večanje družbene občutljivosti in ozaveščanje javnosti o temah, ki so prej spadale v strogo zasebno področje.

Čeprav sodobne ženske danes dojemamo nekatere pravice, kot so na primer volilna pravica, pravica do izobraževanja in lastnine, pravica do odločanja o svojem telesu, do javnega delovanja in še mnoge druge kot povsem samoumevne, še pred nekaj desetletji ni bilo tako. In prav feminističnim gibanjem, znotraj katerih so delovale pogumne in ozaveščene ženske posameznice, se moramo zahvaliti, da nam je danes kot pripadnicam ženskega spola – vsaj na papirju – omogočen dostop do javnega področja. Prvo ledino na področju glasovalnega prava so orale sufražetke – s protesti, pod udarci policijskih pendrekov in z gladovnimi stavkami po zaporih. Brez žrtev ni šlo.

Negativni lik feministke

Kljub temu se je ne samo med moškimi, ki seveda želijo ohraniti svojo nadvlado, temveč, kar je še bolj tragično, tudi v ženskih glavah, uveljavil stereotip feministke kot nezadovoljene možače, ki je nesposobna, da bi si dobila moškega, zaradi česar jih vse po vrsti sovraži. Deklarirano feministko kot moteč in celo sovražen element dojemajo tudi ženske, ki so popolnoma ponotranjile ‘naravno’ vlogo matere in gospodinje, in tako v veliki meri pripomorejo k ohranjanju in vzdrževanju tradicionalne podrejenosti žensk.

Če smo popolnoma iskrene, se zaradi tega negativnega pojmovanja tudi izobražene in zaposlene ženske bolj ali manj izogibamo oznaki, da smo feministke. Kot da bi bilo bojevanje za pravice, ki nam pripadajo brezpogojno, nekaj sramotnega ali vsaj nepotrebnega.

Karmen poudarja, da je v Sloveniji zelo močno prisoten Marijin kult oziroma kult matere. Gre za mitske predstave, po katerih lahko ženska obstaja zgolj v vlogi matere. Katoliška ideologija namreč reducira vlogo ženske na požrtvovalno ženo in mater. Odpovedala naj bi se vsem svojim potencialom, da bi lahko nesebično skrbela in negovala druge.

“Ne mislim, da je kaj narobe s samim konceptom materinstva, toda predlog za triletni porodniški dopust je bil poskus, da bi ženske spravili nazaj za štedilnik. Po treh letih bi ženska, tudi če bi prišla nazaj v službo, izgubila večino stikov in izkušenj ter mnogo težje nadaljevala z delom. V primeru dveh otrok bi to pomenilo šest let odsotnosti od dela, in taka ženska se verjetno ne bi več zaposlila,” razmišlja Karmen.

Krhek položaj žensk

Toda položaj žensk je še vedno krhek, naša družba, ki ima globoke korenine v patriarhatu in krščanskem dojemanju sveta, pa skuša ženske nenehno potiskati nazaj za štedilnike. Zdaj, ko smo si izborile vsaj formalno bolj ali manj enakopraven položaj, pozabljamo, da je večina ženskih pravic stara manj kot sto let. Pred tem niso bile priznane za državljane, torej tudi ne za ljudi. V večini evropskih držav so lahko ženske šle na volitve šele po drugi svetovni vojni.

Slovenke lahko volimo od leta 1946, Švicarke na primer od leta 1971, v Liechtensteinu pa volilna pravica pripada ženskam celo manj kot 20 let, od leta 1984 naprej. Ena od najpomembnejših in temeljnih pravic, ki je bila ženskam kratena, se tiče načrtovanja rojstev. Pravica do splava je v Sloveniji postala uzakonjena leta 1977, zdaj jo zagotavlja tudi 55. člen naše ustave.

Vendar pa si po mnenju Karmen zlasti rimskokatoliška cerkev in desne stranke silovito prizadevajo, da bi nam odvzele ali vsaj omejile že pridobljene pravice. Na vso moč se trudijo doseči ukinitev 55. člena ustave, pred dvema letoma pa jim je celo uspelo, da so samskim ženskam onemogočile oploditev z biomedicinsko pomočjo.

Še vedno je v naši družbi očitna neenakopravnost med spoloma: ženske so sredi devetdesetih let zaslužile le 75 odstotkov plač moških, ki zasedajo enake položaje, prav tako statistike kažejo, da ženske prevladujejo na slabše plačanih delovnih mestih. Leta 1998 je v Sloveniji povprečna mesečna bruto plača žensk z doktoratom znašala 82 odstotkov plače njihovih moških kolegov, magistrice so zaslužile 86 odstotkov plače magistrov, ženske s srednjo izobrazbo 88 odstotkov, kvalificirane in nekvalificirane ženske pa 81 odstotkov moške plače.

Zelo neenakomerna je tudi delitev domačih opravil med partnerjema. Neplačana dela, ki jih večinoma opravljajo ženske, so med drugim: priprava hrane (90.4 %), čiščenje (83.2 %), vsakodnevni nakupi (64.2 %), pomivanje posode (89 %), nega otrok (74.8 %).

Morda najbolj zaskrbljujoče je, da je ogrožena tudi fizična neokrnjenost žensk, na kar opozarja akcija Kaj ti je deklica?. Ocene, da je vsaka peta ženska v Sloveniji pretepena in vsaka sedma posiljena, so srhljive. Leta 2000 je bilo v primerih spolnega nasilja 98.4 % žrtev žensk, v primeru posilstev in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja pa so bile žrtve izključno ženskega spola.

Več žensk – manj moških

“Razlogi, zakaj se feminizem ne razvija oziroma se zelo počasi razvija, so zelo kompleksni. Gre za skupek družbenih pojavov, ki med drugim zajemajo tudi vero, družino, način vzgoje in podobno. Veliko žensk se preprosto ne zaveda, da so njihove pravice kršene, da imajo določene pravice, ki bi jih lahko izkoristile. Zato je izboljšanje položaja odvisno predvsem od izobraževanja in informiranja žensk. Mislim, da se cilj feminizma do danes ni kaj dosti spremenil.

Ženske so sicer dosegle določene pravice, toda to, da imamo volilno pravico, še ne pomeni, da smo zdaj zadovoljne in da je vse v redu. Cilji feminizma danes bi morali biti predvsem osveščanje žensk na vseh družbeno-političnih področjih, ozaveščanje o pravicah in možnostih izobraževanja. Res je tudi, da si vse ženske ne želijo tega in jih nima smisla siliti k temu, da so bolj emancipirane. Pokažemo jim lahko le pot, po kateri lahko gredo, izbira pa je njihova. Kakršno koli posiljevanje z ideologijo pa bi po mojem mnenju imelo več negativnih kot pozitivnih učinkov,” je prepričana sogovornica.

“Cilj feminizma na družbenem področju bi vsekakor moralo biti osveščanje žensk v smislu filtriranja medijev. To, kar mediji počnejo z njimi, je popolna katastrofa. Način, na kakršen mediji prikazujejo ženske in o njih poročajo, je neke vrste poneumljanje žensk. Kar služi temu, da jih je kot take veliko lažje obvladovati.”

Mlačne političarke

Zanimivo, pravzaprav groteskno je, da so tudi ženske, ki delujejo v politiki, zlasti v vodilnih strankah, same precej naperjene proti feminizmu. Zavzemajo se sicer za določene pravice žensk, mnogo stvari pa še vedno spregledajo. Recimo seksizem v slovenskem jeziku, pravi Karmen. “Same sebe v javnih nastopih opredeljujejo kot člana stranke, kot podpredsednika in podobno, ker obojespolna dikcija ni v uporabi. To so zdaj sicer zakonsko uredili, dosledno naj bi se začela uporabljati tako moška kot ženska oblika samostalnikov.

Kljub temu je potrebnega še veliko trdega dela, da bomo prišli vsaj na pol poti do tja, kjer je danes Švedska. Moški v politiki velikokrat uporabljajo različne mehanizme prevlade. Na sestankih se dogaja, da žensko med njenim govorom preprosto prekinejo; da tega, kar je povedala, ni v zapisniku; da je nihče ne posluša – skratka – ustvarjajo vtis, da je to, o čemer govori kot ženska, nepomembno.”

Karmen pravi, da je sama delala že na področju izobraževanja žensk kot političark, skušala jih je motivirati za kandidaturo. “Na seminarju so bile sicer vse zelo navdušene nad tem, bile so polne energije in novih idej, toda potem se je to porazgubilo. Ženske imajo manj samozavesti, manj so prepoznavne, njihove napake se strožje ocenjujejo.”

Moška zgodovina

“Zdaj se ukvarjam z ženskimi študijami in najbolj zanimivo se mi zdi, da se lahko ženske prebijejo skozi celoten izobraževalen proces, ne da bi se zavedle, da je sploh kaj narobe. Zgodovina, ki se jo učimo, je moška zgodovina, ženske so v njej zelo redko omenjene, ali pa sploh niso. Sama šele zdaj spoznavam vse tiste ženske, ki so sooblikovale zgodovino – pesnice, pisateljice, aktivistke.

Več kot imaš informacij, boljšo sliko si lahko ustvariš, zato bi morali dajati velik poudarek predvsem izobraževanju in informiranju žensk. Morda po spoznanju, da so ti kot ženski kršene določene pravice, res nisi več tako srečna, vendar kljub temu menim, da bi se s tem morale bolje seznaniti. Navsezadnje si lahko potem vsaka sama izbere svojo pot. Že od nekdaj sem se borila za svoje pravice, toda kljub vsemu znanju, ki ga imam, včasih zapadem v situacije, v katerih se vedem v nasprotju s svojimi prepričanji. Nekaterih stvari pač ne moreš nadzorovati, bile smo vzgojene v določenem duhu, in teh navad se je težko otresti.

Sama ostajam zvesta svoji odločitvi, ki sem jo sprejela še kot otrok: nikoli ne bom tista gospodinja, ki bo za vse kuhala, prala in likala. Določeni kompromisi so tudi tukaj seveda nujno potrebni,” razmišlja Karmen, ki je svoje mnenje o samem gibanju za ženske pravice, odkar se intenzivno ukvarjati s to tematiko, sicer nekoliko spremenila. Na osnovi izkušenj in dela z ženskami je malce manj optimistična kot na začetku, še vedno pa trdno prepričana, da stvari lahko spremenimo na bolje.

Ženske, ki so zaznamovale 19. in 20. stoletje

Še vedno aktualne in vir našega navdiha.

  • Madonna (1958): popularna ženska ikona, arhetipska bojevnica, divja ženska, ki je mladim dekletom pokazala, da lahko dosežejo vse, kar same hočejo in si želijo.

  • Brigitte Bardot (1934): BB kot moška seksualna fantazma, kombinacija nedolžne deklice in plavolase zapeljivke, še vedno aktualen ideal ženske v telesu mladega dekleta.

  • Helen Gurley Brown: Ženska, ki si je leta 1965 ‘izmislila’ Cosmopolitan in z njim osvojila svet. Pri osemdesetih je še vedno prva na plesišču, še vedno v najbolj kratkih in modnih oblekah, še vedno z vsem na tekočem.

  • Alma Karlin (1889–1950): izjemna osebnost slovenske popotnice, poliglotke, pisateljice in kozmopolitke, ki je v svojem času verjela v moč razuma, si prizadevala za mir, enakost in svobodo.

  • Ita Rina (1907–1979): filmska igralka, s pravim imenom Ida Kravanja, je bila prva in edina slovenska igralka, ki se je uveljavila v evropskem merilu. Igrala je v 16 celovečernih filmih.

Mateja Černič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri