Nasilje nad ženskami je oblika nadzora

Dom naj bi bil varen in miren prostor, kamor se posameznica ali posameznik lahko zateče pred zunanjimi pritiski. Vendar pa je ravno ta prostor pogosto najbolj nevaren, predvsem za ženske, ki s strani svojih partnerjev, očetov, stricev, bratov, običajno torej njihovih najbližjih, doživljajo psihično, fizično, ekonomsko in/ali spolno nasilje.

23. 11. 2012

Zakaj toliko žensk vztraja v nasilnih odnosih, zakaj se ne odločijo oditi in začeti življenje na novo, brez nasilja?

Odgovor na to vprašanje je zelo kompleksen, med drugim pa ta korak otežujejo mnogi v družbi zakoreninjeni stereotipi.

Nasilje nad ženskami je izraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med spoloma, ki so pripeljala do prevlade nad ženskami in njihove diskriminacije s strani moških ter preprečila celovito izboljšanje položaja žensk. Izvira predvsem iz kulturnih vzorcev, škodljivih vplivov določenih tradicionalnih navad ali običajev.

Skozi zgodovino je bil položaj žensk in tudi otrok tesno povezan z nasiljem, ki je bilo družbeno dovoljeno oz. družbeno sprejemljivo. Sankcije, ki so sledile oz. sledijo nasilju nad ženskami, kažejo na odnos družbe do žensk. Bolj ko gremo v zgodovino, nižja je raven skrbi za ženske in otroke. Tako pravo kot celotna družba sta sledila tradicionalnim, versko narekovanim prepričanjem, da je mož glava družine, ki je odgovoren za disciplino doma. Ni imel torej samo pravice, pač pa tudi dolžnost kaznovati neposlušnost žene in otrok. Nasilje v družini je vsebovano v kulturnih normah, nasilnost pa je vtkana v sistem vzgoje, je bolj ali manj legitimna in kot taka splošno sprejeta.

Kljub formalni enakopravnosti spolov pred zakonom, je nasilje nad ženskami še vedno zasebna zadeva in nadzorni organi se neradi vpletajo v partnerska razmerja. To se dogaja kljub pogosto zelo krutim dogodkom in kljub temu (oziroma ravno zato), ker smo ženske še vedno v neenakem položaju do moških tako v socialnem, gospodarskem kot telesnem in še kakšnem drugem smislu. Pri nasilnih konfliktih v medpartnerskih in sorodstvenih zvezah obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli selektivna nepozornost oblasti.

Dr. Zaviršek ugotavlja, da so v preteklosti v zvezi z nasiljem potekali različni procesi. Eden med njimi je zanikanje, ki zagovarja idejo, da nasilje nad ženskami in otroki ne obstaja ter da se vsaka ženska nasilju lahko izogne, če to zares želi. Prisotna je (bila) tudi minimalizacija problema, češ da se nasilje dogaja samo v patoloških družinah, kjer vsaj eden od partnerjev pije, pogosto pa problem racionalizirajo, v smislu, da obstoječe državne institucije lahko ustrezno poskrbijo za družine, kjer ženske in otroci doživljajo nasilje. Pomembne so tudi napačne interpretacije, kot npr.: nasilje nad ženskami ne obstaja, obstaja le slaba komunikacija med partnerjema, nevarni pa so tudi tradicionalistični strokovni odgovori na problem nasilja nad ženskami (nujno soočanje partnerjev, krivda je razporejena med vse družinske člane, poskrbeti je treba zgolj za otroka) in preozke strokovne rešitve (za rešitev problema nasilja naj bi bili dovolj novi materinski domovi oz. varne hiše).

Nasilje nad ženskami je oblika nadzora, ki ima med drugimi za posledico občutke nemoči, brezpogojne poslušnosti, sovraštvo do sebe, strah pred avtoriteto.

Statistike po celem svetu kažejo, da se največ nasilja zgodi ravno v družini, storilci so v okoli 90 odstotkih moški, žrtve pa ženske in otroci.

Ob tem ne gre pozabiti, da nasilje proti ženskam ni novodoben pojav, pač pa predstavlja obliko nadzora že tisočletja.

Prispevek so za spletni Cosmo napisali v DRUŠTVU ŽENSKA SVETOVALNICA, www.svetovalnica.org

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri