"Najino 'prijateljstvo' je vplivalo na mojo samopodobo" (resnične zgodbe žensk, ki so jih prizadele (bivše) prijateljice)

Si imela kdaj prijateljico, ob ka­teri si se počutila manjvredno in si ob njej pomislila, da si neuspešna, grda ali neumna? Ali pa prijate­ljico, ki ti je
nenehno delila nasvete, kaj moraš narediti, da boš uspešna, ljubljena, srečna in bolj podobna njej?

"Najino 'prijateljstvo' je vplivalo na mojo samopodobo" (resnične zgodbe žensk, ki so jih prizadele (bivše) prijateljice) (foto: Profimedia) Profimedia
28. 3. 2017

Verjemi, nisi edina. Najbrž je vsaka od nas imela kdaj ‘prijateljico’, ki je z nami tekmovala, nam ‘čestitala’ za novega fanta, sanjsko službo ali lepo postavo.

Predstavljamo ti zgodbe žensk, ki so nam zaupale, kako so jih (bivše) prijateljice prizadele in jih navdajale z občutki manjvrednosti.

"V srednji šoli sem imela prijateljico, ki se je posmehovala vsem mojim predlogom za skupno preživljanje prostega časa, zato sem se ob njej počutila čudno in nepomembno. Vedno je moralo biti vse po njenem izboru. Ko nisem naredila tretjega letnika srednje šole, sem se ob njej in še treh prijateljicah počutila slabo, zaničevano, manjvredno in neumno. Odrinile so me in od takrat nismo več prijateljice, ampak zgolj znanke, ki se pozdravimo, kadar se srečamo." − Patricija, 27 let

"Od nekdaj sem bila samosvoja. Ko sem odraščala, sem imela najboljšo prijateljico, ki me je želela imeti pod nadzorom. Dolgo časa je bila uspešna pri tem, saj sva šli, kamor je ona hotela, in vedno sva počeli stvari, ki so bile všeč njej – ona je izbrala film v kinu in lokal, kjer sva pili pijačo po njenem izboru.

Takrat sem mislila, da je to v redu. V študentskem obdobju tega nisem več odobravala, saj sem opazila, kako se obnaša do drugih (spoštovala je njihovo mnenje, cenila jih je) v primerjavi z mano. Prepričana je bila namreč, da ima lahko nadzor nad mano, saj sem ji povedala vse, kar se mi je zgodilo.

Zaupala sem ji, vendar ji je bilo najbolj pomembno, da so se ji zgodile boljše stvari kot meni, sicer je bila ljubosumna. Spoznala sem, da najin odnos ne temelji na vzajemnem spoštovanju, ampak se je hranila z mojo bolečino in neuspehi.

Sčasoma sem se oddaljila od nje, začela sem zavračati njena vabila na kavo, ker nisem želela preživljati časa z nekom, ki me ne ceni in mi daje nasvete, ki so bili pravzaprav ukazi." − Saša, 30 let

"Z Ano sva se začeli družiti, ko sva zaradi končanih zvez potrebovali oporo. Najprej sem mislila, da je moja sorodna duša in da sem v njej našla prijateljico, ki sem jo od nekdaj iskala.

Čez nekaj mesecev pa sem opazila, da je napadalna in žaljiva, če stvari ne potekajo po njenih načrtih.

Najino 'prijateljstvo' je vplivalo na mojo samopodobo, saj me je pogosto kritizirala. Večkrat mi je rekla, da moram shujšati. Ko sem se vrnila iz frizerskega salona, pa je komentirala, da imam grozno frizuro.

Povedala mi je tudi, da nimam okusa za oblačenje, enkrat mi je celo rekla, da ne bom nikdar spoznala fanta, ki me bo imel rad. Po enem letu druženja sem imela dovolj njenih žalitev, zato sem prekinila stike z njo.

Izkušnja me je obogatila za neprecenljivo spoznanje, da morajo nekateri pri drugih izpostaviti slabe lastnosti ali navade, ker se ne morejo soočiti z lastnimi. Danes vem, da ni bil problem v meni, ampak v njej." − Nika, 28 let

"Imela sem prijateljico, ki je bila povsem drugačna od mene, vendar sva bili zelo povezani in veliko časa sva preživeli skupaj. Občasno sem imela občutek, da je posesivna, vendar si tega takrat nisem hotela priznati.

Veliko ljudi me je opozarjalo nanjo. Spraševali so me, kako sva lahko prijateljici, saj sem jaz kot sonce, ona pa je temna senca. Tega nisem opazila, dokler nisem naredila nekaj, kar ni bilo v skladu z njenimi pričakovanji – spoznala sem simpatično, prijazno punco na tečaju jezika in se začela družiti z njo.

V njej se je nenadoma prebudila zloba in posesivnost. Imela je močno energijo in zelo dobro je zaznavala ljudi, zato mi je znala vzbujati občutke krivde. Psihično me je uničevala, zelo grdo je ravnala z mano in zlorabila je moje zaupanje.

Danes se čudim, kako sem ji lahko dopustila, da je imela takšno moč nad mano. Na srečo sem zbrala pogum in se postavila zase. Je edina oseba, ki sem jo odstranila iz svojega življenja, in tega ne obžalujem.

Kljub vsemu sem ji hvaležna, saj se brez nje najbrž ne bi naučila postaviti zase in ne bi spoznala, kdo sem in kakšne odnose želim imeti. Ko enkrat veš, kdo si, ni več pomembno mnenje drugih ljudi, saj se zavedaš, da so sodbe drugih običajno le projekcija njihovih nerazrešenih težav in vzorcev." − Tanja, 31 let

"Deset let sem imela prijateljico, ki je bila nekaj let starejša od mene in sem jo dolgo časa občudovala. Bila je utelešenje popolne ženske – uspešna, lepa, urejena, srečno poročena, pozneje je postala tudi mama.

Večkrat mi je rekla, da moram bolje skrbeti za svojo postavo. Ko sem s pomočjo telesne vadbe in zdrave prehrane končno izgubila nekaj kilogramov, pa me je obtožila, da imam anoreksijo.

Nekaj časa nisem našla službe, zato mi je nenehno dajala napotke, kako in kje naj iščem delo. Podobno je bilo na ljubezenskem področju, saj mi je ob vsaki priložnosti povedala, kaj moram narediti in kako moram biti urejena, če želim imeti fanta.

Ko sem končno dobila službo in fanta, pa mi je rekla, da preveč delam in da bom v razmerju s fantom razočarana, ko bo romantika izginila.

Na moje veliko presenečenje mi je nekoč celo rekla, da ne more razumeti, zakaj njena lepa sodelavka nima postavnega, šarmantnega fanta, medtem ko je meni uspelo dobiti lepotca.

Počutila sem se kot najgrše bitje na svetu. Ko je postala mama, pa mi je pogosto ponavljala, da nisem prava ženska, dokler ne bom imela otroka.

Po desetih letih najinega 'prijateljstva' sem spoznala, da ne morem izpolniti njenih pričakovanj in da je bolj zahtevna kot moja mama.

Dolgo časa je trajalo, da sem odkrila, da ne potrebujem ob sebi prijateljice, ki me opominja na vse tisto, kar nisem, ampak želim imeti odnose s tistimi, ki me sprejemajo takšno, kot sem." − Darja, 32 let

"Poleti sem na obisk povabila prijateljico, ki živi v tujini. S fantom živiva skupaj že več let in strinjal se je, da lahko pride za nekaj dni k nama. Njen obisk je presegel moja pričakovanja v najslabšem možnem smislu.

Po stanovanju se je namreč sprehajala v spodnjem perilu v prisotnosti mojega fanta, počutila se je tako domače, da je pila kavo iz moje najljubše skodelice, začimbe in kuhinjske pripomočke je razporedila po svoje in čez dva dni je povsem očitno osvajala mojega fanta.

Po njeni zaslugi sem razumela rek: Vsakega gosta je po treh dneh dovolj. Prijazno sem ji povedala, da mi ni prijetno, če hodi v spodnjem perilu po stanovanju, vendar mi je odvrnila, da sem preveč zategnjena.

Ko sem ji omenila, da me moti njeno osvajanje mojega fanta, me je pogledala, kot da sem jo obsodila umora, in mi zabrusila, da sem paranoična in ljubosumna.

Po treh dneh se je na srečo morala vrniti v tujino in po njenem slovesu sem se odločila, da sem jo zadnjič gostila. V svojem domu in življenju namreč nimam prostora za ljudi brez empatije in sočutja." − Janja, 28 let

"Pred dvema letoma je moja dolgoletna prijateljica postala mama. Od takrat se je najin odnos zelo spremenil.

Njen otrok je središče njenega sveta, kar popolnoma razumem, vendar se vedno pogovarjava le o njem. Niti enkrat me ne vpraša, kako sem.

Kadar ji povem, da sem zadovoljna v službi in da s fantom načrtujeva daljše potovanje, opazim njeno neodobravanje.

Nekoč mi je celo rekla, da bom razumela smisel življenja šele, ko bom imela otroka. Takrat sem spoznala, da sva se povsem odtujili, ker je ne zanimajo moje potrebe in želje, ampak mi skuša vsiljevati svoje.

Srečna sem, da jo materinstvo osrečuje. Toda ob njej se počutim, kakor da moje življenje ni nič vredno, ker še nisem pripravljena na družino." − Mateja, 31 let

Resnične zgodbe, ki se zdijo kot fikcija, so me spomnile na tiste ženske, ki so mi pokazale, kaj prijateljstvo ni – odnos, ki vključuje nespoštovanje, zaničevanje mojih potreb in vrednot, tekmovanje namesto sodelovanja, hinavščino, zavist, prefinjeno vlivanje občutkov manjvrednosti, vsiljevanje vrednot in hranjenje z mojimi razočaranji.

Najbrž moramo najprej spoznati, kaj prijateljstvo ni, da bi lahko vedele, kaj je pravo prijateljstvo.

Po številnih slabih izkušnjah sem namreč neizmerno hvaležna za vse pristne, dobrosrčne in navdihujoče ženske v svojem življenju, s katerimi se iskreno veselimo uspehov, se tolažimo, kadar smo razočarane, in si vlivamo zaupanje.

Predvsem pa sem jim hvaležna, ker mi vedno znova potrjujejo, da se svoboda posameznika konča tam, kjer se začne svoboda drugega.

Besedilo: Danaja Lorenčič

Preberi še: “Prizadelo me je nerazumevanje sodelavcev” (resnične zgodbe o tem, kaj se zgodi s kariero ženske po rojstvu otroka)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri