Na koncu sem izbrala življenje!

Mlada Ljubljančanka Veronika se nekega dne odloči umreti. Namesto v “nebesih” se zbudi v umobolnici, kjer ji napovedo le še teden dni življenja. Ko so ji trenutki šteti, junakinja Coelhove uspešnice Veronika se odloči umreti odkrije ljubezen, čar in smisel življenja.

28. 3. 2002

Nekega povsem običajnega torka je 23-letna Vanja odšla v kopalnico, kjer je hranila predpisana uspavala in pomirjevala. Natočila si je kozarec vode in izpraznila škatlice. Čez nekaj ur jo je v krčih in nezavestno na tleh dnevne sobe našla mama, ki se je vrnila iz službe. Kaj se je dogajalo z lepim, mladim in uspešnim dekletom od trenutka, ko je diplomirala z odliko, do tragičnega, skorajda usodnega koraka? Na videz nič. V resnici pa se je njen notranji svet sesul in iz tihe stiske ni več videla rešitve.

Vesela sem, da mi je samomor spodletel

Vanja je bila priljubljena pri sošolcih, imela je urejene družinske razmere, prijatelje, resnega fanta, ponudbo za delo v uglednem podjetju in “nobenih” težav. Njena zavidljiva prihodnost je bila očitna vsem, le njej ne. “Dokler sem študirala, mi o delu ni bilo treba razmišljati.

Uspešno opravljeni izpiti in kakovostno preživeti prosti čas so bili dovolj meni in staršem. Kot bi mignil, sem se znašla z diplomo ekonomije v žepu, a brez jasne ideje, kaj si v življenju želim. Da bi se otresla nastajajoče praznine, sem se odločila za potovanje po Evropi. Da izkoristim še zadnje leto pred resnim bojem z življenjem, predvsem pa, da ‘se najdem‘.

Starši so tudi finančno podprli mojo odločitev in že sem sedela v letalu proti Irski, deželi, v katero sem se pred leti zaljubila. Toda potepanje po Irski sem začela in končala v poceni najeti sobici. Lokalni pubi, v moji domišljiji tako slikoviti in veseli, so postali zatočišče, kjer sem ob vrčih piva utapljala svojo bedo. Namesto da bi uživala v lepoti Irske, sem ostajala v sobi, jokala, strmela v prazno in padala v brezno temne notranjosti, ki sem ji skušala ubežati.

Starše je skrbelo, kaj se dogaja z menoj in po vztrajnem prigovarjanju sem odpotovala domov. Na Brniku so doživeli šok: namesto vesele Vanje, ki jih je pred nekaj meseci zapustila, so zagledali neurejeno, shujšano dekle s praznim pogledom. Doma sem še naprej lenarila in bila nezainteresirana. Starši in fant so me na vse načine poskušali razvedriti, toda brez uspeha.

Družinski prijatelj, zdravnik specialist, mi je predpisal zdravila. Po nekaj tednih naj bi se počutila bolje, pa se mi ni zdelo vredno čakati. Nekega dopoldneva, ko sem po nekaj dneh vstala iz postelje, sem pojedla kar vse tablete in stoično čakala na smrt. Prebudila sem se v zdravniški oskrbi in tam tudi ostala. Sovražila sem domače, sebe, okolico. Navkljub nadzorovani terapiji se mi stanje ni izboljševalo. Nekega dne pa me je obiskala nuna.

Moja zlata babica je pomislila, da bi me vera morda rešila. Mlada, prijazna ženska razen po obleki ni spominjala na redovnico. Dan za dnem je sedela ob meni, mi prebirala najljubše knjige, pripovedovala različne življenjske zgodbe. Sprva mi je bilo zanjo kaj malo mar, sčasoma pa sem se nanjo navadila in besede so pronicale v notranjost. Govorila ni o Bogu, večnih resnicah, grehu, kazni, trpljenju. Njene besede so poosebljale ljubezen, vero v življenje, upanje, dobroto, lepoto in smisel.”

Vanja je smisel začutila tudi sama. Spoznala je, da v življenju ne bo hodila po poti svojih staršev. Namesto v posel se je podala med uboge. Pravi, da je danes srečna in izpolnjena, o depresiji pa ni več sledu. Vanjin primer še zdaleč ni osamljen. Je pa ena izmed srečnic, ki so dobile drugo priložnost in jo znajo tudi ceniti.

Le razpoloženje ali bolezen?

Vsaka izmed nas se sem ter tja sooči z žalostjo, slabim psihičnim počutjem, brezvoljnostjo, nerazpoloženostjo. Anka Zavasnik, klinična psihologinja iz Centra za mentalno zdravje, meni, da se depresija kot duševna motnja pojavi takrat, ko za žalost ne vidimo pravega razloga. Nastopijo motnje spanja in apetita (preveč ali premalo), vsakdanje odgovornosti postanejo prenaporne, zdi se, da ne moremo na nič vplivati in da je vse brez pomena. Zapiramo se vase, odklanjamo stike z ljudmi, samospoštovanje zelo upade. V takšnem stanju same težko poiščemo pomoč.

Na znake morajo biti pozorni bližnji, ki nam lahko pomagajo, nas napotijo in tudi pospremijo k strokovnjaku. “Na povečanje notranjih stisk pri posamezniku v sodobnem svetu vplivajo tudi družbene spremembe in hiter tehnološki razvoj. Vse bolj izginja občutek, da lahko vplivamo nase in na družbo. V Sloveniji so dodatni dejavniki še stopnja brezposelnosti, nezanesljivost služb, ki je prej nismo bili vajeni, ter politična in ekonomska nestabilnost,” dodaja Zavasnikova.

Preprečimo najhujše

Žrtve samomora niso le tisti, ki ga storijo. Čeprav samomorilci, ki se pogosto počutijo osamljene, odrinjene, nepotrebne, trdijo, da za njimi ne bo nihče žaloval, je resnica precej drugačna. V stiski in bolečini ostanejo sorodniki in prijatelji, ki zaradi izgube padejo v različna čustvena stanja. Enaintridesetletna Anita, ki je pred kratkim utrpela izgubo najboljše prijateljice, želi svojo stisko deliti z bralkami. Upa, da bo njena pripoved komu pomagala.

“Janine težave sem dobro poznala. Pred časom se je ločila od moža, ker je bil nasilen do nje in sina. Po njegovem odhodu se je znašla v dolgovih in duševni stiski. Stala sem ji ob strani in zdelo se mi je, da je že prebrodila najhujše. Ko sva se nazadnje videli, se je odpravljala na krajši počitek. Omenila je, da je napisala oporoko, na kar sem navrgla šalo.

Ni se ji zdela smešna, zazrla se je v daljavo. Ko sva se razšli, mi je v objemu dejala: ‘Rada te imam, hvala ti za vse.‘ Danes vem, da se je Jana poslavljala. O samomoru ni nikoli govorila, zato sem, naivna in nepoučena, spregledala znake. Čez nekaj dni me je pretreslo obvestilo, da moje najboljše prijateljice ni več.” Občutki krivde, ki si jih oprtamo ob smrti naših bližnjih, niso nič nenavadnega.

Z njimi se spopadajo tudi strokovnjaki, čeprav vedo, da so storili vse, kar je v njihovi moči. Da bi laže prebrodili stisko, na Centru za mentalno zdravje prirejajo srečanja za pomoč bližnjim. Kdor želi v vodeni skupini skozi najhujše, se lahko obrne na njih, svetuje Zavasnikova. Vsako grožnjo s samomorom je treba jemati resno, saj gre za klic na pomoč.

Marjan Žveglič, predsednik društva Svetovalcev zaupnega telefona Samarijan, pravi, da dostikrat spregledamo opozorilne znake. “Na stavek ‘vse je brez veze’ ali poslovilno pismo se ne smemo odzvati, kakor da gre za prazne besede. Pokazati moramo, da nas za človeka skrbi, in najti nekaj, kar bo njegovo življenje znova naredilo smiselno. Sprašujmo, iščimo. Odločitev za samomor je priznanje kapitulacije. Človek v stiski je šibek, nebogljen.

Sprejeti ga moramo kot takega, ob tem pa se odreči sebi ter lastnim predstavam o drugem.” Na brezplačno Samarijanovo telefonsko številko so lani prejeli 362 suicidalnih klicev. “Ljudje nam povedo, kaj nameravajo storiti. Izšolani svetovalci jih poslušajo in poskušajo odpreti pogled na rešitve, ki jih človek v stiski spregleda. Lani smo le za en primer zasledili, da je izvršil namero, veliko pa jih pozneje pokliče in se nam zahvali,” pripoveduje Žveglič.

Pogovor je pomemben tudi v vsakdanjem življenju. Klinična psihologinja meni, da si pri nas pravzaprav ne upamo vprašati drugega, kako se v resnici počuti. Ponotranjene družbene norme nas silijo, da govorimo le o lepih, uspešnih, sprejemljivih stvareh, težko pa komu zaupamo stisko. Toda življenje je sestavljeno iz obojega!

Bivši grozi

Eden izmed pogostejših razlogov, ki nas navedejo do razmišljanja o samomoru kot edini in končni rešitvi, so težave v medsebojnih razmerjih. Konec partnerskega odnosa je le redkokdaj soglasje obeh. Precej pogosteje enostranska odločitev enega izmed vpletenih povzroči bolečino drugemu. Z njo se spopadamo na različne načine.

Ne ravno osamljen je primer 28-letne Jasne, ki je po koncu pet mesečnega razmerja z Davidom naletela na grožnje s samomorom. “Čednega mladeniča sem vzela kot poletno romanco, on pa je želel več.

Pripravljena sem bila poskusiti. Toda David ni imel službe in le malo prijateljev. Govoril je, da me ljubi in da sem njegov edini razlog za življenje. Nekaj dni po koncu se je začelo. Najprej vrtnice, opravičila, obljube, prošnje, nato grožnje. K sreči sem dovolj močna, da nisem popustila čustvenemu izsiljevanju.” Jasna je s pomočjo znanke psihologinje izdelala načrt pomoči za Davida.

Naslednjih nekaj mesecev je vso energijo vlagala v to, da ga je odvrnila od najhujšega, njun odnos pa preobrazila v prijateljstvo. Pri tem ji je močno pomagal njen življenjski optimizem. Jasna verjame, da je mogoče rešiti prav vse težave. Psihologinja Zavasnikova pravi, da je pomembno razlikovati, ali gre za izsiljevanje ali resnično stisko.

“Partnerjevim grožnjam ne smemo popustiti ali mu vlivati lažnega upanja. Odgovornost prevalimo na njegovo življenje in nanj samega. Človek, ki grozi s samomorom, ponavadi ni v tolikšni stiski, da ne bi zmogel odločati o sebi. Seveda je pomemben pogovor, po potrebi tudi obisk zdravnika ali partnerske terapije.”

Previsoka cena

Tudi življenje brez partnerja, družine in družbe nastavlja svoje pasti. V karieristično usmerjenem hitrem življenjskem tempu vse prepogosto pozabljamo nase, svojo duhovno rast. Dnevi dobesedno drvijo mimo nas, še preden se dobro zavemo, postanemo fizično in psihično izčrpane. V mnoštvu ljudi, ki jih srečujemo vsak dan, ostanemo same. Za življenje si je treba vzeti čas, sicer nas pripelje v slepo ulico, kar se je zgodilo tudi 40-letni Mojci.

Po fakulteti je vso energijo usmerila v svoje podjetje, ki je doseglo zavidljive uspehe, po drugi strani pa jo je skorajda uničilo. “Da bi pregnala samoto, sem ves čas posvetila službi. Spominjam se, da je bilo najhuje med prazniki, predvsem okrog božiča in novega leta, ter pozno spomladi, ko sem delala plan dopustov zaposlenih. Sovražila sem vse srečne ljudi in tako ravnala tudi s sodelavci.

Dostikrat sem se zalotila tudi pri misli na samomor, enkrat sem si že celo vse pripravila. Tablete, poslovilno pismo, obleko … Še enkrat sem se zamislila nad svojo situacijo in prevladal je razum. Od tistega groznega dne sem začela načrtno spreminjati življenje.”

Življenje je lepo, če ga živiš

Življenje samo po sebi je dar, ki ga ne smemo prostovoljno zavreči, čeprav se lahko znajdemo v na videz breizhodnem položaju.

Samomor ni rešitev. “Na življenje moramo gledati realno in tako reševati tudi težave. Znati sprejeti slabo voljo, neuspehe, v težkih trenutkih pa poiskati stvari, ki nas razbremenijo. Razgibano družabno življenje deluje kot zaščitni dejavnik v krizi. Pozitivno je tudi, da v življenju nimamo predsodkov do drugačnih in stigem do duševnih bolezni. Tako bomo laže sprejele sebe v težavah,” Zavasnikova konča pogovor.

Coelho Veroniki v resnici ni namenil smrti. Je pa pokazal, da je življenje treba živeti takšno, kakršno je. Z vsemi težavami in lepimi trenutki, majhnimi pozornostmi, ki jih moramo ceniti. V stiski nismo nikoli same, razen če tako izrecno same želimo. Tako kot nas uspehi, denar in ljubezen ne poiščejo sami, moramo tudi pomoči, kadar smo v stiski, stopiti naproti.

In včasih zadostuje že telefonski klic, nasmeh, stisk roke. Samomor je nemalokrat le beg pred težavo, ki se ji bojimo pogledati v oči, poiskati moč, da jo rešimo. Ker je preventiva boljša od kurative, je zelo priporočen obisk kakšnega tečaja joge, duhovne rasti ali vzhodnih religij, kjer beseda “ne zmorem” naleti na gluha ušesa. Zmoremo, toda le, če hočemo!

Na koga se obrniti v stiski?

  • Klic v duševni stiski, tel.: 01/520 99 00
  • Center za mentalno zdravje – klici v stiski, za svojce samomorilcev tel.: 01/540 20 30 (nepretrgano)
  • Center za pomoč mladim, tel.: 01/438 22 10
  • Združenje staršev in otrok, tel.: 01/ 425 41 11
  • Sos telefon za žrtve nasilja, tel.: 080/11 55
  • Samarijan, tel.: 080/11 13 (nepretrgano)
  • Društvo za pomoč ljudem v stiski – zaupni telefon, tel.: 01/ 234 97 83
  • Tin telefon, tel.: 01/ 234 83 50
  • Telefon za otroke in odrasle v duševni stiski, tel.: 080/12 34
  • Miss – telefon mladi mladim, tel.: 01/510 16 70, 031/514 161
  • Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, tel.: 01/583 75 00
  • Sana Vita, Zavod za psihosocialno pomoč ljudem v stiski, tel.: 01/232 55 65
  • Zasebni Inštitut za klinično psihologijo, tel.: 01/232 55 65
  • Mladinski informacijski center, tel.: 01/426 22 86, 01/426 22 84

Ste kdaj pomislile na samomor?

Pri nas vsako leto zaradi samomora umre okoli 600 ljudi, kar nas uvršča na šesto mesto v Evropi. Razmerje med moškimi in ženskami je 1 : 4.

  • Najpogostejši vzrok so partnerski/družinski odnosi. To je pika na i, proces pa se začne že veliko pred tem.

  • Izmed 565 vprašanih jih je 26,73 % navedlo, da so o tem že resno razmišljali, 37,17 % jih je razmišljalo, a tega ne bi nikoli storili. 36,11 % jih ni o tem nikoli razmišljalo. Anketa na www.pinkponk.com je zajela 565 anketirancev.

  • V sredini februarja se je prvič predstavilo tudi decembra lani ustanovljeno Slovensko združenje za preprečevanje samomora.

Andrea Rozina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri