Mayday, mayday, mayday, odpele smo se s štrika, over!

Ni bil najbolj topel dan v letu, zato smo z naše prve lekcije iz jadranja na hitro črtale reševanje iz morja. V mornarski opravi smo se nabirale po Ljubljani in se veselo pretvarjale, da termometer kaže kakšnih tropskih 35 stopinj.

Kakašna morska bolezen ... morska ljubezen! (foto: cosmo julij 2011) cosmo julij 2011
20. 6. 2011

Ko je še zadnja med nami, Nika, z zamudo pritekla čez Celovško v belih hlačah, belem klobuku, velikih sončnih očalih in japonkah, medtem ko so ljudje v plaščih čakali na avtobus, je na vrata pozvonilo poletje. V Izoli nas je čakal Marjan, naš kapitan. Ah, Marjan …

Samo želite si lahko, da bi vam na jadrnici (nežno) ukazoval! Me smo bile pod njegovim vodstvom vzorne kot le malokdaj. Nismo jezikale (vsaj ne preveč), nismo lenarile (vsaj ne pred kavo v Piranu in po njej), nismo se pritoževale (razen nad stricem v piranski marini, ki nam je postanek za kavo zaračunal po zelo neprizanesljivem ceniku), predvsem pa na jadrnici nismo sedele na ušesih. Ko je treba izvesti manever, narediti pašnjak ali dvigniti genoo, pač ni časa za francosko manikiro ali cvrtje jajčk v podpalubju, sploh pa regatna jadrnica ni opremljena kot kuhinja Jamieja Oliverja ali kozmetični salon  –  palični mešalnik in lepotilno mizico smo na Marjanovi jadrnici iskale zaman. Na lučko kapetanijo torej prijavljamo nekaj izgubljenih predmetov.

S Porto iz porta

Ob devetih smo bile skupaj z navtičnim priročnikom v izolski marini. Pozneje se je seveda izkazalo, da na jadrnici ni veliko časa za študij priročnika, saj nismo v čitalnici v NUK-u!, sploh pa ne pri štirih boforih in z odprtim spinnakrom.

Marjan Gorec (www.porta.si) ima šolo jadranja, prav takšno, kot smo jo iskale, in šolsko jadrnico tipa JOD 35, na kateri je več vrvi kot v vrvarrni, več jader kot na ladji Bounty in dosti manj udobja kot v hotelu Four Seasons. JOD 35 je regatna jadrnica, in če Cosmu kakšen mesec ne bi bilo treba izpluti iz tiskarne, bi iz Izole odplule naravnost na kakšno čezoceansko regato. Bile smo namreč opremljene za ekstremne razmere – s sabo smo imele slivovo žganje iz kitajske restavracije, kremo za sončenje z visokim faktorjem in kapitanske kape. Sploh z zadnjimi se v življenju daleč pride. Nekako smo se uspele odvezati iz izolske marine, izogniti trčenju s turistično barčico, ki se po morju premika kot tanker, nobeni ni bilo slabo, nobeni hudo. Kako smo se imele? Bajno: glej dokazni material (fotografije in mornarsko poročilo).

Manca K., mornarka, zadolžena za rudo in druge zaklade

“Vabljivo morje (no ja, vabljivo samo v teoriji, v praksi pa še kar mrzlo), topel spomladanski sonček (da se domov nismo vrnile kot polnozrnati rogljički, so veselo pele kremice za sončenje), fina družba (v celem dnevu niti enkrat nisem pomislila, da sem pravzaprav v službi) in ... uf, kaj bi si človek še želel lepšega? Hm, kakšno jadrnico morda? Ravno pravšnji veter? In zraven obvezno enega Marjana, učitelja jadranja? Ja, to je to! Na jadranju sem bila sicer že večkrat, tale cosmo izkušnja pa je bila vendarle nekaj posebnega.

Naučila sem se, kako se med jadranjem uporabljata spinnaker in tangun – velikansko pisano sprednje jadro in palica, ki ga drži. Po dolgem času sem se zdaj tudi spomnila, katera dva trenutka na jadranju najbolj obožujem: prvi korak, ko s pomola stopiš na jadrnico in se ti pod nogami tako čudovito zamaje ter tisto sekundo, ko po izplutju dvigneš jadra in ugasneš motor, ušesa pa se ti napolnijo s tisto pomirjajočo pluskajočo tišino. S puncami pa smo tudi ugotovile, da uigrana ekipa nismo le na uredništvu, temveč tudi na vodi, kjer sta tesno sodelovanje in usklajenost prav tako ključnega pomena. Če dobro razmislim, je ustvarjanje revije precej podobno jadranju: vsak mesec se podajamo na nepozabno dogodivščino in s svežim vetrom v jadrih plujemo novim vsebinam naproti. Vmes je veliko dela in akcije, nato pa tik pred zdajci, le nekaj dni, preden revija prileti v tvoje roke, zaključujemo, pospravljamo jadra in se za kratek čas (do začetka nastajanja nove številke) vračamo v brezvetrni zaliv.”

Tina T., mornarka, specializirana za vrvi  in vozle vseh sort ali po domače bondage

“Bojim se globoke vode. Prenesem boleče ritbergerje na ledu, težko pa brez rokavčkov skočim v vodo, ki mi sega 'čez glavo'. A ker imam počasi čez glavo svojega strahu, sem morju lepo pokazala srednji prst. Ognjeni krst se je mi je zgodil nekaj dni pred izolsko cosmo regato, ko sem v Puli spoznala temperamentno plat morja in svojega fanta, kapitana Anye, 31 feetov dolge retro lepotice s konca šestdesetih. Nad neizkušeno mornarko se je v od burje razburkanem morju kapitan razburjal 100 vozlov na uro. Nekaj obratov sem res zafrknila in skoraj naju je pogoltnilo v bermudski trikotnik. A ugotovila sem, da mi je jadranje všeč kot all-inclusive: veter, adrenalin, patenti v podpalubju in zibajoč spanec, še bolj pa dejstvo, da me je vanj zapeljal on. Cosmo jadranja sem se zato razveselila tudi kot priložnosti za vajo. Takoj po vrnitvi v izolsko marino sem kapitanu Anye poslala sporočilce: Hej, lepi kapitan, postajam dobra mornarka, poleti računaj name! Odgovor je bil po kapitansko strog: Že prej bi te nujno rabil na vrtu …

Jadranje je šola sodelovanja, popuščanja, plutja z vetrom ali proti vetru, obračanja, izplutja in pristajanja – nismo je nujno potrebovale, ker smo po desetih letih uigrane kot slovenska nogometna reprezentanca, smo pa v njej zelo uživale. Jadranje je življenje v malem in enako kot življenje zahteva veliko znanja in spoštovanja do sil, ki so močnejše od tebe. In kot me vloga fikusa v življenju ne zanima, me ta ne zanima niti na jadrnici. Seveda mi bo moj kapitan po prebranem rekel, naj pozabim na svoje ozemeljske zahteve – barka ima lahko samo enega kapitana! A na vseh majavih, tresočih se in spolzkih tleh mu tako ali tako priznavam popolno avtoriteto.”

Petra A., mornarka, zadolžena za dvigovanje jader in morale

“Že od nekdaj obožujem veter v laseh, morje in sonce … in tako je moj prvi članek, ki je nastal za Cosmo, govoril prav o razlogih, ki nam bi jih cosmo bejba imela za to, da gre na jadrnico. Takrat me je na svojo malo jadrnico povabil simpatičen fant, ob plutju okrog Kamenjaka pa sta naju spremljala delfinčka …

Seveda svojega dvojnega krsta ne bom nikoli pozabila, a tudi drugo jadranje bo za vedno ostalo v mojem spominu, saj sem tokrat jadrala z najbolj zabavnimi puncami na svetu in spoznala, da je jadranje cela znanost. Če bom hotela biti kdaj del utečene jadralne ekipe, me čaka kar nekaj tednov zbranega šolanja. No ja, če me povabite na jadrnico, bom šla z veseljem v šolo na morju, se naučila še enega jezika (jezika pomorščakov namreč), vseh mornarskih vozlov, s katerimi bom lahko očarala tudi, ko bom pas v vročih dneh zamenjala za vrvico, ter hitrostnega vlečenja vrvi. Sicer pa je nekaj v dvigovanju jader in adrenalinskem nagibanju vstran ter brzenju skozi valove! Ta cosmo jadralni dan mi je poleg odklopa od vseh banalnosti vsakdana sredi tedna potrdil, da smo cosmoustvarjalke najboljša ekipa na svetu, in seveda to, da je jadranje popoln stik z naravo, s sabo in z ekipo – nekaj dela in sodelovanja, veliko počitka, super žur s prijatelji na palubi ali kopnem in obenem čisti stik z morjem in vetrom, ki odpihne vse misli in besede, že ko se premakneš le pol metra od sojadralcev.”

Tina D., višja mornarka in kapitanova desna roka

“Ko sem bila mlajša, sem imela fanta, ki je imel majhno jadrnico. Res majhno in kar precej staro. Imela je otožno ime Piove (dežuje), midva pa sva se komaj stlačila nanjo, saj je bila preozka, da bi vanjo šlo ležišče vsaj približno normalne širine in sva zato morala spati vsak na svoji strani jambora. Spominjam se, da je bil Susak prvi otok, ki sva se ga nekega poletja namenila osvojiti. Med pripravami so starši zmajevali z glavami, prijatelji pa so nama vsi po vrsti razlagali, kje bodo na morju, da se bova imela kam zateči, če doživiva brodolom. Ne glede na vse sva pogumno odrinila iz Pirana in nekega večera brez večjih težav tudi pririnila na cilj. To so bile ene lepših počitnic v mojem življenju in Kornati, ki sva jih takrat tudi obiskala, so zame še vedno raj na Zemlji. Kar se tiče jadranja, se mi zdi, da se nisem prav veliko naučila – mogoče sem bila takrat preveč zatreskana v kapitana. Zaljubila  pa sem se tudi v tovrstno preživljanje dopusta, saj sem šla tudi potem, ko sva šla že narazen, še nekajkrat na jadralske počitnice. A kaj ko so štrike vlekli fantje, me pa smo večinoma kuhale in 'pucale'.

Cosmo jadranje je bilo tako kot nalašč zame. Čeprav so prijadrali spomini, se je naša ženska posadka resno lotila dela. Ni namreč šlo za poležavanje na sončku kakšne jahte, ampak za čisto pravo šolo jadranja na športni jadrnici, ki smo jo lastnoročno (in ob zelo izčrpnih inštrukcijah učitelja Marjana) spravile od Izole do Pirana in potem še cikcak nazaj. Kar počnem s svojimi sodelavkami, je vedno zabavno/poučno,  in zame je prav v tem čar naših cosmo podvigov. Tako smo povsem nehote  pašnjak preimenovale v pašman, tangun v tajkun, špinaker pa v šlager … samo da je malo smeha. Marjan nam je na koncu zagotovil, da smo več kot nadarjene za tovrstne podvige, zato zelo resno razmišljamo, da bi se oktobra na roza jadrnici udeležile kar Barkolane. Samo še nadaljevalni jadralski tečaj opravimo.”

Nika V., mornarka, zadolžena za opazovanje sovražnih gusarskih ladij

“Jadranje obožujem, ker kljub akciji in divjemu vetru prinaša notranji mir. Morda zaradi občutka svobode in povezanosti z naravo. Ali pa zaradi tišine, ki jo določajo šumenje valov, ki jih reže premec, trkanje jader, ki jih polni veter in v tej cosmo izvedbi tudi božajoč glas Marjana; Bravo punce, super ste izpeljale to akcijo! To je na jadranju pomemben faktor – učitelj ali skiper namreč, ki zna nazorno razložiti, kako izpeljati želeno akcijo, jo voditi in nato tudi pohvaliti jadralce. Sicer je na barki lahko hitro kaos, ki se skoraj zagotovo konča z nezgodo; na mojih prvih pomorskih počitnicah smo namesto s polnimi jadri izpluli s polnim jamborom, v katerega se je zavila brisača – kdo pa je vedel, da vsi tisti štriki niso za sušenje perila?!

Čeprav sem že nekajkrat jadrala, vsakič sproti pozabim, kako se zaveže 'pašman' ali za kaj za vraga že potrebuješ 'čaplo'. Zato je tak tečaj super priložnost za prevetritev in poglobitev navtičnega znanja, ki ga mora posedovati vsaka cosmo gusarka. Še posebej, če želi avanturo z urbanim piratom. Napad na jadra in vrvi pa ne pomeni le nabiranja milj. Ker je na barki malo prostora in je pomembno ekipno sodelova­nje, je bilo to pravzaprav potovanje skozi  naše odnose in sprožitev vala idej za novo julijsko številko.”

Mala šola zavezovanja pašnjaka

(vsesplošno uporabna za življenje)

Pašnjak je vozel, ki ti lahko reši življenje, zato se ga čim prej nauči, saj se po pomembnosti kosa le še z znanjem umetnega dihanja in z osnovami samoobrambe. Pašnjak je zanesljiv vozel, ki ne popusti niti med največjimi obremenitvami; v domačem gospodinjstvu ga lahko uporabiš za zavezovanje odprtih vrečk s hrano, za privezovanje zelenjave in vzpenjavk na prekle ter privezovanju tvoje noge na stol, kadar moraš nujno oddati seminarsko, pa niti pod razno nimaš 'zicledra'.

  • 1 Prosti konec vrvi, če si desničarka, vzemi v desno roko in naredi zanko.
  • 2 Zdaj naredi zanko na delu vrvi, ki ga držiš z levo roko.
  • 3 S kazalcem vrv prelomiš navzdol in prosti konec vrvi povlečeš skozi zanko.
  • 4 In naprej pod 'vrat' vrvi.
  • 5 Z gornje strani prevleci skozi sredino zanke in …
  • 6 … zategni! Končni rezultat – zelo zavozlan.

 

Besedilo: Tina Torelli, fotografije: Aleksander Štokelj, shutterstock.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri