Marziyeh Nouri: Želim si to, kar že imam

34-letno Irančanko Marziyeh Nouri je v Slovenijo pred devetimi leti pripeljala ljubezen. Srečala sem jo v fitnesu med poganjanjem pedal v dolgih rokavih in hlačnicah, pokrito z ruto ‘rosari’ in z nasmehom na obrazu.

28. 6. 2007

Ker mora mož vsako jutro zgodaj v službo, ona poskrbi za otroka: štiriletnega Emada odloži v vrtcu, sedemletnega Ahmada v šoli, sama pa gre v fitnes. Popoldne se z možem zamenjata in takrat se z otrokoma več ukvarja on. “Zaradi fitnesa sem bolj odporna, pa še poskrbim za lepo telo,” pravi. Lepa Marziyeh na prvo mesto ne postavlja lepote, ampak zdravje.

“Moški” poklic

V njenih očeh se zrcalita notranji mir in privlačnost ženske, ki je zadovoljna s tem, kar ima. To seveda ne pomeni, da svojemu življenju ne bi rada čisto nič dodala. Želi si delo, službo, profesionalno izpolnitev. Najprej ni znala slovenščine, potem je dvakrat rodila, zdaj pa si že pusti vsaj sanjati, kaj in kako. A diplomirana inženirka računalništva s svojo slovenščino še vedno ni zadovoljna. In tako je bila prepričana, da je ta podobna angleščini, ki se je je učila v Kuvajtu. Ker pa se nisva pogovarjali v perzijščini, jaz pa sem o njej vseeno izvedela ogromno, to lahko pomeni samo to, da razen kakšnega napačnega sklona ali predloga z njeno slovenščino ni veliko narobe. Nisva se šli pantomime, sva se pa veliko smejali, ker se zna Marziyeh pošteno pošaliti na svoj in na naš račun.

Dekleta, žene, ljubice

“Ko sva bila z možem zadnjič v Intersparu, sva opazovala pare: moški hodi nekaj korakov pred žensko, ženska pa z otroki in vrečkami teče za njim. Mož mi je rekel: Marziyeh, če bi midva tako hodila po svetu, bi vsi rekli, poglej muslimana, kako grdo dela s svojo ženo.” Stereotip, ki velja za njih, mi očitno spravimo v prakso. Slika, ki se nama obema nariše v glavi, naju nasmeji. Izkoristim to njeno opazko in še malo vrtam v isto smer. Z možem, nevrokirurgom v ljubljanskem Kliničnem centru, se rada igrata to igrico. “Pri vas je tako: kadar vidiš dva, ki hodita daleč narazen, je jasno, da sta poročena, kadar pa vidiš moškega, ki recimo v avtopralnici v avtu objema svojo žensko, je jasno, da nista. To je Yousefova teorija, a meni se zdi kar pravilna.” Marziyeh razloži, da je bila v moža zaljubljena že pred poroko, saj ji je bil všeč takoj, ko ga je prvič zagledala, a se je vanj po poroki še dosti bolj zaljubila. “Pri nas je ravno obratno,” neusmiljeno zaključi in se mi zaradi te izjave opraviči.

Brezpogojna ljubezen

Marziyeh je doma iz Shiraza, a je odraščala v Kuvajtu, ker je oče kot voznik tovornjaka tam dobil boljše delo. Stanovanje je bilo zelo majhno, njih pa osem; ima tri brate in dve sestri. Lepo jim je bilo, ker so se vedno imeli zelo radi, zelo so bili povezani in so še zdaj, ne glede na razdaljo, ki jih ločuje. Po telefonu se slišijo vsak teden, in če ne pokliče ona, zagotovo pokličejo oni. Otroštva in mladosti, ki sta ga zaznamovali tudi vojni med Irakom in Iranom ter Iranom in Kuvajtom, se rada spominja. Starša sta za njih naredila največ, kar sta lahko.

Zlati starši

“Velikokrat se spomnim na obdobje, ko je bil oče vsaj šest mesecev hudo bolan. Ker smo ostali brez edinega dohodka, je mama prodala svoje zlato in začela šivati.” Starša sta poskrbela, da so se lahko šolali, in jim v vsem puščala svobodno odločitev. “Verjetno bi sovražila tudi svojo ruto, če bi me v to silili. Pa me niso. S tem, ko so mi pokazali zaupanje, so dosegli, da sem se odločala prav. Enako velja za študij. Pridno smo študirali sami od sebe, ker smo cenili njune žrtve.” Ne morem preko rute, po perzijsko rosari, saj o tem obstaja toliko predsodkov, zgodb, različnih pogledov.

Žensko dostojanstvo

“Pri nas je to del kulture in vere, a jaz tega ne jemljem kot obvezo. Vera vsakemu nekaj narekuje, tako islam kot krščanstvo, odločitev pa prepušča nam. Tudi vam vaša vera predpisuje določene stvari in vsak jih razume in se jih drži po svojem prepričanju. Jaz rada nosim ruto, ker se z njo bolje počutim, zame so lasje intimni del telesa in jih imam odkrite samo, ko sem s svojo družino. Zelo pomembno se mi zdi, da je žena urejena tudi doma. Vera nam narekuje, da se tudi doma uredimo za svoje može, in ne samo takrat, ko gremo ven. Tu v Sloveniji pa so ženske ponavadi doma oblečene v slabše obleke ali trenerke in nase ne dajo nič. Vera mi nudi neko spoštovanje do sebe in mejo, komu lahko ženska izkazuje svojo privlačnost. Mislim, da je ženska bolj dostojanstvena, če ne hodi po cesti napol gola in ne vzbuja pogledov drugih moških. Rada jo nosim, ker je tako rekel bog. On mi je dal čisto vse, vse imam, moja družina je zdrava, jaz sem zdrava, radi se imamo in zakaj torej ne bi tudi jaz nečesa naredila zanj?”

Ljudje na fitnesu se ji muzajo, a je ne moti, nasprotno. Res se zgodi, da starejši ljudje vanjo buljijo, mlajši pa, kot kaže, ne razmišljajo, da bi bila kakor koli drugačna od njih.

Njeni svetovi

Najprej je mislila, da je v Slovenijo prišla za kratek čas. Mož, takrat še fant, Seyed Yousef Ardebili, je kot mnogo Irančanov odšel na študij medicine v Beograd in Zagreb ter prišel na specializacijo v Ljubljano. Ko so mu v Kliničnem centru ponudili delo, ga je sprejel z zadržkom in mislijo, da bo ta le za kratek čas. Zdaj so tu že deveto leto in nič ne kaže, da se bo njegova družina kam premaknila. Oba sinova govorita lepo slovenščino, starejši pravzaprav govori kar štiri jezike: perzijsko, arabsko, angleško in slovensko, mama pa oba doma redno poučuje materinščino. Vsi štirje imajo slovensko državljanstvo. Yousef svoje delo obožuje vsaj tako, kot obožuje njene sladice.

“Nikogar ne poznam, ki bi imel svoje delo tako rad kot Yousef. Tudi ob sobotah in nedeljah skoči vsaj za eno uro v bolnico. Pacienti me čakajo, reče. Ima zelo težek, stresen in pomemben poklic. To razumem in spoštujem, a moža tudi zelo pogrešam.” Prav to je tisto, kar skrbi njeno mamo, namreč da je tu preveč sama. Na srečo ima veliko prijateljic in prijateljev, za katere pripravlja kraljevske pojedine. Z družino se redno dobivajo s prijatelji, tako med tednom kot čez vikende, ko grejo skupaj na izlete. “Zelo dobro kuham,” doda. Nič ne bi imela proti svoji lastni restavraciji, a to so samo sanje, za to rabiš ogromen kapital. V prostem času rada slika, pred kratkim je opravila tečaj lončarstva, izpit za avto pa je morala tukaj ponoviti, ker ji njen tu ni veljal. Marziyeh ima ambicije kot ostale ženske in nekoč bi se rada izkazala tudi v poslovnem svetu.

In razlogi za srečo

Prideva tudi do šopinga in oči se ji zasvetijo. “Obožujem šoping. Nora sem na torbice. In ja, na roza barvo. Tega moški ne razumejo.” Se strinjam. Ko jo gledam, kako razigrano razlaga nakupovalno filozofijo, ne meneč se na sklone, pomislim, da niti slučajno ne kaže svojih 34 let. Zelo negovana je. “Rada skrbim zase, pa tudi dobro se počutim v svoji koži,” strese iz rokava modrost, kot bi bilo nekaj najbolj preprostega na svetu. “Opažam, kako so punce tukaj nezadovoljne s sabo, a jaz mislim tako: če si stalno želiš biti nekaj, kar nisi, sploh ne živiš za trenutek, zamujaš življenje,” doda. “Sama pri sebi najdem same razloge za srečo. Zdrava sem, imam družino, dobrega moža in dva otroka. Bi si lahko želela kaj drugega?”

Življenjska filozofija

“Verjamem, da je sreča odvisna od vsakega posameznika. Nikoli ne smeš pričakovati, kaj ti bo nekdo dal, kaj lepega se ti bo nekoč zgodilo, to je narobe; ves čas moraš delati na tem, da si srečen vsak dan, in to s tem, kar že imaš. Jaz si tistega, česar ne morem imeti, ne želim. Želim si to, kar že imam. Imela sem res lep zgled pri mami in očetu. Naučila sta me dajanja.”

Edina, a hkrati tista prava

Moža, o katerem govori kot zaljubljena najstnica, je spoznala preko svoje prijateljice. Takoj je vedela, da je to to. Star­ši niso imeli nič proti. Le da ... tu ji oči uidejo na številko Cosmopolitana, ki sem ga prinesla s sabo in na naslovnici katerega se praviloma bohoti tudi beseda seks ... “Brez tega ... pred poroko,” nagajivo pomigne proti naslovu. “To je pravzaprav edina stvar, ki jo moramo zares spoštovati. Tu ni tako, ne?” Ne, v glavnem ne. Ko razpredava o razlikah med Iranci in Slovenci, ugotavljava, da morda res različno dojemamo ljubezen. Sploh ji je pogovor o ljubezni zelo ljub. Na tem področju prekipeva od energije, tako ponosna je na svojega moža. Le na fitnes ga ni mogla spraviti. Kupila mu je karto, pa je prišel samo enkrat. “Moj moški ima najraje nogomet,” zavzdihne.

V Sloveniji ji je všeč, da je vse tako zeleno, a v mrzlih deževnih dneh pošteno pogreša puščavsko vročino. V Ljubljani ji manjka tudi morje, pravzaprav vonj po morju, saj je v Kuvajtu živela v njegovi neposredni bližini. Konec junija se za mesec dni z družino vrača domov in seveda komaj čaka. Konec koncev, če izpusti morje in vročino, ji v Ljubljani resnično manjka le njena preostala družina. Stik z domom ohranja tudi s pomočjo revij, ki ji jih pošiljajo od doma – te si Iranski prijatelji v Sloveniji tako divje sposojajo med sabo, da nazadnje od revij ne ostane več nič. Zdaj si pa v naši reviji, Marziyeh Nouri. Hvala za tvojo iskrenost.

Po Marziyehinih besedah zapisala Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri