"Ljubim sina moža moje matere" (Je takšna ljubezen sploh dovoljena?)

Incest je ena od temeljnih prepovedi, značilnih za večino človeških skupnosti. O njem se ni nikoli govorilo na glas, še šepetaje ne. V času svobodnih spolnih nazorov in še do včeraj neverjetnih medčloveških povezav pa so se spremenile tudi sodobne družine.

"Ljubim sina moža moje matere" (Je takšna ljubezen sploh dovoljena?) (foto: Profimedia) Profimedia
20. 11. 2016

Incest je vedno pomenil odklon od normalnega, sramoto in breme za vse, ki so ga doživljali ali pa samo vedeli zanj. Oče in hči, mati in sin, bratje in sestre so bili od nekdaj povezani v trdno, t. i. nuklearno skupnost, ki funkcionira po točno določenih vzorcih.

Vsak telesni dotik ima znotraj teh okvirjev svoj pomen in strogo postavljeno mejo dovoljenega. Incestni odnosi so označeni za umazane in nečastne.

Najbolj znan simbol izpolnitve nesrečne prerokbe, ki ji kot smrtnik ni mogel uiti, predstavlja grški tragični junak Ojdip: nevede je postal morilec svojega očeta in mož svoje matere. Huda zločina in moralno soočenje z njima sta junaka pripeljala v blaznost.

Izjema glede sklepanja incestnih razmerij je bil Egipt, v katerem je bila v času faraonov zaradi njihove božanske narave dovoljena poroka med bližnjimi.

Egipčanska kraljica Kleopatra se je tako pri osemnajstih poročila s svojim dvanajstletnim bratom Ptolemejem.

V pravni praksi je incest ponavadi izenačen s spolnim nasiljem staršev nad mladoletnimi otroki (ali polnoletnega otroka nad mladoletnim).

Incest je verjetno najpogostejši med sorojenci, pravi magister psihologije Damjan Šimek.

Določene okoliščine (skupna postelja, igrivost, močna spolna energija v pubertetnem obdobju ...) po njegovem mnenju olajšajo spolni stik med sorojenci.

“Ta običajno izzveni sam po sebi, še najbolj problematični pa so občutki krivde in posledične težave v čustvenem življenju. Tak spontan in igriv incest nima takšne bolezenske teže, kot jo ima incest med starši in otroki. Nič, zares nič hujšega ne more storiti starš otroku, kot da zlorabi njegovo popolno zaupanje in vero vanj za svojo spolno korist.”

Družbeno in biološko pogojena omejitev

Kulturni kodeksi skoraj brez izjem v vseh družbah prepovedujejo spolno združevanje krvnih sorodnikov, se strinja magister Šimek.

Prepoved incesta je po njegovem mnenju tako biološko kot družbeno pogojena omejitev.

Z biološkega stališča naj bi se namreč povezovali posamezniki, ki niso v sorodu, ker podoben dedni material pomeni tveganje za zdravje potomcev.

Na drugi strani pa spolne zveze med ljudmi omejujejo tudi družbene norme: na primer zahteva po zvezi med pripadniki s podobnim družbenim statusom, ponekod na primer zveza ni mogoča, če ni v ozadju ustrezne dote, homoskesualne zveze so negativno stigmatizirane, družba predpisuje, kaj je spodobno in kaj ne tudi pri osvajanju ...

Vsekakor so družbene norme bolj spremenljive in pogosteje kršene kot biološka prepoved spolnega združevanja sorodnikov, meni Šimek.

Nove družinske povezave

V zadnjem času so za vso zahodno kulturo značilne nagle in korenite spremembe znotraj tradicionalnih družinskih razmerij.

Na to opozarjajo vrtoglave številke ločitev in sklepanja novih zakonskih zvez.

Kot posledica tega procesa so na novo nastale družine, saj ločena partnerja v zakon zelo verjetno pripeljeta tudi otroke.

Ti postanejo novi bratje in sestre, ki pravzaprav to niso. Ponavadi so podobnih starosti, imajo enake probleme, delijo si sobe in imajo iste starše.

V skladu s potrebo po človeški bližini se med njimi lahko spletejo odnosi naklonjenosti, razumevanja, zaupnosti, pomoči in nenazadnje tudi ljubezni.

“Imel sem sedem let, moji sestri pa sta bili stari osem in pet, pravi Nikola. Na začetku je naš bodoči oče z nami preživljal vikende, sam. Mama je morala najti novo službo, istočasno pa se ni mogla ukvarjati z nami otroki, ki smo bili že štirje iz dveh zakonov.

Da bi bila zadeva še bolj zanimiva, se je po treh letih ločila tudi od drugega moža. Tedaj smo se preselili v hišo, ki je imela veliko kuhinjo, vrt in biljard v garaži. Otroci smo bili približno enakih let, med 10 in 16. Videvali smo se predvsem med vikendi, saj smo med tednom v glavnem bivali po internatih.”

Otroci v novonastalih družinah v večini primerov postanejo dobri prijatelji, vendar se zelo redko doživljajo kot resnični bratje in sestre, tudi če so skupaj veliko časa.

Dejstvo je, da ti otroci v povprečju hitreje zapustijo dom od tistih v primarnih družinah, trdi francoska sociologinja Sylvia Cadolle.

Tudi v Sloveniji vse pogosteje srečujemo dopolnjene družine, nekateri govorijo o rekonstruiranih družinah, ko partnerja v svojo zvezo pripeljeta tudi svoje otroke, razlaga psiholog.

“V ozadju tega fenomena zadnjih desetletij stoji veliko število razvez, ki jih na eni strani pogojuje predvsem razrahljanje krščanskih norm ob hkratnem višjem vrednotenju kakovosti čustvene in spolne vezi (“Če ne gre, nima smisla vztrajati v nesreči.”).

Na drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da je družina vse bolj prepuščena sama sebi, medtem ko tradicionalne strukture varnosti (vpetost v širše sorodstvo, medsosedska povezanost, družina, povezana v proizvodno enoto) vse bolj slabijo.

“Družina se torej močno spreminja, z njo pa vloge posameznih družinskih članov in odnosi med njimi,” meni Šimek.

Vprašanje, ki se pojavi na tem mestu, je, ali so omenjene družinske spremembe vplivale tudi na pojmovanje incesta.

Dvoumno družinsko zbliževanje

“Vedno sem potrebovala veliko nežnosti,” pravi Laura, ki so jo po ločitvi dodelili materi.

Stara je bila 14 let, ko se je mama znova poročila in je Laura dobila očima in dva brata. Tudi njih je zapustila mama, ki je odšla živet z nekim tujcem.

Starejši ‘brat’ Fabian se je ravno pripravljal na maturo. To je bil izgovor, da se je od začetka zapiral v svojo sobo in tako skril nezadovoljstvo z novimi razmerami.

Klasična reakcija, ki sem jo hitro sprevidela, saj mi je bilo jasno, da se me izogiba.

Nekega večera sem šla v kuhinjo po jogurt, on si je ravnokar pripravil grog. Vprašal me je, ali bi ga tudi jaz. Takrat sva se prvič pogovarjala, spominjam se, da mi je bilo nerodno, ker sem bila v spalni srajci. Starši so šli nekam ven, na koncert.

Ko sva bila že rahlo vinjena, mi je zaupal, da še vedno pogreša mamo in to, kako jo ima rad. Povsem sem ga razumela, saj sem bila tudi jaz zelo navezana na svojega očeta in tako sva imela isto težavo, ki naju je zbližala.”

“Vse se pogosto začne kot prijateljstvo, ki sčasoma preraste v ljubezen,” pravi Sebastjan.

Prihod očetove nove žene je njegov svet obrnil na glavo, saj sta z njo v dom prišli še dve dekleti. Tri ženske na en mah, noro! Imel je 15 let in ljubezen je odkrival na vsakem koraku. Njegova ‘starejša sestra’ je bila najčudovitejše bitje.

Ščitil jo je na vsakem koraku, zaradi nje je bil vsak dan v novi majici, trudil se je, da bi jo zasipal s pozornostjo in da bi jo zabaval. Obnašal se je, kot bi se obnašal vsak zaljubljeni mladenič.

“Od takrat ko sem prvič videl Sandro, je poteklo veliko časa. Starši so naju seznanili v cirkusu. Nedvomno sta želela, da bi se spoznala in videla, ali se bova lahko razumela. Dolgo časa potem sva se srečevala le za vikende, pri očetu. Mi smo stanovali v Ljubljani, očetova prijateljica pa v predmestju.

Da bi manj časa porabila za prevoze, se je odločila prodati hišo in se je preselila k mojemu očetu. Sandra je raje ostala pri babici, da ne bi zamenjala šole. Imela je 16 let, jaz pa 19.

Bil sem študent in oče je preuredil pritličje naše hiše v majhen studio, ki je bil moje skrivališče. Sandra je nekega dne pozvonila na vrata in me tam našla, bila je prva, s katero sem se ljubil.”

Prepovedana igra?

“Z biološkega stališča med mladimi, ki niso v krvnem sorodstvu, ne moremo govoriti o incestu. Vsekakor je incest (predvsem) čustvena kategorija.

Če se odnos med mladimi v novonastali dopolnjeni družini ne razvija od otroških let, če so povezani že skoraj kot izoblikovani ljudje, le zaradi vezi med njunima materjo in očetom, ne moremo govoriti o incestu. Stvar je prepuščena čustvenemu doživljanju njunega odnosa.

Verjamem, da tu ne gre za incest, vseeno pa je taka ljubezenska zveza najpogosteje obremenjena z negativnim odnosom staršev, pa tudi z dvomi in občutki krivde pri mladem paru. Da ne govorimo o reakcijah širšega okolja,” odgovarja naš psiholog.

Avtorica knjige za starše Roditelj in nadomestni roditelj Sylvie Cadolle pa na isto vprašanje odgovarja, da gre v klasičnem smislu za incest.

“Incest ni nujno vezan na krvno sorodstvo, ni samo stvar biologije. Če družba zapoveduje incest, je to zato, da družina ostane odprta navzven. Tudi antropologi vztrajajo pri tem, da se družine ne zapirajo, temveč spodbujajo nove povezave med različnimi ljudmi. To je osnovni pogoj za razvijanje socialnih vezi in je najboljša spodbuda za življenje v miru,” je prepričana.

Temna stran medalje

“Seksualni odnosi med novimi brati in sestrami niso tako enostavni,” trdi Cadollejeva.

“Splošno velja, da sta brat in sestra ‘po mleku’ tista, ki sta od istih staršev. Za njiju je vedno obstajala prepoved vseh seksualnih odnosov, celo namigov nanje.

Med njima se razvija drugačna vrsta naklonjenosti, ki bi jo lahko imenovali privrženost, in ta se gradi od najzgodnejšega otroštva.

Poznamo primer dekleta, ki je odraščalo s sinom maminega partnerja. Kasneje se je z njim tudi poročila, a nikoli ni zanosila.

Testi so pokazali, da je plodna in da je njena sterilnost psihosomatskega značaja. Sama si je prepovedala, da bi imela s tem moškim otroka, saj je bila nezavedno prepričana, da zanj nima pravice,” pravi sociologinja.

Tovrstna družinska spolna izkušnja je lahko tudi način, da mladi izrazijo odpor do vsiljene tuje osebe, ki naj bi zamenjala pravega očeta ali mater.

Pogosto je videz nove srečne družine samo maska, pod katero se skriva marsikaj. Otroci veliko težje pozabijo na svojega pravega starša, saj je ta del njihovega nastanka in pomemben člen njihove zgodovine.

Načeloma si starši v novonastalih družinah želijo, da bi se njihovi otroci dobro počutili in razumeli, ne pa tudi, da bi skupaj spali.

Zato lahko slednje, če se zgodi, dodobra zamaje družinsko harmonijo.

Končno pa povzroči tudi zmedo: kako bi se počutila nevesta, če bi vedela, da je imela njena svakinja razmerje z njenim bodočim možem?

Pomembna je sreča 

“Poti do nje pa je toliko kot ljudi,” je prepričan magister psihologije Damjan Šimek, ki se je v svoji praksi že srečal s podobnim primerom:

“Vsi ljudje življenjsko potrebujemo človeško bližino, naklonjenost, razumevanje, zaupne razgovore, pomoč. Težko je najti človeka, s katerim se sproži tak odnos. Zato so poti iskanja sreče zelo različne.

Po eni strani torej potrebujemo čustveno izmenjavo, ki se hitro naveže tudi na spolno približevanje (‘popolno zbližanje’), po drugi pa biološko in družbeno pogojene omejitve.

Kot psiholog sem se kar nekajkrat srečal z ljubeznijo med bratrancema. Navzven se sicer zdi, da je to treba takoj prekiniti, ravnati po razumu, preprečiti katastrofo, češ otroci bodo moteni, kje se bo vse to končalo ...

Vendar pa, ko se vživiš v občutenje ljudi, ki svojo ljubezen doživljajo kot neskončno vredno, čisto in dragoceno, biološke zapovedi vseeno stopijo nekoliko v ozadje. Gre za odnos med dvema odraslima človekoma, to poudarjam.

Pogosto naredi tak par biološke raziskave glede nevarnosti za potomstvo. Nekateri imajo otroke, drugi se jim odrečejo – da le ohranijo svojo ljubezen.

Ko jih podoživimo, dobijo odnosi med ljudmi, ki jih sicer hitro zavračamo, popolnoma drug prizvok.

Kar naenkrat se zavemo, da sreča ZARES lahko obstaja na najrazličnejše načine. In v neobsojanju lepote drugačnosti vidim osnoven vzvod napredka globalizirane družbe, ki se utaplja v neprepoznanem nesmislu.

V ta kontekst vsekakor ne sodijo spolna ali erotična razmerja med starši in otroci, do neke mere pa tudi med sorojenci.”

Besedilo: Miomira Šegina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri