Ljubezen združuje ljudi in kuje umetnine

Argonavti so na lovu za zlatim runom prekrižarili Sredozemsko morje, menda so se zelo približali tudi krajem, kjer danes živimo mi. Takrat še ni bilo ne mojstra Christopha Steidla ne zlatarskega ateljeja Zlato runo na Rimski cesti v Ljubljani, če pa bi bil, Argonavti zagotovo ne bi odšli razočarani.

28. 2. 2002

Kaj je rojenega Münhenčana pripeljalo v Ljubljano? Če verjamete ali ne – ljubezen. Na neki novoletni zabavi v Münchnu je srečal Evo. To je bilo še v tistih časih, ko se je marljivo učil svojega poklica v benediktinskem samostanu blizu Würzburga in je komaj vedel, kaj je prosti čas, saj ga je zlatarstvo tako zelo prevzelo, da mu brez dela ni bilo živeti.

V rojstno mesto se je vrnil le na silvestrovanje, tam srečal svojo veliko ljubezen, iskre so preskočile, ena dolga noč je bila dovolj, da se je začela čudovita zgodba, ki še traja. Zjutraj se je Christoph Steidl vrnil v samostanske delavnice, Eva Porenta nazaj v Ljubljano, njuno življenje pa je dobilo dodatno dimenzijo. Danes sta srečno poročena in tej srečni poročni zvezi se Ljubljančani lahko zahvalimo za edinstven zlatarski atelje, ki mu daleč naokrog ni para.

Mojster s krokarjem

V izložbi lično urejene zlatarne na Rimski cesti v Ljubljani sprehajalci in drugi naključni mimoidoči uzrejo kaj nenavaden prizor. Mladenič, zatopljen v delo, in bleščeče črn krokar na njegovem ramenu. Že ta eksotični prizor vas mora pritegniti v lokal, kjer vam zastane dih ob pogledu na prekrasne dragocene predmete, kakršnih ne boste našli v nobeni drugi zlatarni. Mojster si, obilici dela navkljub, vzame čas za vsakega obiskovalca.

Njegova iskrena prijaznost in prikupno lomljena slovenščina vas očarata takoj, ko si opomorete od prvega šoka, ki ga je povzročil ves blišč, sredi katerega ste se nepričakovano znašli. Atelje je povsem nekaj drugega kot večina zlatarskih trgovinic ali butikov, kjer vas sprejmejo polikani in nadišavljeni gospodje ali gospe in vam hitijo razkazovati dragotine, ki jih hranijo njihovi predali in vitrine. Vstopili ste v kreativno delavnico, kjer resnično ves čas izdelujejo dragocene unikatne predmete, od vseh vrst nakita, ur do posode, sprehajalnih palic, mečev ...

Orhan, tako je ime krokarju, vas radovedno opazuje, pride tudi do vas, si vas ogleda, potem ga gospodar pošlje nazaj na leseno stojalo, kjer je njegov tron. Christoph Steidl - Porenta ima atelje že osem let, v tem času je prebil že tudi eno resno krizo, ko več kot tri mesece praga delavnice ni prestopila niti ena sama samcata resna stranka. Takrat se je resno vprašal, ali ima njegovo delo sploh kakšen smisel. Kriza je že davno mimo: njegovo delo nedvomno ima svoj smisel.

Prevzet od novega doma

V Sloveniji se počuti izvrstno. München se mu zdi mnogo prevelik in danes ga nič na svetu ne bi spravilo nazaj v Nemčijo. Včasih mora tja tudi zaradi naročil ali nakupa materialov in orodja, vendar je zdaj res že zelo malo stvari, ki jih ne bi bilo mogoče dobiti tudi pri nas. Navdušil se je nad majhno deželo, ki premore Alpe in morje, panonsko ravnico in vinske gorice, vse to na tako majhni zaplati zemlje.

Ljubljana je ravno prav veliko mesto, da lahko poznaš vse in vsakogar, kar ga obdaja s posebno domačnostjo, ki je v velemestu ni.Rad ima ljudi, ki si kljub delu radi odtrgajo čas za kratko kavo ali klepet. “Tega v Nemčiji ne boste našli,” pripoveduje: “Vendar ne gre za to, da Nemci delajo toliko več in bolje. Kje pa! Delajo ravno toliko, samo mnogo bolj sitni so.” Tam je res mogoče zaslužiti mnogo več denarja, vendar je kakovost življenja mnogo slabša kot tu. Nikdar mu ni bilo žal niti za en sam hipec, da se je preselil v Slovenijo.

Tudi svoje sorodnike je za svojo novo domovino tako navdušil, da večkrat oni obiščejo njega in pri nas se vedno dobro počutijo. Z ljubljeno soprogo Evo sta se morala odločiti, kje bosta skupaj živela. Odločitev je bila tudi praktična, saj je Eva stomatologinja in bi imela v Nemčiji precej težav, preden bi ji uspelo v stroki. Christoph se je na življenje v Sloveniji prilagodil mnogo lažje. Res je nekoliko pomaknjen iz središča dogajanja in dobiva manj “velikih” naročil, vendar življenje ne temelji zgolj na slavi in bogastvu.

Tudi krokarja, ki si ga je želel imeti, odkar pomni, je staknil v Sloveniji, kar tako, čisto po naključju je odkril oglas in nemudoma obiskal ponudnika. To je bila čarovnica, jasnovidka, vedeževalka in v njenem stanovanju je životarilo kar nekaj krokarjev in mačk, kakor se za pravo čarovniš ko gnezdo spodobi. Njegov sedanji ljubljenček ni bil niti približno v tako dobri koži (beri perju), kot je danes, ker takrat ni bil užival niti približno tolikšne skrbi in pozornosti.

Pravljično ime Orhan prihaja z Orienta, iz Tisoč in ene noči. Tako se je imenoval turški sultan in tudi neki kurdski deček, ki sta ga Eva in Christoph srečala na eksotičnem potovanju po vzhodni Turčiji blizu meje z Irakom. “Bil je tako lep, tako izbrano oblečen, rafiniran deček, kot kak princ,” se spominja Christoph, “svojemu krokarju sem preprosto moral dati tako ime.”

Navdih za delo ...

Christoph ima toliko idej, da jih vseh preprosto ne more uresničiti. Izdelke si tako natančno predstavlja, da risbe sploh ne potrebuje. Včasih si kaj na hitro skicira, in sicer samo zato, da zamisli, ki se z nadzvočno hitrostjo porajajo v njegovi glavi, sproti ne pozabi. K natančnejšemu risanju ga prisili le sodelovanje z drugimi mojstri, ki si pač ne morejo predstavljati, kaj vse se dogaja v njegovi glavi.

Velik del svojega časa namenja izdelovanju nakita. Navdih za ogrlico z delfini (1) je dobil na poročnem potovanju po Dalmaciji, ki mu bo za vedno ostal v lepem spominu. Z Evo sta se odpravila na štirinajstdnevno križarjenje s kaj nenavadno jahto, petmetrskim čolničem z zunajkrmnim motorčkom tomos 4. “Bilo je fantastično,” Christoph nostalgično obuja spomine.

Takrat je prvič v življenju zares srečal delfine. Cela jata je obkrožila majhno lupinico in zganjala svoje razposajene vragolije. Spustil se je v vodo in se igral z njimi. Zabava je trajala več ur. Christoph je videl film o Leonardu DaVinciju in prikaz življenja in dela velikega genija ga je tako navdušil, da je izdelal njegov portret po svojih lastnih predstavah (2). Biserne solzice je bilo treba uporabiti njihovi žlahtnosti primerno, zato so uhani oblikovani s pretanjenim občutkom in z izjemno obrtno spretnostjo.

Misel, da se v ljubezni skriva tudi največja moč, je vplivala na nastanek ogrlice z likoma ženske in moškega (3), obrnjenima drug proti drugemu. Simbolizirata višjo ljubezen, zato sta si povsem blizu, pa se vendar ne dotikata. Iz njiju raste lovorov venec iz kamene strele kot znak moči in zmage.

Nekoč je izdelal nakit za enega od projektov Alana Hranitelja, v zameno je veliki mojster kostumov izdelal slovesno obleko za Evo. Ta obleka je enkratna in seveda izredno razkošna, zato je bilo v skladu z njo treba narediti tudi primeren kos nakita (4), ki je bil hkrati tudi darilo za petintrideseti rojstni dan.

... in delo po naročilu

Najlepše bi bilo delati le po svojem navdihu, ustvarjati vizije, ki se porajajo v umetnikovi glavi. Vsaka stvaritev prej ali slej najde kupca. Nekatere od njih čakajo nanj leta in leta, ko pa se pojavi pravi, mojstrovina prestopi še tisto komaj zaznavno stopničko, ki ji je do tedaj preprečevala, da bi zaživela v vsej ljubkosti in veličini. Seveda pa v delavnico prihajajo tudi naročniki s svojimi muhami, željami in zahtevami. Malokateri ve, kaj res hoče. Večinoma so to moški, ki bi z nakitom radi presenetili soprogo ali ljubico.

Za boljšo predstavo si najprej ogledajo že izdelane predmete v vitrinah ali na fotografijah. Potem se Christoph znajde pred težko nalogo – zasnovati nekaj zelo osebnega za človeka, ki ga še svoj živi dan ni videl. Videz igra glavno vlogo, zato mora kavalir karseda diskretno mojstru pokazati izbranko. Dolg ali kratek vrat ali prsti, podolgovat ali okrogel obraz, barva oči in še marsikaj vpliva na to, kakšna oblika nakita bo primerna, kakšen kamen bo pravi in kakšen ne.

Nekateri dame mimogrede pripeljejo vatelje, drugi jim le od zunaj pokažejo izložbo, Christoph opazuje in si postavlja iztočnice za prstan, zapestnico, uhane, ogrlico ... kar bo pač moral narediti. Za prstan mora potem naročnik neopazno izmakniti katerega od primerkov, ki ga dama že ima v svoji zbirki – za mero. Potem se delo začne. Navadno je lažje narediti nekaj za tistega, ki ga tudi zares poznaš.

Največji projekti

Christoph izvira iz umetniške rodbine, ki je tako ali drugače povezana z likovno ustvarjalnostjo že vsaj 280 let. Največ so se ukvarjali s slikarstvom, v cerkvenih krogih so veljali za izjemne mojstre fresk. Izdelali so tudi kazalce ure na münchenski katedrali. Christoph jih je naredil iz medenine in jim dodal še pozlato.

Spominjam se ogromnih kazalcev, ko sta stala še v mojstrovem ateljeju na Rimski cesti. Avtor zatrjuje, da ima pri tem izdelku največjo težo dejstvo, da je narejen pač za katedralo v Münchnu, kjer je res vsem na očeh, medtem ko delo samo ni bilo pretirano zahtevno.

Mnogo bolj je ponosen na skulpturo, ki jo je izdelal za novi nemški tehniški muzej v Bonnu. Gre za ogromen globus, ki meri v premeru skoraj dva metra. Skelet ali nosilno ogrodje tvorijo železni vzporedniki in poldnevniki, nanje pa so pritrjene celine iz tolčenega bakra. Vse celine so natančen posnetek dejanskega reliefa, za šolsko uporabo manjkajo samo imena gorstev, rek, jezer, mest ...

Christophove mojstrovine so raztresene po vsem svetu. To so povečini sakralni predmeti, dragocene škofovske palice za škofa v italijanski Sieni in za prav takega cerkvenega dostojanstvenika v Togu v Afriki. Na Novi Gvineji so njegovi kelihi in v Kanadi monštrance. Njegov pečat boste našli v New Yorku, Hongkongu, v Kaliforniji ... Največje slovensko naročilo doslej je bilo restavriranje sakralnih predmetov za razstavo Zakladi slovenskih cerkva. Delo je bilo obsežno in zelo zahtevno.

Veliko starega, malo novega

V zlatarski stroki se tehnike v zadnjem času niso kaj prida spremenile. Še vedno vse temelji na kovanju, modeliranju, ulivanju, granulaciji, emajliranju, neizogibno je tudi cinjenje in varjenje. Na voljo je nekoliko več orodja, ki olajša nekatere prijeme in postopke, sicer pa vse poteka bolj ali manj kot pred stoletji. Vsakodnevno delo je poliranje, zato so prsti pravega zlatarja vedno črni, saj se drobni prah zajeda globoko v pore kože.

Zaradi uporabe kemikalij je pogosto treba delati z masko. Ob vsem sijaju končnih izdelkov v vitrinah vam ne pride na misel, kako malo je blišča v dolgotrajnem procesu od začetka, ko je treba kovino pretopiti, do trenutka, ko se dragoceni predmet postavi na ogled.

Barve, barve, barve

Christoph najraje uporablja kamne, predvsem barvne. Dragoceni lesk diamanta je lahko le pika na i, nikoli nima osrednje, glavne vloge. Obstaja toliko kamnov, toliko različnih barv in še več odtenkov, da bi bil naravnost greh, če ne bi izrabil vsaj delčka tega zaklada narave. Pri svojem ustvarjanju uporablja le naravne kamne, umetni, sintetični nimajo vrednosti, ki bi lahko uravnotežila material in delo.

Delo je pač prezahtevno, dolgotrajno, povezano z veliko znanja in izkušnjami, zato bi ga neplemeniti materiali le razvrednotili. Za osnovo mojster najraje izbere rumeno zlato, dela sicer tudi s srebrom in platino, vendar ni drage kovine, ki bi se lahko kosala z žlahtnostjo in čistostjo rumenega zlata. Uporablja le osemnajstkaratno zlato. Platina je razmeroma nov material, saj je minilo le približno sto let, odkar so z njo naredili omembe vredne stvari. Že sama po sebi je zelo draga, težja od zlata in nehvaležna za obdelavo.

Tudi čista ni tako kot zlato, zato imajo ljudje z bolj občutljivo kožo ob nenehnem stiku z njo (uhani) lahko težave, na primer neprijetna vnetja. Na pogled deluje hladno in brezosebno, tako kot krom, in Christoph ji ne bi nikoli dal prednosti pred plemenitim rumenim zlatom. To, kar boste našle v Zlatem runu, ni le obrt, za Christopha zlatarstvo ni le poklic. Izjemno rokodelsko znanje in spretnost sta prepletena z bogatimi izkušnjami.

Vse to je nadgrajeno s pretanjenim občutkom za materiale in forme, zato je to, kar boste videle, čista umetnost v najžlahtnejšem pomenu besede. Pa tudi to še ni vse. To, kar dela Christoph, je življenje. Življenje, ki črpa moč in energijo iz ljubezni. V zadnjem letu se je mojster lotil zelo velikega in zelo kompleksnega projekta. Vanj bo zajel vse svoje znanje, talent in ljubezen. Naj ta stvaritev za zdaj ostane še skrivnost, ni pa več daleč trenutek, ko bo zrela za javnost.

Moje delo je moje življenje

Christoph Steidl - Porenta bil rojen v Münchnu 5. maja leta 1965 v družini, ki je že skoraj tri stoletja tesno povezana z likovno umetnostjo. V zgodnjem otroštvu ni kazal posebnega nagnjenja do umetnosti in tudi pozneje se je vpisal v strojno šolo, smer industrijska mehanika. Tam se nikakor ni mogel najti in presedlal je na trgovsko šolo, kjer ni bilo sicer nič bolje, vendar je le dobil prvi stik z zlatarskim poklicem.

Opravljal je prakso v trgovini z zlatarskim orodjem in tam videl razstavo nekega francoskega zlatarja, ki ga je povsem prevzela – in začela se je prava življenjska pot. Poznal je vse mestne zlatarje in natančno vedel, kaj in kako dobro kdo dela. Izbral si je mojstra, ki se mu je zdel najboljši, vendar ga je ta zavrnil. Spomnil se je še na delavnice v benediktinskem samostanu pri Würzburgu, kakšnih 300 kilometrov iz Münchna.

Mojstri so bili izvrstni in vzeli so ga v uk. Učil se je zlatarstva, srebrokovaštva ..., vsak dan od sedmih zjutraj do štirih popoldne. Po četrti je šel v bližnje mestece, k zlatarskemu mojstru, ki je nekoč tudi sam delal v samostanu, in delal pozno v noč. Sobote in nedelje je preživel v majhni delavnici, ki si jo je uredil v stanovanju, v katerem je takrat živel. To je trajalo šest let in zasvojenost z zlatarstvom ga ni minila. Od mojstrov je pobral vse, kar so mu lahko dali, moral je izoblikovati svoj slog in do danes mu je tudi to že uspelo.

Andrej Blatnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri