Little Italy, Velika Slovenija … ali smo spet kaj zakuhale

Allora … če se sprašuješ, kaj smo spet zakuhale, imaš prav: tokrat smo res kuhale. Ja, kuhanje je v modi.

Cosmo si upa ;) (foto: Cosmopolitan april 2011) Cosmopolitan april 2011
12. 4. 2011

In ker smo cosmo novinarke (tega se res nikoli ne bomo naveličale ponavljati) strastno predane lovljenju modnih muh in mušic, smo si zaradi velike lakote po znanju in nikakršne želje po hujšanju omislile tečaj italijanske kuhinje, dva 'originale' kuharja z obeh koncev Italije (ker stvari nikoli ne delamo in ne kuhamo na pol) in Miho, postavnega slovenskega picopeka, da smo bile na koncu še hrustljavo pečene.

Ciccio je živel sanje vsakega Italijana in kuhal v klepetavo natrpani kuhinji

Ciccio se je rodil v sončni Kalabriji, a je tako kot marsikateri veliki Italijan, Dante ali Lucky Luciano, pristal v izgnanstvu – najprej v Bresci, kjer je imel svojo restavracijo, nato pa ga je kot Macchiavellija potegnilo še v diplomacijo in je v deželi praženega krompirja postal veleposlaniški kuhar. Malo se je naučil slovensko, a pri mesarju še vedno kupuje meso s pantomimo. Ciccio kuhanje zares obožuje, prizna pa, da je moškim lažje: ženske morajo kuhati, medtem ko moški kuhajo brez 'moram'. In kakšna je najkrajša kuharska pot do moškega srca? “Moškega dobro preštudirajte. Če v življenju uživa, ima rad močne okuse – boste s sočnim zrezkom s tartufi težko zgrešile. Če pa je moški ekobioveganvegetarijanecfitneser, pa pozabite na kuho in tudi nanj.” Cicco nas je naučil priprave rižote s šparglji in sirom ter prave pašte s pravo paradižnikovo omako.

Christian nas je učil lovljenja hobotnic (in kuhanja) z golimi rokami

Christian je frizer, ustvarjalec glasbe, reciklator in kuhar. V njegovih glavah in v pečici ne rastejo narastki, zato pa v njegovem računalniku raste zelo posebna kuharska knjiga v pristni tržaški slovenščini – slovarček bo seveda izšel v posebni izdaji. “Doživel sem prekrasno popoldne s cosmo pupami. Nisem profi kuhar, chef ali ne vem, kaj še – sem 'samo' velik ljubitelj. V moji kuhinji zato ne okušaš samo jedi, ampak tudi vse, kar obkroža krožnik. Dober kuhar se zna pogajati z ribičem in pozna vse njegove finte. Ne pusti se predragemu zelenjavarju, ker hrano dobro pozna. Ve, katere znamke so dobre, katere vrste riža in pašte najboljše in kateri krompir ni za nikamor. Zato takole: če hočeš dobro jesti, se moraš najprej spoštovati. Verjamem, da so cosmo pupe spoznale, da je bistvena sestavina kuhanja ljubezen. Če hočeš ljubiti druge, moraš najprej imeti rad sebe. In če hočeš dobro kuhati za druge, moraš najprej sebi privoščiti samo najboljše. Če mi je uspelo, da sem iz cosmo pup napravil tečne kupovalke hrane, v hrano zaljubljene kuharice in zelo izbirčne jedke, sem dosegel svoje in bom od zdaj naprej bolj mirno spal.”

Feat. Ragazze Cosmo

Nika se je naučila uporabljati XXL-kuhalnico

“Cosmokuharija? Če to pomeni, da bo vroče, žgečkljivo pikantno in omamno dišeče, sem seveda za. Moje kuharske spretnosti so do zdaj vključevale hitro pripravljene jedi: špagete, makarone, pašto in testenine. Tako mi je bil tečaj o pripravi tipičnih italijanskih jedi pisan na želodec. Naučila sem se veliko, npr.:

  • 1 Za dobro kosilo potrebuješ dobre kuharske pripomočke in dobre sestavine. Paradižnikova omaka iz bio zelenjave je milijonkrat bolj okusna kot tista iz 'šiptarskega vrta'.
  • 2 Vaja dela mojstra: prvi tiramisu, ki sem ga po istem receptu poskusila narediti še sama doma, je bil po okusu res odličen, a na lepotnem tekmovanju bi bil konkurenca le slovenski mis.
  • 3 Pomakanje prstov v jedi med kuhanjem, oblizovanje metlic za stepanje, kraja že pripravljenih sestavin in pogosto odpiranje hladilnika? Greh v kuhinji ne obstaja – morda le ta, da na krožniku ostane še kakšna dobrota.”

Petra C. je osvojila jezičke in sanjala o navadnem piskru

“Pokukale smo med italijanske skrivnosti in ugotovile, da je vse skupaj precej preprosto … če k stvari pristopiš z veliko ljubezni. Že tako imam rada italijansko hrano, zdaj pa jo znam tudi pripraviti. Napredek, velik napredek … Ko sem ugotovila, da ni posebej komplicirano skuhati rižote, karpača ali tiramisuja (no, tega ni treba kuhati), sem sklenila, da bo ta hrana še pogosteje na mojem jedilniku. Veliko odkritje je bil zame keramični nož, ki nikoli ne postane top. Zdaj tudi vem, kako se lotiti nakupa hobotnice, da je na primer testo za pico treba dati v hladilnik čez noč in da je tisto vrtenje testa, ki ga vidimo v picerijah, predvsem namenjeno temu, da streseš moko s testa. Edino, v kar se nisem pustila prepričati, je nujnost ekonom lonca. Sicer je res ekonomičen in praktičen, ampak para, ki puha iz njega, v meni ne vzbuja posebnega zaupanja.”

Tina je brusila nože in razmišljala, kako bi ga žgečkala s peresom

“Nekaterim življenje spremeni dalajlama, meni pa sta ga italijanska kuharja, ki tukaj v izgnanstvu opravljata misijonarsko kuharsko delo. Oba sta del moje Little Italy, ljubljanske italijanske skupnosti, ki dosledno upošteva prvi člen italijanske ustave, ki se glasi: pred krožnikom smo vsi enaki! Iz moje kuhe sta kot najhujša mafija 'pospravila' vegeto, kislo smetano, nenabrušene nože (no, to je bila pa  napaka, ker sem zdaj dosti bolj nevarna) ter skuto zamenjala za riccotto. Manj uspešen je bil njun poskus, da bi me prepričala, da bela kava ne sodi k sendviču s sirom. Ker se bojim krvnega maščevanja, zdaj ob svoji 'che schifooo' kombinaciji uživam le še izključno v intimi svojega domka z dosledno zagrnjenimi zavesami in v pritajeni svetlobi čajnih svečk. Iz kuharskega tečaja sem odnesla nekaj dobrih fint, ki so moje recepte opremile z nalepko Družinska skrivnost. Moje rižote bodo od zdaj naprej neoporečne, torej razkužene s kozarcem vinčka. Moj tiramisu bo dišal po marsali in burbonski vanilji, kava iz kafetjere pa mu bo dala turbo pogon. Hobotnicam pa se bom še naprej izogibala v morju in v ribarnicah: nekje sem prebrala, da imajo pet src in da se igrajo z mladički. Že tako ali tako se moram putkam zahvaliti za jajčka v tiramisuju …”

Petra A: je zašla na moški teren in postala prva picopekica na svetu

“Obožujem Italijo ... in italijansko kuhinjo. In čeprav mojo knjižno polico krasi kar nekaj knjig z italijanskimi recepti, sem na mini kuharskem tečaju v mini kuhinji Little Italy izvedela, da je najboljša paradižnikova omaka najbolj preprosta in da ni nič narobe, če goljufam s kombinacijo pelatov in svežih paradižničkov češnjevcev. Zdaj poznam tudi trike za pico, ki ne obleži v želodcu (žal pa za res pravo potrebujem krušno peč). Pika na i pa je bil seveda tiramisu – če še vedno ne verjamete, da lahko pripravite prav takšnega, kakršnega vam postrežejo samo v Italiji, preizkusite italijanski recept. Prsti vam bodo še ves dan dišali po espressu, po sladkanju pa boste lahko premikale gore (ali pa njega). Tečaj niti slučajno ne bi bil tako simpatičen, če Christian ne bi stresel iz rokava nešteto nasvetov. Skorajda me je prepričal, naj kupim ekonom lonec (čeprav sem že sama kot natempirana bomba) in kafetjero (čeprav se trudim nehati piti kavo), nabavila pa sem si keramični nož, ki je oster kot britvica in ne oddaja nobenih vonjav. Takole ... s še malo vaje bi lahko postala picopekica (čeprav naj bi bila to služba v moški domeni, ampak seksi je pice dajati v tisto peč, pa tudi oblagati jih je fino, o mesenju pa tako ali tako ne bom izgubljala besed) in specialistka za najtiramisu. Moja specialiteta pa bi bile flambirane jagode s poprom in s še enim afrodiziakom – vaniljevo paličico, ki bi jo na koncu čisto počasi sesale in mežikale od užitka.”

Samo Barbara pa je dobila Michelinovo vzhajajočo zvezdico (kuharja sta ji podelila priznanje za najbolj vestno udeleženko tečaja)

“Tečaj v 'Mali Italiji' je bil vse prej kot mali. Tam smo se zbrale Cosmo kuharce – lačne in z veliko željo, da bi se naučile pripraviti nekaj tradicionalnih italijanskih jedi (ki bi jih potem tudi zmazale). Ciccio in Christian sta se izkazala za dobra učitelja (in najboljša kuharja), nujno pa moram omeniti tudi nepogrešljiv in prijazen kolektiv restavracije. Še posebej kavalirsko je za nas skrbel Eko. Vprašanja, ki smo jih radovedno zastavljale našima kuharjema, ko smo ju opazovale pri spretnem sukanju okoli štedilnika, so padala iz rokava, njune odgovore pa smo vsrkavale, kot da se bomo nato udeležile pomembnega kviz tekmovanja. Všeč mi je, da sta poudarila pomembnost okušanja in igranja s hrano ter uporabo svežih začimb, ki dajejo vsaki jedi posebno aromo in okus. In ja, tudi ni vseeno, kako je hrana videti na krožniku. Nadaljevalni tečaj, per favore!”

  • Vesela rižota s šparglji

Kupi riž carnaroli, kralja med riži, in računaj skodelico na osebo. Najprej se loti priprave juhe. “No water, just soup!” (Ciccio) Pripraviš jo tako, da v vodi najmanj eno uro kuhaš sočen kos mesa, čebulo, zeleno in korenje. Če bi kuhala ribjo rižoto, bi kos mesa zamenjala z ribjo glavo. Na olivnem olju popraži čebulo in česen, a ju, za božjo voljo, ne zažgi! Dodaj riž, sol, kozarec belega vina, na centimeter narezane zelene šparglje (vršičke shrani za konec). Riž popraži, dodaj nekaj juhe in mu, ko se bo skuhal na pol, privošči nekaj počitka. Vmes lahko kvačkaš ali gledaš TV. V drugi fazi dodaj svež sir, veliko parmezana ter vršičke špargljev in kuhaj še deset minut.

  • Simpl pašta s paradižnikom

Kupi jezičke De Cecco (linguine ali polikane špagete), na katere se omaka prime kot sekundno lepilo – računaj 80 gramov na osebo. Na olivnem olju popraži česen (bolj pogrej, kot popraži, zdaj že veš), dodaj mešanico olupljenih paradižnikov češnjevcev in pločevinke pelatov San Marzano, liste sveže bazilike – bazilike ne peri, ampak samo obriši z vlažno krpo – in sol. Ko bodo jezički skuhani na tri četrt (dosledno upoštevaj čas kuhanja, ki ga navaja vrečka), v omako dolij nekaj vode, vanjo vrzi pest parmezana in v ponvi skuhaj do konca. S to osnovno omako se potem lahko igraš: všeč ji bodo cukini, kapre, peperončino, slanina ali črne olive.

  • Sladko življenje po Christianu: nespečni tiramisu

Ker bi lekcija o hobotnici (in hobotničnem karpaču) zahtevala posebno gurmansko cosmo prilogo, razpravo o primerni kilaži, mehkobi in traktat o ekonom loncu, s tabo raje delimo dva kratka sladka recepta. Za tiramisu a la Christian potrebuješ en paket piškotov savoiardi, 500 gramov mascarponeja, 4 rumenjake, 1 beljak, 125 gramov sladkorja, malo marsale ali burbonske vanilje, veliko kakovostne kave (torej tudi kafetjero Bialetti) in kakav za posip. Najprej stepeš beljak, dodaš rumenjake, sladkor, mascarpone in marsalo ali vaniljo – eccola, krema je narejena. V ohlajeno kavo začneš pomakati piškote – ti imajo dve plati, kot vsaka stvar, in pazi, da bo s sladkorjem posuta plast obrnjena navzdol. Prvi plasti piškotov sledi prva plast kreme in tako dalje vse do tretjega nadstropja kreme, ki jo boš prekrila s kakavom.

  • Seksi flambirane jagode

Za to, da te bo končno zaprosil za roko, potrebuješ pol kile svežih zrelih jagod, malo rjavega sladkorja, košček masla, vodko za flambiranje, limonov sladoled in (ni pa nujno) vaniljevo palčko. Jagode nareži na koščke in jih popraži na maslu, dodaj sladkor, rožnati poper (rečejo mu tudi nepravi poper, na nalepki v boljši trgovini pa bo pisalo bacche rosse) in vodko – prepričaj se, da je v bližini gasilni aparat, in prižgi. Zelo globoko zamrznjen limonov sladoled prelij s peklensko vročimi jagodami in v sladoled, če jo imaš, zatakni vaniljevo palčko.

Besedilo: Tina Torelli, fotografije: Aleksander Štokelj, shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri