Kraljice noči

Konec maja je državni zbor sprejel novelo zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki dekriminalizira prostitucijo. Slednja ne bo več obravnavana kot prekršek, prostitutke oz. prostituti pa ne več kot žrtve, temveč kot podjetnice oz. podjetniki.

26. 6. 2003

V Sloveniji je po nekaterih ocenah okoli 3000 prostitutk. Ena od njih nam je zaupala svojo zgodbo.

Začetek je najtežji

Simpatična 28-letna Teja* se že pet let preživlja kot prodajalka ljubezni. Poleg tega je uspešna izredna študentka prava in ima stalnega partnerja. V svet prostitucije je zašla po naključju in tako rekoč nevede. Ko je prekinila burno življenje z možem alkoholikom, se je znašla brez strehe nad glavo, brez denarja in brez šol. S 500 tolarji v žepu se je odpravila v Ljubljano, si kupila Salomonov oglasnik ter se odzvala na oglas, ki je prijetnim in komunikativnim dekletom ponujal stanovanje, hrano in dober zaslužek.

Za kakšno delo gre, je ugotovila šele zvečer, ko sta se v stanovanju (v njem so poleg nje živeli zvodnica, njen partner in še eno dekle) pojavili dve stranki. Sprva je bila osupla; odločno se je uprla, da bi imela z moškima kakršen koli stik. Dan se je precej slabo končal, kljub temu pa je ostala v tem poslu. Začetek je bil izjemno težek in psihično naporen.

“Meni se je stranka gabila, po vsaki stranki sem se po telesu drgnila s krtačko, da sem bila vsa mehurjasta. Dolgo časa sem potrebovala, da sem ločila čustva od posla. Da sem ugotovila, da gre zgolj za to, da stranka pride k tebi, se izprazni, ti plača in gre. Dobesedno tako.” Po nekaj mesecih je šla na svoje, ker jo je zvodničin partner, odvisnik od drog, skušal navaditi na kokain. Poleg tega je morala oddajati polovico zaslužka.

Zlata pravila

“Pri tem poslu se moraš marsičesa paziti, zlasti, kar se tiče zdravja. Enkrat mesečno opravim temeljit ginekološki pregled, poleg tega vse delam s kondomi, tudi oralno. Stranko po udu najprej poškropim z dezinfekcijskim sprejem, nataknem kondom, ga še enkrat poškropim, nato pa še sebe. Iščem dlako v jajcu, zato tudi nikoli nisem bila bolna, nikoli nisem dobila nobenega vnetja ali česa podobnega.

Ko stranka pride, mora najprej plačati in se nato obvezno stuširati. Strank ne izbiram po lepoti ali družbenem položaju, toda če moški ni urejen ali se noče stuširati, ga brezpogojno zavrnem. Prav tako se v mojem stanovanju ne smejo drogirati. Ne spustim nase vsakega, ki ima v žepu deset jurjev.”

K njej prihajajo tako delavci kot znane osebnosti, večina pa je celo poročenih in ima družino. Mnogi ne prihajajo samo zaradi golega seksa, temveč tudi zaradi sprostitve in pogovora v prijetni družbi. “Pri tem poslu ne gre samo za to, da te nekdo za pol ure najame. K meni recimo prihaja moški, ki mu je umrla žena. Čez celo posteljo imava osmrtnice in slike prometne nesreče. Meni se stranke lahko zaupajo, ker ne poznam njihovih družin in prijateljev.”

Polurno srečanje, v katerega je vštet tudi čas tuširanja, stane 10.000 tolarjev, enourno pa 15.000. Samo oralni seks, seveda s kondomom, je vreden 8.000 tolarjev. Na dan sprejme dve do tri stranke. Najbolj jo moti neprestano zvonjenje telefona in večno, rutinsko ponavljanje iste ponudbe. Moški, ki se ukvarjajo s prostitucijo, računajo več, od 15 do 20 tisoč.

Kratka zgodovina prostitucije

V nasprotju s krščanskim moralističnim obsojanjem in zaničevanjem prostitucije so že mnoge razvite kulture starega veka spoštovale svečenice ljubezni ter jim priznavale častno mesto v družbi. Ponekod se je prostitucija razvila v pravo institucijo, in z davki krepko podprla državne proračune.

V Grčijo so zlasti bolj izobražene in izurjene hetere uživale spoštovanje in ugled, s pomočjo oboževalcev so si ustvarjale celo lastno premoženje. Rimljani se s prostitutkami niso odkrito družili, temveč so se skrivaj plazili v bordele. Bili so prvi, ki so jih skušali registrirati. Tovrstna obrt je že veljala za nečastno, registrirane prostitutke so morale v javnosti nositi posebne obleke ter si barvati lase rumeno, rdeče ali modro.

Germanski kralj Teodorik je določil smrtno kazen za vsakogar, ki bi jim dajal zaščito, kralj Reccared pa jih je dal prebičati in izgnati iz mest.

Javne hiše so znova zacvetele konec 12. stoletja, njihovi ustanovitelji so bili večinoma kar mestni očetje. V bordele so spravili predvsem brezdomna dekleta, ki so nato zadovoljevala moške nagone in polnila državne blagajne. Z moralističnimi čistkami prostitutk je začel mučeniški in spokorniški francoski kralj Ludvik IX., vendar je zaradi moških protestov moral kasneje svoj odlok omiliti.

Naslednjih tristo let so prostitutke pustili bolj ali manj pri miru. Sicer pa so javne hiše odpirali celo kralji in škofi, ki so se prelevili v prave poslovneže. Prostitutke, zlasti tiste na kraljevih in papeških dvorih, so v 14. in 15. stoletju uživale izjemno ugoden položaj. Brezskrbni časi so minili ob Kolumbovem odkritju Amerike in vzklitju sifilisa. Moralisti so takoj pograbili priložnost in dosegli postopno zapiranje bordelov ter preganjanje seksualnih delavk. Prostitucijo so v večini dežel razglasili za kaznivo dejanje.

Ludvik XVI. jih je skušal ukrotiti s posebnim odlokom, dosegel pa je le to, da so tudi prodajalke ljubezni postale revolucionarke. V Napoleonovem času so jih skušali postaviti pod policijski in zdravniški nadzor. Pobožnjakarski pruski kralj Friderik Vilijem je že v času, ko so se javne hiše razcvetale po vseh drugih evropskih mestih, v svoji državi zaprl vse bordele.

V Londonu so javne hiše zaprli leta 1885 – štirideset let po Friderikovih ukrepih. Na Dunaju in v Budimpešti so to storili po prvi svetovni vojni, romanske države pa so javne hiše odpravile po drugi svetovni vojni. Trenutno je prostitucija legalizirana le na Nizozemskem, drugje pa jo kazensko preganjajo.

Nič ni brez podjetnosti

“Bistvo tega posla je, da si pridobiš stalne stranke. Biti moraš zelo komunikativen, jaz še med seksom ne delam nič drugega kot govorim, prijazen, stranki moraš dati vedeti, da je dobrodošla. Pogovarjam se z njimi, vse skušam obrniti na hec, ne vržem jih ven tisto sekundo, ko čas poteče. Nikoli ne blefiram in se ne sprenevedam, vedno sem spontana. Vsakemu takoj povem, da v seksu ne uživam. Če se je prišel ukvarjat z mano, je to izguba časa in denarja.

Jaz uživam, ko dobim denar. Toda za tisti denar moraš tudi nekaj ponuditi, vzpostaviti človeški odnos. Ko sem začela, sem gledala samo nase, skušala sem čim bolj zavlačevati ipd. Tako sem izgubila nekatere zelo dobre stranke, recimo Italijane, zdaj pa se vračajo. Nekateri prihajajo k meni že dve ali tri leta. Nekako se me navadijo, zlezem jim pod kožo. Prinašajo mi darila, rože, pošiljajo čestitke. Imam super stranke.

Nekatera dekleta se pritožujejo, ampak: tako kot moškega od vsega začetka navadiš, tako se bo potem obnašal, pa če je tvoj mož ali pa stranka. Nekajkrat se mi je zgodilo, da mi je kdo pozabil plačati, meni je bilo pa nerodno zahtevati denar. Toda vedno so mi potem, ko so prišli naslednjič, plačali tudi za nazaj. Če mi moški plača polno uro, pri meni pa preživi recimo 20 minut, mu vedno vrnem ostanek denarja.

V primeru, da ne doživi orgazma ali pa se sploh ne vzburi, mu rečem, naj pride spet čez nekaj dni in bo imel zastonj. Sicer jim je neprijetno, če mi ne plačajo, toda če tudi drugič ne gre, jim svetujem, naj obiščejo še kakšno drugo dekle. Mogoče ga kot ženska pač ne privlačim dovolj. Če pa mu ne uspe tudi pri tretji ali četrti, je najbolje, da s tem preneha, ker tak način sproščanja očitno ni zanj.

Stalne stranke sprejmem tudi, če kdaj nimajo dovolj denarja in mi na primer namesto deset tisoč tolarjev lahko plačajo samo sedem. Zaradi treh jurjev me ne bo pobralo, niti ne bo on obogatel. Vse to so malenkosti, ki jih je dobro upoštevati. Seveda se s prostuticijo ukvarjam zaradi denarja, toda če vse gledaš samo skozi denar, ti posel propade.”

Dvojna narava prostitucije

Prostitucija je imela od nekdaj dvojno naravo. Zlasti vzhodnoevropske artistke, ki so po padcu železne zavese postale pravi izvozni artikel, životarijo na skrajnem robu bede, v popolnem sužnjelastniškem razmerju z zvodniki, ki se nad njimi psihično in fizično izživljajo. Kljub temu pa prostitucija zanje predstavlja edino možno rešitev iz družbenega pekla, v katerem se je znašla vzhodna Evropa. Ilustrativen primer je Ukrajina, država, v kateri se tri četrtine žensk glede na izsledke ameriške nevladne organizacije Global Survival Network ukvarja s prostitucijo.

Večina ljudi dojema prostitucijo kot nekaj sramotnega, ponižujočega in umazanega, kar je potrebno vsaj skriti, če že ne izkoreniniti. Toda zakaj bi bila prostitucija bolj umazana od čiščenja tujih stranišč ali bolj ponižujoča od štirinajst- urnega garanja za mizerno plačo? Zakaj bi bilo prodajanje svojega telesa za seksualne užitke sramotno, vsi tisti, ki poleg delovne storilnosti prodajamo/-jo še svoja prepričanja in vrednote, pa veljamo/-jo za spoštovanja vredne državljane?

Perspektive

Čez leto ali dve bo Teja s prostuticjo prenehala. Zdaj je dosegla prvo točko svojega načrta – skrbno varčuje ter vsak mesec kupuje delnice. Nato si namerava kupiti razkošno stanovanje in se lotiti česa drugega, odpreti butik ali kaj podobnega. “Moj fant je potreboval precej časa, da se je naučil, kako si deliti človeka, ki ga ljubiš, ki ga imaš rad, ki si mu čustveno predan. Šele po dolgem času je uvidel, da je to res zgolj posel. V tiste pol ure se niti sprostiti ne moreš, kaj šele, da bi doživel orgazem.” Zdaj načrtujeta skupno prihodnost in sta po Tejinih besedah zelo srečna.

Z drugimi dekleti v tem poslu je prekinila stike, ker so psihično pristale na dnu, se začele opijati in drogirati. Meni, da bi legalizacija prostitucije izboljšala stanje, morali bi odstraniti zvodnike in droge, zagotoviti ginekologe, vzpostaviti določene standarde. Do težav bi prišlo, ker bi se končala zelo zaželena, pravzaprav zahtevana diskretnost. “Če država prepoveduje prostitucijo, naj ljudem zagotovi stanovanja in službe. Nihče se ne vpraša, zakaj so se dekleta spustila v to. Vsak zakaj ima svoj zato, toda jaz vsaj vem, zakaj sem držala noge narazen.”

Slavne kurtizane

Prijateljice noči so skozi čas postale nepogrešljiv, čeprav pogosto zaničevan in preganjan del družbe.

  • Aspazija (5 st. p. n. š.) je živela v Atenah, kamor je prišla iz Mileta. Bila je ena največjih heter svojega časa, izobražena in razgledana na številnih področjih, njen vpliv pa se je med drugim dotaknil tudi Platona, Perikleja in Sokrata. Ker je bila tujka, se ji ni bilo treba podrejati atenskim zakonom za ženske; lahko se je uveljavila kot pisateljica, govornica in filozofinja. Njena dela se žal niso ohranila v neposredni fizični obliki. Njeno umetniško zapuščino so prenašali občudovalci, zlasti atenski vojskovodja Periklej. Ustanovila je šolo za dekleta iz bogatih družin, nekakšen salon kurtizan, kamor so radi zahajali najuglednejši politiki in filozofi.

  • Veronica Franco (1546–1591) je bila častna spoštovanja vredna kurtizana z nazivom cortigiana honesta. Tega so dobile le kurtizane, ki so s svojimi umskimi sposobnostmi znale zadovoljiti moškega tudi na duhovnem področju. Veronica je kmalu povzročila pravo senzacijo v literarnih salonih. Izvedena je bila predvsem v pesniških dvobojih, na katerih je predstavljala žensko polovico dialoga, na katero je moral odgovarjati moški poet. Pod okriljem svojih zaščitnikov je izdajala poezijo in pisma ter skušala v javnosti ustvariti pozitivnejšo podobo kurtizan. Borila se je za ženske pravice, se ukvarjala z dobrimi deli ter ustanovila hišo za pomoč kurtizanam in njihovim otrokom.

  • Madame de Pompadour (1721–1764) s pravim imenom Jeanne-Antionette Poisson je pravi simbol uspešnih kurtizan, ki so si kljub strogi patriarhalni družbi priborile moč in vpliv. Pri dvajsetih se je poročila s Charlesom Guillaumom le Normantom d’Etoiles in rodila hčerko, želela pa je uspeti v bolj izbrani družbi, in kmalu je v svojem gradu d’Etoiles zabavala može, kot sta bila Voltaire in Montesquieu. Njeno ime je prišlo na uho tudi kralju Ludviku XV., ki jo je namestil v svoji palači.

  • Ninon de l'Enclos (okoli 1623–1705) je bila francoska pisateljica in zaščitnica umetnosti. Nanjo je najbolj vplivala epikurejska miselnost, zato je svoje življenje posvetila užitkom vseh vrst, od telesnih do intelektualnih. V svojih zgodnjih tridesetih je k ustvarjanju spodbujala mladega Moliera. Imela je celo serijo uglednih ljubimcev, med njimi kraljevega bratranca Gasparda de Colignyja in vojvodo de la Rochefoucauld.

Prostitucija v Sloveniji

Od salonov do agencij; poulične prostitucije skoraj ni.

Po osamosvojitvi so najprej zacveteli masažni saloni, ki so ponujali čutno in erotično masažo. Za užitke (ne pa tudi za konkretne spolne odnose) so skrbele priučene maserke v erotičnem perilu. Večina salonov, od zanikrnih lukenj do takih s sobnimi vodometi, je obratovala v stanovanjih v blokih ali stanovanjskih hišah.

Po letu 1994 je večina čutnih masažnih salonov propadla, zmanjšalo pa se je tudi število deklet, ki so se bila pripravljena iz maserk spremeniti v prostitutke.

Sledilo je obdobje agencij, ki so ponujale spolne usluge deklet med 18. in 30. letom starosti. Dejavnost je potekala v najetih stanovanjih, za katere so poskrbeli novopečeni poslovneži, dekleta pa so jim oddajala od 30 do 50 odstotkov zaslužka. Največ takšnih bordelov je bilo v Ljubljani, Mariboru in Celju.

Slovenska dekleta na poziv praviloma delujejo na precej visoki ravni, v posel se spustijo same ali s prijateljico, stranke pa si pridobivajo s pomočjo oglasov. Nihče ne ve, kakšno je dejansko število seksualnih delavk pri nas, na ministrstvu za notranje zadeve je bilo leta 1996 evidentiranih približno 100 prostitutk, po nekaterih ocenah pa naj bi jih bilo vsega skupaj okoli 3000.

Mateja Černič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri