Kakšne barve je ljubezen?

„Vidim jo.“ „Kakšne barve je?“ „Težko rečem. Mislim, da je živo rožnata.“ Tako sta se pogovarjala zaljubljenca v nekem Fellinijevem filmu. Da jo nekateri opisujejo kot toplikasto žgečkanje v trebuhu, nekaterim pa izvablja histerični smeh, smo tudi že slišali.

29. 11. 2001

Nič novega ni tudi, da to veličastno človeško stanje ne pozna meja, kar lahko potrdi tudi naslednja zgodba, v kateri ima pomembno vlogo tudi naključje. Naključju je ime Aleksander Mežek. Tisti kantavtor, ki je spravljal v jok generacije mater in njihovih hčera, in tisti pevec, ki ni niti slutil, da bo njegova Julija ponarodela.

Mežka so pevske in zasebne poti pripeljale v London, od koder prihaja glavna oseba zgodbe Nicola Goodwin. Njen Romeo je Matjaž Marc iz Ajdovščine, razlika je le ta, da ne bomo govorili o filmu, ampak o resnični ljubezenski zgodbi, ki za zdaj še nima potencialov za kakšno solzavko.

Začetek med boemi

Ko je Mežek na Nizozemskem spoznal Nigela Goodwina, še ni slutil, da se bodo njegove poti z angleškim umetnikom, ki je v deželi tulipanov vodil umetniški center, tesno združile za mnogo let. Niglov center je bil zbirališče plesalcev, televizijskih napovedovalcev, pisateljev, pevcev in drugih umetnikov z vsega sveta in je ponujal prostor za predavanja, iskrive diskusije in umetniške polemike.

Mladega Gorenjca je utrip v centru očaral, srečal se je z zanimivimi ljudmi in vsak dan se je zgodilo kaj razburljivega, zato je z novimi znanci poglobil stike. Nato je Aleksandra zasebna in profesionalna pot iskanja življenjskih izzivov zanesla v Anglijo. Seveda v London, kjer se je v sedemdesetih rojevala svetovna glasba. Nigel ga je povabil k sebi in postal je del družine, ki je takrat nastajala.

Pri Goodwinovih so pričakovali prvega otroka. “Napeto pričakovanje velikega dogodka je prevzelo tudi mene in po Nicolinem rojstvu sem nehote prevzel vlogo pokrovitelja nad malo štručko,” se je Mežek z nasmeškom spomnil tistih dni. “Nekaj izkušenj sem že imel z nečakom in počutil sem se kot zaščitnik male Nicole. Še posebno takrat, ko je že začela kobacati naokoli.

Zanjo sem bil verjetno nadomestek za očeta, ki je bil zaradi delovnih obveznosti veliko zdoma. Nemalokrat me je imenovala ’očka’, čeprav je vedela, da to nisem. Nekoč ji je celo ušlo pred Niglom, ko se je vrnil s poti. ’Očka in jaz sva bila ...’ je začela opisovati neko najino dogodivščino očetu in nas vse spravila v smeh.” Z leti je Aleksander postal stric Sašo, ki je bil vselej pri roki.

Tudi takrat, ko se je odselil na svoje, je ostal v bližini. Le četrt ure stran in še vedno v pristnih stikih s prijateljevo družino, ki se je povečala še za dve deklici. Nekoliko so se oddaljili le, ko si je ustvaril svojo družino in se po poroki z Američanko preselil čez Atlantik v Kalifornijo. Toda le zemljepisno, osebnih stikov niso pretrgali.

Nicola je medtem odrasla, izbrala je študij jezikov v Oxfordu in diplomirala iz angleščine in francoščine. Prijavila se je na razpis za sodelovanje z drugimi šolami po svetu in se pripravila, da bo za leto dni zapustila domače gnezdo. “Ponudba je bila pestra, saj sem lahko izbirala med številnimi daljnimi deželami, od Kitajske do Severne in Južne Amerike, in med bližnjimi evropskimi državami,” pripoveduje Nicola.

“Toda izbira je padla kot iz topa. Slovenija! Zakaj? Pripovedi strica Saša o deželi so me že v otroških letih zaskominale in zaželela sem si jo spoznati. Resda me je velikokrat povabil na obisk, a je zmeraj prišlo kaj vmes. Šola je bila pač na prvem mestu. Po diplomi pa sem vedela, da je prišel čas za – kakor ji pravite – deželo na sončni strani Alp.

Da spoznam kraje in ljudi, o katerih mi je stric pripovedoval s toliko ljubezni, in da v živo vidim pokrajino, ki sem jo poznala le s fotografij. Zatorej niti za hip nisem podvomila o pravilni izbiri, ampak sem stricu po telefonu nemudoma zaupala svojo odločitev.”

Zabava sredi polja

Pri Nicolinih niso bili najbolj navdušeni. Bali so se nasilja. Jugoslavija je bila namreč takrat še v vojni in niso prav dobro vedeli, kaj se dogaja v naši deželi. Potem jim je Sašo zatrdil, da spopadi pri sosedih Slovenije ne ogrožajo in da živimo varno. Seveda jih je pomiril še z obljubo, da bo popazil na dekle. In Nicola je končno prispela v našo podalpsko državico.

“Letalo je pristalo zvečer, zato sem bila prikrajšana za panoramski razgled skozi letalsko okence, moja potrpežljivost pa je bila na hudi preizkušnji, saj sem morala nestrpno počakati do jutra. A je minilo, kakor bi mignil. Stric me je odpeljal k sebi na Gorenjsko, me spoznal s številnimi sorodniki, ki so me toplo sprejeli, naslednji dan pa mi je razkazal Bled.

Ostala sem brez besed, saj je bilo še lepše, kot sem si predstavljala. Slovenija me je preprosto osvojila, ujela,” je dejala. Še bolj je tla pod nogami izgubila naslednji dan, ko so jo gostitelji odpeljali v polje na peko koruze. “Šli smo na Mežkovo njivo, zasajeno s koruzo. Prebijali smo se med stebli, pregledovali in trgali mehke plodove, potem pa zakurili ogenj in oluščene storže nabodli na palice ter jih pekli nad plameni.

Sredi polja, sredi ničesar smo se zabavali, kakor da bi bili v elitnem lokalu. Družba je bila odlična, smeha in dovtipov ni manjkalo, ljudje so bili sproščeni, odprti in prisrčni. Česa takega v Angliji ne bi mogla nikoli izkusiti.” Naslednje dneve so Nicoli dodatno polepšali slovenski fantje. Prikupna Otočanka jih je tako očarala, da so se kar trli okrog nje. Najbolj zagnan je bil eden od blejskih veslačev.

Na motorju jo je vozil po okolici in ji razkazal mnoge skrite kotičke lepe Gorenjske. S čim jih je osvojila, Nicola ne ve natančno, sebe pa je opisala takole: “Mislim, da sem zelo neposredna, zaupam sama sebi, poseben izziv v življenju pa mi pomeni kreativnost. Vesela sem, da lahko svobodno izražam svoje mnenje in poglede in da me obkrožajo ljudje, ki me imajo radi in jaz njih.”

Po seminarju na Bledu, kjer se je Nicola s skupino približno petnajstih Evropejcev v okviru programa slovenskega ministrstva pripravila za delo v šoli, so jo napotili v Novo Gorico. Začela je poučevati angleščino na Osnovni šoli Milojke Štrukelj in v šolskem centru.

Vikendi na poti

“Nova Gorica in Primorska sta me navdušili, ustrezalo pa mi je tudi blago podnebje. Očaranost nad Slovenijo me je vsak konec tedna gnala na pot in zložila sem nekaj malenkosti v potno torbo in se odpravila po deželi. Spoznala sem jo po dolgem in počez, pa še vse sosednje države in jadransko obalo tja do Dubrovnika. Težko bi izbrala najljubši kraj, nekaj prednosti pa bi vendarle dala Piranu in Bledu.

Na popotovanjih sem začutila razliko v pokrajini in arhitekturi in posredno spoznala tudi razlike med ljudmi. Pri tem mi je veliko pomagal študij jezikov, kije – naj zveni še tako neverjetno – vselej tesno povezan z zgodovino. Nauči te drugačnega razmišljanja in pomaga, da dejstva lažje povezuješ in vidiš skrite pomene, se v hipu orientiraš in hitreje spoznavaš okolje.

Slovenijo sem odkrivala košček za koščkom in nazadnje spoznala njeno neverjetno različnost. In to na tako majhnem prostoru!” je vtise o naši državi strnila Nicola.

Nikoli ne reci nikoli

Nicola se je medtem dobro znašla med mladimi Primorci, ki jih je poučevala svojega materinega jezika. “Mislim, da so me tudi oni sprejeli in da smo se odlično zabavali,” je pripomnila. Skratka, poučevanje ji je šlo od rok, ujela pa se je tudi s kolegi. Predvsem z Matjažem, prav tako učiteljem angleškega jezika. Postala sta dobra prijatelja. “Ne bom se več slepo zaljubila,” si je takrat prigovarjala Nicola, kajti Matjaž se ji je vse bolj usedal v srce.

Za seboj je imela ljubezensko razočaranje iz Francije, kjer se je leto dni izpopolnjevala v jeziku. Pri nas je imela kar veliko ponudb, a vedno, ko jo je stric Sašo podražil, da je že čas za kaj resnega, je zanikala, da bi se pletlo karkoli trajnega. Vendar se je zgodilo. Na Mežkov koncert v Ajdovščino je prišla v Matjaževi družbi in ga predstavila stricu. Po pomenljivih nasmehih je zaslutil, da se nekaj dogaja, pozneje pa mu je sramežljivo odkrila, da je Matjaž fant, s katerim se zelo dobro razume.

Bila je še vedno previdna, zanimalo jo je njegovo mnenje, njegova izkušnja z internacionalno zvezo. Takrat se je še upirala in je bila pripravljena, da bo naklonjenost zbledela z razdaljo, toda ko se je vrnila domov, se je morala vdati. “Preveč sem ga pogrešala, da bi ga lahko pozabila.

Pravzaprav sem šele v Angliji spoznala, da sem zaljubljena do ušes in da je morda on tisti pravi,” je razložila. “Pri Matjažu mi je všeč veliko stvari. Z njim se je čudovito pogovarjati, je iskren, odkritosrčen, topel in vesel človek. Seveda mi tudi pogled nanj vzburi srce, poleg tega me navdušuje še njegova nenehna pripravljenost na pustolovščine.

Skupaj se zabavava in vedno mu uspe, da me spravi v dobro voljo. Nekaj posebnega se mi tudi zdi, kako je najina ljubezen zrasla iz prijateljstva. Neskončno dolgo sva se pogovarjala o raznih temah, se dodobra spoznala in šele potem preklopila na odnos fant-dekle.”

Poroka bo

Ko je Nicola spoznala svoja čustva, se je znova obrnila na strica Saša. Novico naj bi pazljivo posredoval njenim staršem. Zaupano nalogo je taktično dobro opravil, dnevi odločitve pa so padli na božič, ki ga je Matjaž preživel pri Nicolinih doma. Z Nicolinim očetom Niglom sta se dobro ujela, sprejela ga je vsa družina. Tako kot so Matjaževi že prej sprejeli njo. Pa čeprav ni bilo lahko. Matjaževa mati ima kot odločna Primorka kar precej besede v družini in ob treh hčerah se ji ni bilo lahko ločiti od edinega sina.

Končno sta naznanila poroko. Nicolini so se medtem preselili iz Londona na sloviti glasbeni otok Weight, kjer so se začele priprave na slavje. Mešana angleško-slovenska svatba se je izkazala za dobro kombinacijo obeh kultur, Otočane pa so izredno navdušili slovenski svatje, ki jim je uspelo pripeljati s seboj kar precej primorskega vina in domačih dobrot.

Glasbeno darilo

Izvirna zgodba je terjala tudi izvirno poročno darilo. “Smešno bi se mi zdelo, da bi ji kupil opekač kruhkov ali kozarce,” je razkril Mežek. “Prvič sem se zavedel, kako lepa je ta zgodba, v kateri se prepletajo Slovenija in Anglija ter moji prijatelji. Njuna zgodba me je navdihnila in nekega večera sem se usedel ter začel pisati. Nastala je pesem, ki sem jo naslovil Ljubezen večnosti.

Skrivaj sem prosil Cliffa Richarda, mojega prijatelja in Nicolinega botra, da bi pesem posnela v duetu. V angleški različici se je imenovala Love That Knows no End. Na zgoščenko Sopotja sva posnela obe varianti, druge pesmi pa so bile slovenske.” Ni treba posebej poudarjati, da je bil mladi par z darilom izjemno počaščen.

Spet na pot

Nicola in Matjaž trenutno živita v Kanadi, kjer pa ne poučujeta angleščine, ampak se ukvarjata z računalniki. O tem, kje se bosta ustalila, še razmišljata. “Z lahkoto bi živela v Sloveniji,” pravi Nicola, “a bi se morala najprej dobro naučiti jezika.” Kaj bosta izbrala, bo pokazal čas, najpomembneje pa je, da se njuna razgibana zgodba ne bi spremenila v solzav konec.

Moja glasba sem jaz

Zgoščenka, ki je nastala ob zgodbi Nicole in Matjaža, je naprodaj tudi v Angliji.

Čeprav je v slovenščini (v angleščini je le duet s Cliffom Richardom), gre dobro v promet, v štirih mesecih jih je s polic izginilo tristo.

  • Aleksander Mežek torej ne počiva, ustvarja pa malo drugače. Ženske, ki so mu bile pogosto ustvarjalni navdih (slovita Julija je namreč čisto prava ženska iz mesa in krvi), so trenutno zamenjale tragične razsežnosti v ZDA.
“Mislim, da so ti dogodki v ljudeh izzvali globalne spremembe. Pojavlja se komunikacija med ljudmi, ki se prej niso pogovarjali. Napisal sem že nekaj pesmi na to temo, bomo videli, kaj se bo izcimilo,” je razkril Mežek.

  • Kako Angleži sprejemajo glasbenike iz majhne države, ki jo komaj poznajo?
“Vselej jih zanima drugačnost. Odtod moj pogum, da se nikoli nisem delal Angleža. (smeh) Nisem prikrival svoje kulture in korenin, kar je vedno izzvalo zanimanje za našo deželo.”

  • Kako vidite stereotipe, ki se držijo Slovencev in Angležev?
“Slovenci na podeželju smo zelo pristni, v mestih pa opažam, da se ustvarja občutek vzvišenosti. Poskušamo ustvariti sliko, ki ni realna podoba dejanskega stanja. Mislim, da nam manjka sposobnost, da bi se nasmejali na svoj račun. Angleži jo imajo.

O Mežkovih projektih pa na internetni strani: aleksandermezek.com

Nataša Bolarič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri