Kako te zaznamuje, če si v družini najmlajša, najstarejša ali edinka?

V življenju so nam dodeljene različne vloge, med njimi je tudi vloga sestre, ki je lahko zelo osrečujoča, drugič spet prav zoprna. Če te zanima, kako te lahko zaznamuje dejstvo, da si najmlajša, najstarejša ali edinka v družini, beri naprej.

Kako te zaznamuje, če si v družini najmlajša, najstarejša ali edinka? (foto: Profimedia) Profimedia
21. 5. 2016

Tudi ti si se najbrž že kdaj poigravala z mislijo: “Ja, našemu ‘ta malemu’ (mlajšemu bratu, namreč) je res fino, saj sem jaz tista, ki sem dosegla, da sva lahko ‘zunaj’ do polnoči.”

Ali pa si padeš v objem z novo prijateljico, ko ugotovita, da sta obe sestri kar malo preveč zaščitniških starejših bratov ...

O tem, v kolikšni meri vrstni red našega rojstva v družini resnično vpliva na nas in kako so se vzorci pričakovanega obnašanja v zadnjem času spremenili, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek s Filozofske Fakultete v Ljubljani.

Prvorojenka

Si tudi ti starejša sestra, ki je bila vedno pridna, odgovorna in se je morala vedno obnašati tako, da je bila za zgled mlajšim? Uf, kako naporno! In vsa ta pričakovanja staršev ...

“Sem najstarejša v naši družini, imam še brata in sestro,” pove Sandra, 25.

“Po eni strani sem bila mlajšima vzor in varuška, kar mi je šlo včasih že pošteno na živce. Mislim, da sem zaradi tega danes zelo odgovorna, mogoče celo preveč. Še danes imam občutek, da se moram doka vezovati, da moram narediti bolje, da starši niso popolnoma zadovoljni s tem, kar sem v življenju dosegla.”

Po raziskavah sodeč je prvorojeni otrok deležen več neposredne starševske vzgoje, ti se več kvalitativno in kvantitativno ukvarjajo z njim.

Prvorojenci so pogosto govorno boljši, intelektualno sposobnejši, česar pa nikakor ne moremo povezati z genetiko, da se ne bi kdo ustrašil, da je manj sposoben ali kaj podobnega, če se je rodil kot drugi otrok.

Dejstvo, da so prvorojenci ponavadi uspešnejši in intelektualno sposobnejši, psihologi povezujejo z učenjem – starši se ponavadi pri prvem otroku bolj potrudijo, namenijo mu več energije in časa, stalno ga vzpodbujajo.

Saj veš, kaj se zgodi, ko dobiš bratca ali sestrico.

Kar naenkrat nisi več glavna, vse moraš deliti z njim, vsi odrasli pa so videti prav bedasto, ko vzdihujejo:

“Joj, odprl je usta, zaprl je usta, nasmejal se mi je (ja, pa kaj še, gotovo ima vetrove), joj, kako je srčkan ...” Najbrž je vse v tebi kričalo:

“Kaj pa jaz ???? Še vedno sem tukaj in še vedno sem najbolj pridna, najlepša in vse ...” Lahko se zgodi, da se ne bosta dobro razumela, največ je odvisno od razlike v starosti in od tega koliko se starši še vedno ukvarjajo s teboj.

Psihologi pravijo, da lahko prvi otrok izredno pozitivno vpliva na mlajšega, saj mu je za vzgled.

To pozitivno vpliva na oba otroka; mlajši se lahko hitro uči, starejši pa zaupa v svoje sposobnosti, saj je lahko ‘glavni’.

Lahko pa se zgodi, da starejši zavzame avtoritativen odnos do mlajšega in mu narekuje, kaj sme in česa ne. Z eno besedo rečemo temu diktatura.

Kako dobro je imeti tako moč nad nekom, da te vezovati, dno v vsem uboga! Ponavadi še staršev nisi mogla tako ‘natrenirati’, zdaj pa imaš pred seboj bitje, ki nima pojma, da se ti lahko tudi upre.

Meta, 23, pravi: “Moja starejša sestra je bila vedno izjemno močna oseba, ki je vedno dobila, kar je hotela. Mene je velikokrat imela za svojega sla, ki je opravljal naloge zanjo. Še danes, po toliko letih, imam občutek, da se ni nič spremenilo in moram prav zajeti sapo, da premislim, ali res želim storiti tisto, za kar me prosi, ali ne.”

Aljaž, 28, pa o svojih izkušnjah s starejšo sestro pravi: “Moram reči, da je bila zaščitniška do mene, da me je znala tudi zatožiti, če je mislila, da je to v moje dobro. Po drugi strani pa je znala tudi držati jezik za zobni in staršem ni izklepetala nepotrebnih podrobnosti.”

Si mogoče druga v vrsti?

Po vsej verjetnosti nikoli nisi bila tako pridna kot starejša sestra, imela si povsem drugačne želje kot ona in najverjetneje so ti sestrino pridnost, discipliniranost in zagnanost neprestano ‘metali naprej’. Ti pa velikokrat kar nalašč nisi hotela ubogati. Da, druga v vrsti.

Na svoj način si vseeno uspela v življenju. Vendar tvoji ‘karieri’ nikakor ne bi mogli reči običajna, tvoje življenje je polno ‘nemogočih’ poti, raznih odklonov in zelo zavitih ovinkov ...

Psihologi ugotavljajo, da je drugi otrok pogosto bolj neodvisen kot prvi, saj je manj neposredno navezan na starše kot prvi.

Drugi ni nikoli imel prve pomembne osebe v svojem življenju (mame) samo zase, že od začetka je moral vse deliti in zato je postal bolj neodvisen, samosvoj.

“Zelo sem vesela, da sem mlajša sestra, saj se mi zdi, da je bilo meni veliko lažje kot moji starejši sestri,” pove Laura, 30. “Ona je bila kot nekakšna tampon cona med starši in mano in nekako je odstranjevala ovire namesto mene.”

Po mnenju psihologa Alfreda Adlerja je drugi otrok največkrat upornik. Ne posluša rad glasu avtoritete, rad nahujska mlajše od sebe proti najstarejšemu in staršem. Lahko tudi večkrat prestopi mejo olike in dostojnosti.

Dr. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da imajo drugorojeni otroci nekaj manj možnosti za kognitivne vzpodbude, imajo pa lahko zelo velike prednosti pri razvoju socialne kompetentnosti – lažje vzpostavljajo socialne stike in so bolj družabni.

Veliko je odvisno tudi od razlike med sorojencema, saj lahko drugi, če razlika ni prevelika, zelo veliko pridobi. Veliko prej se bo naučil brati, pisati, če se to uči s starejšim, ki je le kako leto pred njim. To ga lahko tudi zelo motivira pri delu za šolo.

Če je razlika velika, je mlajši lahko pogosto odrinjen, češ: Ti mali, pojdi stran, saj nič ne več, nič ne znaš.

Nuša, 28, ima podobno izkušnjo: “Moj brat je tri leta starejši od mene in ne morem se pohvaliti, da bi se kadar koli prav veliko ukvarjal z mano. To se ni nikoli spremenilo. Ko sem bila stara štirinajst let, sem ga prosila, naj me nauči voziti avto. (Kar bi se za starejšega in izkušenega brata čisto spodobilo, vsaj po mojem mnenju.) Pokazal mi je enkrat in ker nisem takoj vsega razumela, je izgubil potrpljenje. Počakati sem morala na avtošolo.”

Kaj pa najmlajši?

Pravijo, da so lahko najbolj ‘scrkljani’, saj jih ponavadi razvajajo kar vsi v družini. Psihologi ugotavljajo, da naj ne bi bilo velikih razlik med drugorojenim in tretjim, lahko pa tretji otrok vloži veliko večji napor v to, da se samodokazuje.

Pred njim sta dva, ki blestita, on pa je najmlajši, ki ne zmore toliko, kot onadva, in najti mora način, da se izrazi.

Dr. Karl Konig v knjigi Bratje in sestre navaja zanimiv primer – najmlajšo, in tretjo po vrsti, sestro slavnega violinista Yehudija Menuhina.

Yehudi ni bil edini čudežni otrok v družini, tudi obe sestri sta bili glasbeno zelo nadarjeni. Mala Yalta se je včasih na nenavaden način prizadevala, da bi se uveljavila poleg starejših dveh.

Ker ji je zmanjkalo natančnosti, jo je nadomeščala z vsemi mogočimi teatraličnimi domislicami in improvizacijami, ob katerih sta se starejša dva zabavala in jo tudi občudovala. To je bil njen način, da se je uveljavila poleg svojih dveh nadarjenih sorojencev.

Razvojna psihologinja Dr. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da v naši družbi ni zaznati velikih razlik med drugim in tretjim otrokom, je pa normalno, da hoče tretji, ki ima pred sabo kar dva bolj ali manj uspešna, velika (in odrasla) sorojenca, tudi sam uspeti.

Možno je, da zaradi tega, ker noče tekmovati s prvima dvema, ker mu je jasno, da je bitka že vnaprej izgubljena, izbere popolnoma drugačno poklicno pot.

Če so v družini same sestre, med njimi ni bistvenih razlik na ravni zaščitništva, razmere so bolj odvisne od karakterja oseb in okoliščin v družini (kot v večini primerov).

Odnosi med sestrami so lahko v otroštvu zelo slabi, po mladostništvu pa lahko postanejo zelo pristni in pride do zelo močne povezanosti. Ko se znajdejo v podobnih situacijah in vlogah (mama, žena), postanejo zaveznice.

Petra, 27: “Ko sva bili majhni, sva se neprestano prepirali, pretepali in tožarili. Ko je šla sestra prvič za dva meseca na potovanje, sva ugotovili, kako se pogrešava in kako se imava v resnici radi. Ko sem se pred štirimi leti odselila od doma, pa sva postali resnični prijateljici. Zdaj se redno slišiva po telefonu, zelo sva se povezali, letos pa sva prvič v življenju preživeli skupaj čudovit teden na morju, poln smeha in zabave.”

Edinci

Vsi poznamo zgodbe o razvajenih edincih, ki so še pozno v svoja trideseta nesrečni, ker so se vedno počutili osamljeni.

Mogoče je bilo tako nekdaj, danes pa vidimo, da so edinci lahko izjemno prilagodljivi, ustrežljivi in družabni, saj so odraščali v drugačnih razmerah kot sinčki edinčki pred desetimi letih.

Dr. Marjanovič Umek poudarja, da je obnašanje in odzivanje edinca odvisno predvsem od tega, s kom je preživel prva leta svojega otroštva.

Če je odraščal predvsem z odraslimi, se lahko njegov egocentrizem veča, znova in znova verjame, da se morajo drugi prilagoditi njemu, da je prav tako, kot misli on.

Če pa je med sovrstniki v vrtcu, med njimi ni razlik in se zato ne razlikuje od sorojencev. V vrstniških skupinah ni privilegijev, preprosto se mora naučiti, kako se pride do prijateljstva, da je treba deliti z drugimi ... Tega mu odrasli ne morejo razložiti, socialne odnose in vedenje mora izkusiti.

Najboljše zdravilo za egocentrizem je, da otroku sovrstnik iz vrtca pove, da se grdo obnaša.

Lahko se zgodi, da ima edinec celo širšo socialno mrežo, več prijateljev in znancev, kot tisti, ki imajo brate in sestre.

Svojo izkušnjo nam je zaupala Tina, 27 let: “Sem edinka, priznam, glede določenih stvari tudi razvajena. Bi si kdaj želela imeti brata ali sestro? Seveda. Predvsem ko sem bila mlajša, da mi na primer ne bi bilo treba sama s starši na morje. Seveda pa sem bila tako primorana sama poiskati in pridobiti prijatelje, se naučiti biti sama s sabo. Pridobiti določene socialne spretnosti, ki jih sicer morda ne bi. Morda je težje, ker so vsa pričakovanja družine osredotočena nate, morda pa zato postaneš bolj odgovoren in samostojen. Zdaj se mi zdi, da mi nič ne manjka, ne razmišljam o sebi kot edin ki – sem pač hčerka. In če bom nekoč imela otroke? Odkrito? Raje dva kot ene ga.”

Raziskave so pokazale, da so danes, ko je večina otrok vključena v vrtce, lahko večje razlike med brati in sestrami, kot pa so med sovrstniki v isti skupini.

Cosmo ugotavlja, da ni pomembno, ali si prva, druga, tretja ali zadnja v vrsti, pomembno je to, kar narediš iz sebe in kakšne odnose imaš s svojimi bližnjimi. Potrudi se, da bodo kar najboljši.

4 taktike za preživetje v družini

Brez prilagajanja ne bo šlo. Najverjetneje se ti bo vračalo tisto, kar boš dala od sebe ...

1. Pogovor je najpomembnejši. Lahko je zelo kratek, tudi mimogrede, npr. ob kosilu, pomembno je, da brat ali sestra dobi občutek, da ti kot starejši sestri lahko kaj pove tudi zaupa česar ne more npr. staršem in da ga ti zares poslušaš. Za to potrebuješ zelo malo časa, je pa dobra naložba za prihodnost.

2. Prav tako ne gre brez spoštovanja. Če je najmlajši (mlajši), še ne pomeni, da ničesar ne ve, o ničemer ne odloča. Skupaj sta lahko zelo močna, ko je treba uveljaviti kakšno stališče. Če pa ne vzpostavita medsebojnega zaupanja, mlajši samo čaka, kdaj te bo ‘zatožil’ staršem in si pridobil kakšno piko.

3. Vsak ima pravico, da je v nečem dober, da priredi noro zabavo ali se domisli ideje za dober izlet. Če boš upoštevala želje drugih, bodo tudi drugi upoštevali tvoje.

4. Imaš pravico do zasebnosti, vendar moraš jasno postaviti meje, kaj in kdaj lahko delate skupaj in kdaj in kaj želiš storiti sama. To moraš potem spoštovati pri sebi in pri drugih (sorojencih).

Napisala: Nataša Pevec

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri