Kako sta mulca postala umetnika

Pač mulca je avtobiografija, ki jo je Patti Smith morala na pisati. Tako je namreč obljubila svojemu nekdanjemu partnerju in dol goletnemu prijatelju, fotografu Robertu Mapplethornu, tik preden je leta 1989 umrl zaradi aidsa.

1. 1. 2012

Kot vsega se je tudi knjige Patti lotila resno, brez zavor in očitno močno premišljeno.

Njeno pisanje daje izvrsten vpogled v newyorško umetniško sceno, kjer sta Patti in Robert iskala svoj prostor pod soncem.

Ta prostor je bil na začetku zelo boren, ubožen, saj sta živela v precejšnjem pomanjkanju.

Prav umetnost pa je bila tista, zaradi katere nista čutila lakote in neverjetno je brati, kako je bila lakota po glasbi, slikah, fotografijah ... tista, ki ju je mučila bolj kot to, da nista imela za topel obrok. Seveda pa je verjetno najbolj zanimiv del knjige tisti, ki opisuje čas, ko sta živela v legendarnem hotelu Chelsea, kjer sta srečevala največje umetnike tistega časa, Patti pa ni preskočila niti trenutka, ko je Janis Joplin tolažila, ker je tip, s katerim se je ves večer pogovarjala, na koncu odšel z neko lepotičko ...

Knjiga, za katero je Patti prejela ameriško državno nagrado za književnost, je izšla pri založbi Modrijan, prevedel jo je Jure Potokar, zanimivi pa sta tudi spremni besedi, ki sta ju napisala Gregor Bauman in Peter Lovšin.

Ta je izdal tudi nekaj informacij, ki jih je o sodelovanju s Patti povedal njegov sodelavec, kitarist Ivan Krall, ki ga Patti tudi omenja v zadnjih poglavjih knjige, saj jo je spremljal na turneji po izidu albuma Horses, ki je bil tudi njen prvi veliki uspeh.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri