Kako prepoznamo, ali smo zasvojeni z videoigricami? (iskreni zgodbi 2 Slovenk)

Se tudi ti rada potopiš v virtualni svet in igraš svojo najljubšo igro? S tem ni nič narobe, a le tako dolgo, dokler ti obvladuješ igro, in ne igra tebe. Prepoznaj znake zasvojenosti z videoigricami in preveri, katera znana Slovenka je premagala to vrsto odvisnosti ...

Kako prepoznamo, ali smo zasvojeni z videoigricami? (iskreni zgodbi 2 Slovenk) (foto: Getty Images) Getty Images
11. 2. 2018

Natalija Bratkovič, priljubljena televizijska voditeljica je računalniške igre začela igrati, ko je bila stara 20 let

“Najdlje in najpogosteje sem igrala World of Warcraft (WOW). V osnovni šoli sem igrala game boy, ki sem ga kupila s privarčevano žepnino. Najbolj sem uživala v igranju Tetrisa in Super Maria. Spomnim se tudi časov, ko sva z bratom imela računalnik commodore 64. Prve računalniške igre so bile v tistem obdobju nekaj posebnega, z bratom sva igrice igrala tudi ponoči, celo med tednom, ko sva imela pouk in bi zvečer morala spati.”

Njena najljubša igra WOW zahteva veliko časa in truda, če želiš biti med najboljšimi.

“Redno, približno 10 let, sem jo igrala vsak dan vsaj 10 ur, zdaj jo igram občasno. Igro sem vzela za svojo takoj, ko sem jo videla na prenosniku bivšega fanta. Pritegnilo me je vse, njena grafična podoba, zgodba, liki, ki si jih lahko izbereš sam in jih razvijaš, oblačiš, pošiljaš v boje, hraniš.” Natalija prizna, da je bila odvisna od igranja računalniških iger.

“Moj dan se je vrtel okrog dveh stvari: službe na televiziji in igranja igrice s fantom in ekipo iz vse Evrope. Pogosto je moj dan potekal tako: vstala sem ob sedmih zjutraj, prižgala računalnik, igrala nekaj ur, odšla v službo in tudi tam med čakanjem na oddajo igrala WOW. Po oddaji sem šla domov in se ponovno podala v imaginarni svet.

Pogosto se je zgodilo, da sem jedla kar med igranjem – z eno roko upravljaš miško, z drugo ješ. Spancu sem se velikokrat odpovedala. Toda ni vse tako črno, kot se morda komu zdi. Zame je bilo igranje WOW sprostitev, ker sem se umaknila v navidezni svet, ki je pravljičen in popolnoma drugačen od tega, v katerem živimo.

Zaradi igranja te igre sem spoznala ogromno ljudi iz vse Evrope, odšla sem v London in spoznala ljudi, s katerimi sem klepetala in igrala. Naučila sem se hitro tipkati, moji refleksi, reakcije so bili zagotovo hitrejši, tudi angleški jezik sem izpilila. Zaradi hitre igre se izuriš v reakcijah, razmišljanju, predvidevanju, taktiziranju, skratka izboljšaš nekatere funkcije, ki jih drugače morda ne bi. Je pa res, da je obsedeno, zasvojljivo, pretirano igranje katerekoli računalniške igre lahko tudi zelo negativno. Danes bi vsem mladim dala nasvet – zmerno.”

Natalija je odvisnost premagala z delom.

“Časovno mi ni več zneslo delati, igrati in živeti. Imam srečo, da opravljam sanjsko službo, ki je zame od nekdaj prioriteta – želim dati vse od sebe, delati odlične oddaje, se učiti, rasti in uspeti. In to je začelo vedno bolj prihajati v ospredje, uspešnost oddaj je prinesla nove zadolžitve in obveznosti, ki se jim je pozneje pridružilo še delo na radiu. Toda obdobje igranja WOW je bilo nekaj posebnega in nikoli ga ne bi zamenjala ali spremenila.”

Lana, 28-letna grafična oblikovalka

Tudi Lana je navdušena nad igranjem računalniških iger, ki jih igra že 21 let. Igrati jih je začela v prvem razredu osnovne šole.

“V razredu smo imeli računalnik in na njem poučno igrico Miškina mala šola. Že v prvem razredu in tudi pozneje sem igrala Hugota in Aladdina. Igranje me je pritegnilo, bilo je nekaj novega, igrala sem na računalniku, kar je izkušnjo naredilo še bolj posebno. Moja najljubša igra v osnovni šoli so bili Simsi, ker imam rada imaginarne svetove in rada opremljam, urejam. Rada sem imela tudi Half Life in Counter Strike – streljačine. S sošolci smo igrali drug proti drugemu in zato je bilo še bolj zabavno.”

Lana vsak dan igranju posveti približno eno uro.

“Igre so me zasvojile, tega se zavedam. Vsak mesec poskušam temu narediti konec – zbrišem eno aplikacijo, vendar me kmalu spet premami in si naložim novo igrico: pikado, minolovce, Candycrush, Angry Birds.”

Igre so zanjo večinoma sprostitev, včasih pa ji pomenijo beg od realnosti.

“Zaradi igranja ne trpijo moji odnosi, temveč moje oči in glava, ker buljim v ekran, namesto da bi prebrala kakšno knjigo. Včasih res ne morem nehati in na račun tega manj spim.”

Videoigrice

Kako prepoznati zasvojenost z videoigricami?

1. Pojavi se potreba po več časa za igranje iger.

2. Nezmožnost nadzora, izguba kontrole.

3. Vznemirjenje ali razdražljivost ob preprečenem igranju.

4. Laganje prijateljem ali družini o času, porabljenem za igranje, ter zanašanje na finančno podporo drugih.

Kakšni so vzroki za zasvojenost?

Miha Kramli, vodja ambulante za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, se ukvarja z zdravljenjem nekemičnih zasvojenosti, med katere spada tudi zasvojenost z računalniškimi igrami. Ko je začel delati v ambulanti, je bilo od 600 bolnikov le 10 nekemičnih zasvojencev, danes pa je 222 nekemičnih zasvojencev in 195 kemičnih.

“V obravnavi imamo več nekemičnih zasvojencev kot kemičnih. Ta trend je v porastu, ker ljudje vedno več časa namenijo uporabi pametnih telefonov in računalnikov. Pojav umetno ustvarjenih potreb in sprememba načina razmišljanja sta povzročila nove zasvojenosti, ki ljudi enako ogrožajo kot droge.”

Abstinenčna kriza je pri nekemično zasvojenih osebah podobna kot pri kemično zasvojenih.

“Tako na primer 15-letnica reče, da se bo ubila, če ji bomo vzeli telefon, in to resno misli. V takšnih primerih odvzem naprav ni najboljša izbira, treba je prisluhniti posamezniku in se njemu primerno odzvati. Nekdo lahko prenese odtegnitveno krizo, drugi pa ne, zato potrebuje drugačen pristop. Posamezniki lahko naredijo usodne poteze, če se jim odvzame telefon ali računalnik.”

Miha Kramli pravi, da vzroki za zasvojenost segajo že v otroštvo.

“Elektronske igrače vključujejo intenzivne glasove in barve. Možgani otroka pri enem ali dveh letih so naravnani tako, da prejemajo signale iz okolja. Pri otroku, ki več ur dnevno uporablja elektronske igrače, se možgani prilagodijo na intenzivnost. Kadar gre tak otrok s starši v naravo, jih hitro začne izsiljevati, da se čim prej vrnejo domov, ker v naravi ni intenzivnih zvokov, ki so jih njegovi možgani navajeni.

V naravi ne najde smisla, želi k računalniškemu zaslonu, ki ga bo pomiril. In starši pogosto otroku popustijo. Če je otrok navajen intenzivnosti in ga kot najstnika želimo od tega odvaditi, se pojavi odtegnitvena kriza. Računalniške igre vsebujejo subliminalna sporočila, torej sporočila, ki jih zavestni um ne zazna, prepozna pa jih podzavestni um, še posebno, če so negativna. Otrok ali najstnik igra igrico za odrasle, kar pomeni, da je deležen dražljajev, ki so primerni za odraslo osebo, in ne zanj.

Pozneje, ko bo odrasel, mu običajne stvari, ki veljajo za odrasle, ne bodo zadostovale, temveč se bo dolgočasil, življenje bo zanj naporno. Takšen človek bo začel hoditi po robu med življenjem in smrtjo, saj bo iskal dražljaje.”

Vodja ambulante za zdravljenje odvisnosti opozarja, da danes v enem samem dnevu dobimo toliko informacij, kot smo jih včasih dobili v dveh letih.

“Možgani so poiskali zatočišče in rešitev v tem, da procesirajo le enostavne, prijetne podatke. Zaradi preobremenjenosti s podatki so možgani začeli procesirati tisto, kar je prijetno, tisto, kar je koristno in primerno, pa so potisnili v ozadje. Zdaj so ljudje polni podatkov, ki so prijetni in ponujajo užitek.

Pomembno je, da ločimo med delom na računalniku in zabavo. Delo na računalniku v možganih sproži proces, zaradi katerega človek začuti utrujenost, naveličanost in se zaradi tega umakne od računalnika. Zabava na računalniku ne vodi do tega procesa, ampak do potrebe po tem, da preživiš vedno več časa pred njim. Kdor tega ne prepozna, bo kmalu zdrsnil v zasvojenost in bo sčasoma občutil psihične in fizične posledice.”

“Večinoma igrajo računalniške igre moški, ženske pa več časa namenijo družbenim omrežjem”, pravi Miha Kramli.

“Toda ne glede na starost in spol marsikdo najde v virtualnem svetu tisto, kar mu v realnem svetu manjka. Kar ne premoreš v realnem svetu, v virtualnem dobiš in temu se ljudje težko odpovejo. Realnost postane vedno večje breme in mnogo mladih ter odraslih ne želi zapustiti virtualnega sveta, ker je zanje boljši kot realnost. Kadar želijo bližnji takšno osebo pripeljati nazaj v realnost, jih ta oseba sovraži, zato nastajajo konflikti, pojavi se lahko tudi družinsko nasilje. Takšen človek lahko postane nasilen, če ga želijo ločiti od virtualnega sveta.”

Videoigrice

Kako poteka zdravljenje?

V zagrebški psihiatrični bolnišnici Sveti Ivan so letos odprli prvo dnevno bolnišnico za zdravljenje zasvojenosti z računalniškimi igrami in uporabo spleta. Po podatkih zdravnikov je namreč na Hrvaškem okoli 130 tisoč zasvojencev z igrami in uporabo spleta, med njimi je največ takih, ki so stari od 20 do 30 let.

V Zagrebu imajo 90-dnevni program za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti, ki traja približno pet do šest ur dnevno. Program dnevne bolnišnice sprejme 20 bolnikov, ki se po zaključenem zdravljenju v bolnišnici zdravijo ambulantno.

Miha Kramli, ki je kliniko pred kratkim obiskal, pravi: “Med zdravljenjem imajo bolniki bolniško, kar pomeni, da se država zaveda tega problema in ga rešuje, pri nas pa smo še daleč od tega. Poleg skupinske terapije imajo individualno zdravljenje, po potrebi predpišejo tudi zdravila. Prav tako imajo tudi delovno terapijo, kar pomeni, da imajo zaposlenega delovnega terapevta, specialne pedagoge, torej različne strokovnjake, ki skušajo bolnikom na različne načine pomagati pri premagovanju zasvojenosti. Pri nas pa se stvari ne premaknejo.”

Nekaj zanimivih dejstev o videoigricah …

  • Povprečna starost igralca računalniških iger je 35 let.
  • Mobilne igre tipa Candy Crush večinoma igrajo ženske med 45. in 65. letom.
  • Zaradi zasvojenosti z videoigrami je že prišlo do nekaj smrti, večinoma zaradi srčnega napada od izčrpanosti (neprekinjeno igranje več kot 20 ur).
  • Igra GTA 5 je za svoj razvoj porabila več kot večina hollywoodskih filmov. Po izidu igre je zaslužila milijardo dolarjev v samo treh dneh.
  • Najbolj prodajana igra na svetu ostaja Tetris.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografija: Getty Images, Unsplash.com/Nicolas Gras in Unsplash.com/ Jeshoots.com

Preberi še: Šele ko je močno zbolela, je ugotovila, da je odvisna od sladkorja

Priporočamo tudi: Osebna trenerka razkrila, kako je v resnici videti žensko telo po porodu

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri