Kako popoln mora biti tvoj svet?

Živeti po svojih visokih merilih ni lahko. Poleg tega, da si ves čas pod stresom, te lahko takšen perfekcionizem pripelje tudi v življenj­sko nevarnost. Toda - mar je biti najboljša resnično boljše kot - biti ‘dobra’?

25. 5. 2006

Znanstveniki trdijo, da človekov trud po popolnosti še zdaleč ni najboljši princip, ki bi se ga v življenju morali držati. Toda v sodobni družbi se od vsakega zahteva le najboljše, od študijske in delovne učinkovitosti do zunanjega videza; družbena realnost od nas terja prav to, da se vsak dan posebej trudimo biti najboljši. S tem pa se tudi ženske nehote po malem spre­minjamo v perfekcionistke in postajamo vedno bolj zahtevne tako do sebe kot do drugih.

Vrste perfekcionizma

“Perfekcionizem je pretirana težnja po popolnosti, ki se lahko nanaša le na eno področje, kot je na primer videz ali športni dosežek, ali pa je razširjen na več področij,” pravi psihologinja Marija Hrovatič (Partner idej d. o. o.), ki ločuje tri vrste perfekcionizma. Prvi je tako imenovani avtoperfekcionizem, značilen za ljudi, ki sami sebi postavljajo pretirano visoke cilje, medtem ko jih ‘nepopolnost’ drugih ne moti.

Tipičen primer avtoperfekcionistke je Marjetka. “Sem zelo hiperaktiven človek,” pravi 28-letnica, ki poleg zahtevne redne službe v računovodstvu na eni od slovenskih fakultet končuje še podiplomski študij. “Vsak dan posebej si zastavim določeni cilj, ki ga moram opraviti, pa četudi se moj dan potem zavleče do zgodnjih jutranjih ur.”

In kako to vpliva na njeno partnerstvo? “S fantom se dobro razumeva. Ker je tudi on veliko zdoma, ga moj urnik ne moti preveč. Res pa je, da mu tudi ne postavljam nikakršnih zahtev in da od njega ne pričakujem ničesar posebnega. Niti ne vem, zakaj bi to počela, saj se vsi trudimo svojim željam in zmožnostim primerno,” pravi Marjetka.

Druga vrsta težnje po popolnosti se imenuje ekstraperfekcionizem, za katerega je značilno, da ljudje sami sebi dopuščajo napake, nikakor pa ne prenašajo napak drugih. Verjetno imaš tudi sama kakšno prijateljico, ki si najprej vzame pet minut časa, da ti očita, da si na vajin zmenek prišla deset minut kasneje, kot sta bili dogovorjeni, medtem ko so njena pogosta zamujanja nekaj popolnoma samoumevnega.

V tretjo vrsto tako imenovanega socialnega perfekcionizma sodijo ljudje, ki so prepričani, da njihove pretirane družbene norme veljajo tako za njih kot tudi za druge in so torej enako strogi v zahtevah tako do sebe kot do drugih. Takšno ‘popolno’ šefinjo je na primer imela Sabina. “Pet let sem živela v strahu in pod čisto diktaturo, saj si v službi nisem upala niti na stranišče. Skoraj vsak dan je padla kakšna pripomba na račun mojega dela, pa ne le mojega, prav vsi v oddelku smo bili tarča njenega nerganja,” razlaga Sabina, ki je po petih letih trpljenja dala odpoved in si našla novo službo v veliko bolj zdravem socialnem okolju, v katerem nima več opravka s perfekcionistko.

Ko je najboljše lahko najslabše

Priznajmo si: prav vse po vrsti si prizadevamo, da bi imele najboljše partnerje, najboljšo kariero, največ denarja in najboljše prijatelje. Toda ali se kljub vsemu ne trudimo preveč? Pravzaprav smo prepričane, da je popolnost oziroma perfekcionizem najboljše sredstvo, ki nas bo pripeljalo do bogastva in sreče tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Toda strokovnjaki opozarjajo, da je to daleč od resnice.

Zgoraj opisana Sabinina zgodba je odličen primer, kako se lahko težnja po popolnosti spremeni v pravi pekel za vse vpletene. Tudi Hrovatičeva opozarja, da ljudje perfekcionistov večinoma nimajo radi, saj jih doživljajo kot nenaravne, poleg tega pa se težko soočajo z visokimi pričakovanji, ki jim jih perfekcionist ves čas vsiljuje. Pa tu ne gre le za službene odnose.

Vsaka mlada ženska, ki čuti, da ji nekdo, pa četudi družba v splošnem, vsiljuje visoke standarde za njen videz, uspešnost in učinkovitost, se počuti ranljivo. In če obenem čuti, da ne glede na svoj trud ni sposobna uresničiti ali doseči teh pričakovanj, kmalu zapade v obup, ki je tesno povezan s samodestruktivnostjo in v skrajni fazi tudi s samomorom. Hrovatičeva tako med bolezenskimi težavami in stanji, ki se lahko pojavijo zaradi pretiranega truda, da bi dosegle najboljše, navaja tudi depresije, psihosomatske motnje, povezane s stresom, glavobole in motnje hranjenja. Marjetka, na primer, je sicer res zelo uspešna mlada ženska, a je za svojih 1,70 m višine s 50 kilogrami veliko prelahka. Medtem ko Marjetka zanika kakršne koli težave, povezane s svojo prehrano, je njena mama precej zaskrbljena. “Zadnjič sva šli na kosilo. Potem ko se je petnajst minut odločala, kaj bo naročila, si je privoščila palačinko. Ko je pojedla četrtino, je rekla, da je sita in da ne more pojesti niti grižljaja več.”

Večina oblik samodestruktivnega vedenja, ki ga povzroča perfekcionizem, je povezanih z neravnovesjem ali odvisnostjo. Poleg motenj s hrano lahko perfekcionistka pretirava tudi s telovadbo, seksom in z uporabo drog. Nemalo mladih perfekcionistk je namreč prepričanih, da morajo v svojo sliko popolnega življenja vključiti tudi tisto o gostiteljici popolnih zabav, ki morajo prekašati tiste, ki jih pripravijo drugi.

Zato so pripravljene iti tako daleč, da se na njihovih zabavah pije najboljše alkoholne pijače, seveda v velikih količinah, in zaužije najbolj moderne droge, ki jih kot popolna gostiteljica konzumira tudi sama. Marina, še ena tipična avtoperfekcionistka, svojo nagnje­nost k tovrstnemu uživanju opravičuje z naslednjim izgovorom: “Cel teden sem pod stresom zaradi službenih in drugih obveznosti, zato si konec tedna privoščim popoln odklop.” Dejstvo, da se je pred letom dni zaradi ‘popolnega odklopa’ znašla na urgenci na črpanju želodca, je ni popolnoma streznilo. “No, po tem dogodku sem se malo umirila, tako da si prekomerne užitke privoščim le enkrat mesečno,” zatrjuje Marina.

Negotova popolnost

Hrovatičeva opozarja, da previsoki osebni standardi marsikatero perfekcionistko pripravijo do tega, da okleva, ko bi morala nekaj narediti, in s tem zavira celoten proces lastne dejavnosti in učinkovitosti. Namesto da bi se čim prej lotila naloge, ki jo ima pred seboj, z njo odlaša, saj se boji, da ji ne bo kos oziroma da je ne bo mogla opraviti stoodstotno.

“Tipičen primer za to je na primer cvetličarka, ki prejme naročilo za poročni šopek in ga dela in razdira toliko časa, da je za nevesto že skoraj prepozno, nazadnje pa naredi isti šopek, kakršnega je naredila v prvem poskusu,” pravi Hrovatičeva, ki opozarja, da je podobna negotovost lahko prisotna tudi v ljubezenskih odnosih.

“Perfekcionistka je neprepričana v partnerjevo ljubezen, ki ji jo mora partner zato neprestano dokazovati. Tudi pravega zaupanja in varnosti ob partnerju ne čuti, zato ji ljubosumje ni tuje.” Tudi drugi strokovnjaki opozarjajo, da je eden od vedenjskih vzorcev perfekcionistke povezan z obsedenostjo v ljubezni. Pretirano presojanje in obsojanje partnerja, ki mora ves čas potrjevati oziroma zanikati njene strahove, pa tudi zalezovanje predmeta svojega poželenja, ki naj bi predstavljal popoln ideal njene ljubezni, perfekcionistki ni tuje.

Prav tako ji ni tuje ljubosumno ščite­nje svojega ponosa. Zaradi strahu pred neuspehom je namreč v vsaki ženski, ki želi biti popolna, prisoten tudi močan strah pred tem, da bi se osramotila. “Dekle, ki je prepričano, da se slabo poljublja, se ne bo niti približalo fantu, ki ji je všeč. Raje bo celo brez njega, kot da bi se osramotilo,” pravi Hrovatičeva. “Po drugi strani pa lahko ženska vztraja v zakonu z možem, ki je ne ljubi, samo zato, ker je prepričana, da je lahko popolna le tedaj, ko ima moža in otroke.”

Kako se spremeniti?

Takšna obremenjenost z lastnim egom verjetno ni tuja nobeni med nami. Prav vse se kdaj pa kdaj zbojimo za svoj ugled in videz, zanima nas, kaj si drugi mislijo o nas, še posebej v navadi pa nam je, da se primerjamo z drugimi in se potem borimo z lastnimi občutji manjvrednosti in nesposobnosti ter obsojanji na račun drugih, ki niso takšni, kot bi si želele, da bi bili. Vse se trudimo, da bi bile ‘boljše’, vendar pa je pot do izboljšav za vsako od nas drugačna. Nekatere v denarnicah hranimo neizkoriščene članske izkaznice za fitnes, druge že nekaj let ponavljamo, da si bomo naslednjič pri frizerju privoščile popolno preobrazbo, spet tretje si že leta prisegamo, da bomo pozabile na nesrečno ljubezen in sanjskega princa, ki nas je razočaral, in začele znova.

Prva resnica, ki jo moramo vedeti za to, da bi prekinile lastni cikel perfekcionizma, je, da živimo v družbi, ki od vsakega med nami zahteva uspešnost. Mlade ženske dandanes živimo življenja, ki so popolnoma drugačna od življenj preteklih generacij, v katerih eno od bistvenih vlog igra ravno primerjava in zgledovanje. Nič čudnega torej, da se mnoge ne počutimo dobro v svoji koži in da ob neprestanem ocenjevanju sebe in drugih niti ne najdemo dovolj časa zase in za to, da bi premislile o kolesju namišljene popolnosti, v katerem smo se nehote in nevede znašle.

Zato je še toliko bolj pomembno, da se odvajanja od popolnosti lotiš postopoma. Najprej s tem, da si vsak dan v svoj natrpan urnik narediš zaznamek, na kate­rem piše ‘čas za počitek’. Če si boš namreč vzela čas in namerno razmišljala o tem, da se 24 ur na dan brez potrebe pehaš za popolnostjo, boš morda lahko pogledala izza svojih domnevnih napak in se lažje osredotočila na svoje prednosti in uspehe. Poleg tega svoj prosti čas izkoristi za osredotočanje na ‘podrobnosti’, za katere ti sicer vedno zmanjka časa, kot so narava, zdravje, prijatelji in družina.

Popolnoma zavestno se osredotočaj na pozitivne stvari in ohrani zdrav pogled na vse stvari v življenju, skrbno izbiraj družbo, v kateri se giblješ, pa tudi nasvete, ki jih dobivaš od različnih ljudi. Pomembno je tudi, da najdeš nekaj za svojo dušo; naj bo to glasba, narava, umetnost, šport ali pa kaj drugega, pomembno je, da bo to postalo del tvojega življenja.

Poleg teh praktičnih nasvetov razmisli tudi o tem, kaj v resnici ceniš v življenju in sama oceni, ali ti bodo tvoja analizira­nja, tuhtanja in izbirčnost res pomagali, da to tudi dosežeš. Navsezadnje nihče od tebe ne zahteva, da postaneš superženska. Pravzaprav pa potrebuješ zelo veliko poguma, da se upreš družbeni sliki popolnosti in (p)ostaneš to, kar v resnici si. Ironično, vendar strokovnjaki zatrjujejo, da nazadnje v življenju vedno uspejo tisti, ki imajo dovolj moči, da se uprejo pritisku perfekcionizma.

Ne, življenje res ni popolno. Toda če si boš vzela čas in se veselila tistega, kar imaš, boš kmalu uvidela, da je to najbolj enostavna in najlažja pot do sreče. In mar ni ravno to tisto, k čemur vsi tako stremimo?

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri