Joy in Elsa: Nepredstavljiva vez med človekom in živaljo

Njuna zgodba je, čeprav da je stara več kot pol stoletja, še vedno edinstvena. In tudi nadvse poučna. Ker sta bili prvi in ker jima je uspelo nekaj, kar še dolgo po njima ni uspelo nikomur drugemu, če sploh je komu. Spletli sta namreč po vseh dotedanjih dognanjih nepredstavljivo, a nezlomljivo vez, ki se lahko splete le med človekom in živaljo, pa čeprav je slednja ena najmogočnejših in najnevarnejših zveri na svetu.

Ljubezen in prijateljstvo, ki sta premagala čas in naravo. (foto: Profimedia) Profimedia
15. 1. 2014

Joy Adamson (1910–1980) je kot prvemu človeku v zgodovini uspel nepredstavljiv in tako rekoč nemogoč podvig. Udomačila je namreč levjega mladiča, ki je postal družinski član, ko pa je odrasel, sta ga z možem Georgeem pripravila na samostojno preživetje v divjini in spustila nazaj na svobodo neskončnih afriških prostranstev.

Najbolj presunljivo in nenavadno pri tej zgodbi je poleg tega, da jima je to uspelo, da je kljub zaživetju v divjini in ustvaritvi družine odrasla levinja ohranila prijateljstvo z ljudmi in se vračala nazaj tudi še pozneje, vse do svoje smrti.

Iz Avstrije v Afriko

Kdo je bila ženska, ki je na glavo postavila in v celoti spremenila dotedanje prepričanje in razumevanje sveta ter zakonov divjine? Zgodba o Joy Adamson se je začela na čisto drugem koncu sveta. V Avstriji, daleč stran od pokrajine, ki jo je pozneje tako zelo vzljubila, v kateri je nastalo njeno življenjsko delo in v kateri so jo položili tudi k večnemu počitku. Dekletce iz ugledne meščanske družine, ki se je v dobi odraščanja preselilo k stari materi na Dunaj, da bi pridobilo čim boljšo izobrazbo, je od malih nog želelo postati zdravnica. Njena želja bi se najverjetneje uresničila, če ne bi vanjo posegla usoda. Maja 1937 je prvič v življenju stopila na afriška tla in dežela jo je tako zelo očarala, da se je leto zatem tudi preselila tja. Leta 1944 je srečala Georgea Adamsona, bodočega soproga, ki je bil lovski inšpektor v Keniji.

Z njim je začela sodelovati v organizacijah za pomoč divjim živalim, ki so jih ranili in poškodovali divji lovci. Povsem novo poglavje, ki je popolnoma zasukalo njeno življenjsko pot, se je po naključju začelo leta 1956. George je s sodelavci moral ujeti in pokončati ljudožerskega leva. Po nesrečnem naključju so v akciji pokončali tudi njegovo družico, ker jih je napadla. A levinja po vsej verjetnosti ni bila ljudožerska, ampak mati, ki brani svoj zarod. To pa so na žalost odkrili šele prepozno. George Adamson je tako osirotele mladičke odnesel domov, kjer se je zanje zavzela Joy. Samičke, ki so jih poimenovali Velika, Lustika in Elsa, so z veliko napora in prizadevanja preživele prav zaradi nesebične pomoči človeških skrbnikov.

Levji vrtec

Kmalu se je postavilo vprašanje, kam s tremi naglo odraščajočimi in še hitreje rastočimi levi. Edina rešitev, ki je bila mogoča, je bila namestitev v rotterdamski živalski vrt, saj živali ne bi mogle preživeti v divjini in bi jih čakal počasen ter mučen konec. Joy je oddaja levinj strla srce, zato je George sklenil, da najmanjšo Elso do nadaljnjega obdržijo doma in poskusijo zanjo poiskati drugo rešitev. Te pa ni in ni bilo na vidiku, zaradi česar je Elsa ostala pri njiju. Čeprav zver, je bila v veliko stvareh kljub teži, velikosti in moči pravi hišni ljubljenec. Spala je na postelji, naokrog se je vozila z avtomobilom, z Adamsonovima je hodila na izlete in podobno.

Ko sta politika in vlada vse bolj neznosno in dalj časa pritiskali nanju, naj v živalski vrt oddata tudi Elso, se je v Joy nekaj prelomilo in neomajno je sklenila, da bo levinjo spustila nazaj v divjino. Načrt je močno skrhal njen zakon, a za Joy nobena žrtev ni bila prevelika. "Za vse na svetu ne želim, da bo vse življenje zaprta v kletki in na ogled ljudem," je neomajno sklenila. Ko jo je George opozarjal in svaril, da tvega svoje življenje, je bila le še bolj neomajna. "Rojena je bila v svobodi in tja spada, pravico ima, da zaživi v divjini. Tudi za ceno življenja, kar je še vedno bolje kot kletka," je pribila.

Skupaj za večno

Po številnih mučnih ne­uspešnih poskusih, ogromno odrekanja in žrtvovanja je Joy na koncu le uspelo. Elso je naučila vsega, kar je treba, da odrasli lev preživi v divjini, in jo spustila nazaj v svet, ki mu pripada. Levinja je prestopila ostro mejo med dvema povsem različnima si svetovoma in ju združila. Poiskala si je divjega samca in ustvarila potomstvo. Kljub temu je ohranila prijateljstvo z Adamsonoma in imela z njima redne stike vse do smrti. Svoji varuhinji je izpolnila tudi še drugo največjo željo. "Za nič na svetu ne želim, da se mladiči rodijo pri nas doma. Rojeni morajo biti divji in takšni ostati za vsako ceno," je želela.

Joy je o svojem življenjskem delu napisala tudi svetovno knjižno uspešnico v treh delih Rojena v svobodi, Življenje na prostosti in Za vedno svobodni, po kateri je posnet tudi znan film. Po njej so poimenovali tudi organizacijo za zaščito divjih živali Born free, ki je med najuspešnejšimi na svetu. Tudi po Elsi je do konca življenja bila predana aktivistka za pomoč divjim živalim in napisala je še nekaj knjig, a po Elsini smrti nikoli več ni bila ista. Umrla je v nikdar do konca uradno pojasnjenih okoliščinah, vendar spomin nanjo in njeno delo živita naprej. Njen pepel je v skladu z njeno željo George, ki jo je preživel, raztresel po savani, kjer je pokopano tudi njeno življenjsko delo in ljubezen – Elsa.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri