Jaz nisem od tukaj

Ob brutalnih divjanjih nacistov in obritoglavcev na zahodu Slovenijo vidimo na prvi pogled kot neproblematično, kot miren otoček, na katerem se imajo ljudje radi. – Saj vendar nismo rasisti! – Toda, kolikokrat je vaš znanec omenil, da nogometa raje ne gleda, saj ga tako ali tako igrajo sami ‘jugosi’; da ‘jugovina’ povzroča le streljanje in kriminal; da so Fužine južnjaško gnezdo?

27. 3. 2003

In kolikokrat ste ve same iz tega ali onega razloga preklele ‘južnjake’, energično zagotavljale, da z ‘balkanci’ vsekakor nimamo nič skupnega (čeprav smo več kot 50 let živeli v skupni državi), ali pa celo podpisale peticijo o odvzemu državljanstva ‘jugovičem’? Kolikokrat je godrnjal vaš sin, da ne more več hoditi po Ljubljani, ne da bi se zaletel v ‘čefurja’?

Mimogrede, oznaka ‘čefur’ izhaja iz muslimanske besede čifut, ki pomeni drek, izmeček. Izmislili so si jo Slovenci v še večje ponižanje Neslovencev. – Kako bi se vedle, če bi vam hči predstavila svojega fanta ‘Šiptarja’? In koliko politikov ali celo časopisov pojmuje izgon tujcev kot čudežno formulo, ki bo odpravila socialne probleme in brezposelnost? Kolikokrat nasedete in same prikimate tovrstnim stališčem?

V primežu predsodkov

Pravzaprav gre za predsodke in stereotipe. Njihovo osnovno polje delovanja in razvoja je vsakdanji svet ljudi, so medčloveški odnosi. Predsodki so del vseh področij družbenega življenja, izražamo jih skozi govor, fraze, šale, javni govor, medije, popularno kulturo, pravni, politični in znanstveni govor.

Predsodki se kažejo v nespoštljivem, netolerantnem ali prezirljivem odnosu do drugačnih. Zelo hitro lahko postanejo družbeno vezivo množic in dobijo epidemične razsežnosti. Tedaj se spremenijo v orodje agresije, so napoved linča, opravičilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja, izganjanja ali prepuščanja ogroženih skupin njihovi ‘usodi’.

Predsodki se naselijo v našem jeziku, predstavah, željah in fantazijah. Postanejo podlaga osebni in socialni identiteti posameznikov in kolektivnih praks skupin, tudi tistih, proti katerim so predsodki usmerjeni. Za nestrpnost ali stigmatizacijo je dovolj že rahel ‘južnjaški’ naglas, nekoliko drugačna izgovorjava besed, poudarjen nos, temnejša polt ali pa le priimek, ki se konča na ić. Vsakdanjih nacionalističnih praks pogosto niti ne opazimo, toda zaradi tega niso nič manj uničujoče.

Vse to ponavadi vodi do samoizpolnjujoče se napovedi, ko se žrtve predsodkov poistovetijo z njihovo vsebino, le-ta pa postane tudi vsebina njihove samopodobe in delovanja. Tako žrtev predsodkov s svojim obnašanjem legitimira predsodke, mi pa lahko dokazujemo, da so (Bosanci, čefurji ipd.) res takšni, za kakršne jih imamo.

Čeprav se je fizično nasilje nad stigmatiziranimi družbenimi skupinami zmanjšalo, sta sovraštvo in nesprejemanje ostala, izražata se le v drugačni obliki. Danes se predsodki kažejo predvsem skozi izogibanje stikom s stigmatiziranimi skupinami. V odnosu do njih prevladuje ignoriranje, distanca, cinizem. Prikriti rasizem ne izraža več odkritih negativnih čustev do manjšin, pač pa se vzdržuje vseh pozitivnih. Tudi njegove zahteve so drugače oblikovane, namesto izgona etničnih manjšin naj bi npr. izgnali samo tiste z neurejenimi osebnimi dokumenti ali storilce kaznivih dejanj.

V začaranem krogu

Raziskave slovenskega javnega mnenja kažejo: 44.3 % Slovencev si ne želi, da bi bili njihovi sosedje ljudje druge rase, muslimani (49.1 %), priseljenci iz bivše Jugoslavije (55.6 %), Judje (46.6 %), ali Romi (59.7 %). Preko 70 % jih meni, da je v primeru presežka delovne sile potrebno najprej odpustiti ‘Neslovence’, šele nato Slovence; skoraj 80 % soglaša, da bi, kadar je malo možnosti za zaposlitev, delodajalci morali dati prednost Slovencem pred priseljenci.

Skoraj polovica se strinja, da lahko delavci iz bivše Jugoslavije ogrozijo Slovenijo. 60 % Slovencem pa bi bilo ljubše, da bi v Sloveniji živeli samo Slovenci. Čez 40 % jih tudi meni, da bodo ljudje morali vzeti stvari v svoje roke, če država ne bo ustrezno zaščitila Slovencev pred Neslovenci.

Slovenski parlament je ob osamosvojitvi sprejel zakonodajo, ki Slovenijo na področju prebivanja tujcev uvršča v vrh najbolj zaprtih in do tujcev neprijaznih držav na svetu. Med drugim mora prosilec živeti v Sloveniji najmanj 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let; imeti zagotovljeno stanovanje; trajen vir dohodkov za preživetje; imeti zagotovljeno socialno in materialno varnost; obvladati slovenski jezik itd.

V večini evropskih držav je za pridobitev stalnega bivališča potrebno v povprečju enkrat krajše bivanje kot v Sloveniji. Ne le to, še veliko pred iztekom osmih let, potrebnih za stalno bivališče v Sloveniji, bi tujec v Veliki Britaniji, Franciji, Norveški ali na Švedskem pridobil državljanstvo Evropske unije.

Analiza človekovih pravic v vzhodni Evropi, ki jo je za evropske liberalce izdelala britanska znanstvenica Maggie Gilliam-Grace, navaja, da je konec leta 1996 v Sloveniji živelo 85.000 Neslovencev z nejasnim statusom, od tega 35.000 ljudi z državljanstvom katere druge države naslednice bivše Jugoslavije.

Od teh 35.000 Neslovencev jih 20.000 v Sloveniji ni dobilo delovnega dovoljenja in pravice do bivanja. Nekateri so bili prisiljeni zapustiti Slovenijo, svoje žene in otroke. Študija navaja, da neslovenskim ženam in otrokom niso dovolili vstopiti v Slovenijo, da bi se lahko srečali s svojimi družinami.

Ob tem ni težko ugotoviti, da gre za začaran krog. Ti ljudje nimajo slovenskega državljanstva, ker v Sloveniji nimajo stalnega bivališča, in nimajo stalnega bivališča, ker niso dobili slovenskega državljanstva.

Sovraštvo je najizrazitejše na osebni ravni

Sandra* je tiho, mirno dekle. V ničemer ne ustreza tipičnim slovenskim stereotipom o ‘Neslovencih’ (tako Slovenci ponavadi imenujemo ljudi, ki prihajajo (oni sami ali njihovi starši) z območja bivše Jugoslavije; proti njim je naravnan večji del slovenske sovražnosti), kljub temu pa je bila že od otroštva izpostavljena različnim nevšečnostim.

“Moja muka se je začela v osnovni šoli, v drugem razredu. Učiteljica je bila močno nastrojena proti vsemu južnemu in jaz na noben način nisem mogla dobiti pozitivne ocene. Mamici je govorila, da sem neumna. Nazadnje so na šolo poklicali inšpekcijo in socialno delavko, da so preverili, ali sem sploh sposobna za šolo. Vse teste sem opravila. Nato sem šla v drug oddelek, da sem sploh lahko izdelala drugi razred.

Ko sem bila še v vrtcu, pri ‘sredinčkih’, je bila tam vzgojiteljica, ki niti mene niti mame ni prenašala. Vedno je rekla kakšno čez mene: da sem grdo oblečena, naj se postrižem, da imam uši in bolhe v laseh.

Tepena sem bila na vsakem koraku, od sošolcev, od otrok iz šole, češ da sem ciganka, enkrat so mi skoraj iztaknili oko. Domov sem hodila vsa krvava in raztrgana. Do šole sem dobila velik odpor, nisem hotela več tja. Učitelji so veliko pripomogli k temu sovraštvu med nami. Nekoč so se name spravili štirje sošolci. Samo ležala sem, oni pa so me boksali in brcali. V četrtem razredu sem začela trenirati judo, da sem imela mir. Zasovražila sem Srbe, zasovražila sem vse, kar je južno, skoraj sem zasovražila mamo, ker je Srbkinja.

‘Fuj, smrdi’

Vse te stvari sem doživljala kot hude psihične pritiske, zato sem se trudila prikriti, da sem Srbkinja. Verjamem, da nisem bila edina. Že otroci v vrtcih zmerjajo s čefurji. In od koga to slišijo, če ne od staršev ali od bratov in sester? Tudi v srednji šoli sem imela z nekaterimi profesorji težave zaradi -ića. Zdaj poskušam biti do takih ljudi najboljša, da vidijo, da to, kar mislijo, ni res.

Nikoli si nisem upala hoditi ven, da me ne bi kdo vprašal, kdo sem, od kod sem. Zaznamovana sem bila na vsakem koraku, zato sem vse južnjake vrgla v isti koš. Tudi v Srbijo nisem hodila, tja sem šla le, če je bilo nujno potrebno. Takrat sem imela vse Srbe za slabe ljudi, ki nič ne vedo. Nezavedno sem mislila, da so to neumni ljudje. Potem sem samo sebe prepričevala, da mi tudi šola ne gre, sem pač iz Srbije; oni so neumni, tudi jaz sem neumna.

Tudi šolska psihologinja je rekla, da nisem sposobna za nobeno srednjo šolo, da je najbolje, da grem kar na dveletno šolo. Da bi ji dokazala, da to ni res, sem šla na štiriletno šolo. In potem naprej, na fakulteto, samo da bi dokazala, da vsi južnjaki nismo neumni.

Včasih na avtobusu slišim komentarje o južnjakih. Takrat vedno pomislim: “Kaj če me kdo vpraša, kaj sem?” Samo hitro stran, samo govoriti ne smem z nikomer. Izgubila sem spoštovanje do sebe, samo sebe sem sovražila zaradi tega. Profesorji so svoj odpor do mene pokazali odkrito, tudi z mamo so se tako pogovarjali.

Kmalu je direktor judo kluba opazil, da z mano nekaj ni v redu, da sem zelo izolirana in nikamor ne grem. Z njim sem nato začela hoditi po Sloveniji, po tujini. Takrat sem prvič začela komunicirati z ljudmi. Prej tega zaradi strahu nisem počela. Zdaj nimam več težav. Gibljem se celo v krogu politikov in podobnih, poznam ogromno ljudi z vsega sveta.

Ko so otroci hodili mimo naše hiše, preden je imela fasado, so vedno govorili: ‘Fuj, smrdi!’ Rekla sem si, da fasada nič ne pomeni, važno je, kaj je notri. Isto je pri človeku. Kokice, ki sem jih delala, pa so bile vedno dobre, tudi za slovenske otroke; zmeraj so jih bili pripravljeni pojesti. Da bi si pridobila prijatelje, sem na veliko kupovala bonbone, čokolade, kar koli. A prijateljstvo je trajalo le, dokler je bila vrečka polna. – Otročarije, le da te lahko kot otroka hudo prizadenejo. Sama sem imela travmo zelo dolgo. Ampak zakaj bi bilo tako, če je lahko drugače?”

Slovenščina ni enostaven jezik

25-letna Katrin* je rojena v Nemčiji, v Sloveniji živi peto leto in je študentka Filozofske fakultete. “Slovenci, ki sem jih srečala v tujini, so bili zelo prijazni in odprti ljudje. Zato me je zelo presenetilo, ko sem spoznala, kako se doma zapirajo v svoj mali svet. Mislim, da se bojijo drugačnosti in ne cenijo truda tujcev, ki bi se radi naučili njihovega jezika.

Zato se mnogo tujcev, ki obupajo z učenjem slovenščine, odloči, da nadaljujejo pogovor v angleščini, saj težko izpolnjujemo visoko postavljene kriterije glede slovenščine, kar se mi zdi škoda. V vsakdanjem življenju se ti dogaja, da te gledajo postrani, te ne pohvalijo in ne podpirajo, ne jemljejo te resno. Po drugi strani pa slišim, kako se tujci nočemo vključiti. Slovenščina ni enostaven jezik, a za primerjavo naj navedem Španijo, kjer so se veselili, če si govoril (približno) špansko.”

Annabelle* je 31-letna Američanka, ki je v Slovenijo prišla pred letom in pol. Trenutno tukaj pripravlja doktorat. V tem času je spoznala veliko ljudi, a si še vedno ni našla prijatelja. “Z mano so sicer zelo prijazni, a nikoli me ne pokličejo ali povabijo k sebi. Slovenci ste zelo zaprti in neradodarni. S tem se strinjajo tudi drugi tujci, ki so živeli ali živijo tukaj. Zato smo med seboj začeli tekmovati, kdo je bil na obisku v več hišah.

Mimogrede, v Italiji sem jih v enem tednu obiskala več kot tukaj po enem letu in pol. Kot Neslovenka občutim to vašo zaprtost kot mejo, ki me vedno pušča zunaj (izven). To seveda ne pomeni, da ste Slovenci slabi, vendar mi ljudje, s katerimi se pogovarjam, ves čas sporočajo: jaz nisem odprt, in tudi ne želim, da bi bila odprta ti.

Pred kratkim sva bila s prijateljem, tudi tujcem, v kinu. Ko je nekdo zraven naju pred predstavo kihnil in mu je prijatelj rekel ‘God bless you’, je ta odvrnil: “Ne verjamem v boga.” Glede jezika se strinja s Katrin: “S Slovenci se je najbolje pogovarjati v angleščini in na kocu pristaviti le slovenski hvala. Jaz nikoli ne bi živela v Sloveniji in sem vesela, da bom tukaj največ dve leti.”

Razmerje z ‘Neslovencem’

Nekoliko drugačno izkušnjo nestrpnosti je doživela 20-letna Maja*, sicer Slovenka, ko je domov pripeljala fanta Albanca. Primer, ki ni osamljen, potrjuje velik razkorak med javno izraženo in dejansko strpnostjo ter socialno razdaljo, ki jo Slovenci gojimo do ljudi drugih narodnosti.

“Ker sem vedela, da bo prišlo do burnih reakcij, sem pred starši precej dolgo prikrivala svojo zvezo z Albancem”, pripoveduje 20-letna Maja*. “Oba sta sicer izobražena in se imata za strpna človeka širokih nazorov, ki ljudi ne delita glede na etnično pripadnost, toda v praksi se je izkazalo drugače. Mama je mojo zvezo dojemala kot osebni propad in strahotno razočaranje. Bila je prepričana, da si po hitrem postopku uničujem življenje.

Mojega fanta (čeprav ga ni nikoli srečala) je imela za primitivca, okuženega z kdo ve kakšnimi boleznimi, ki je povrh vsega gotovo že poročen, ima kup otrok, njegov družbeni status pa tako ali tako ni omembe vreden. Celo povsem resno je izjavila, da ga bo, če nič drugega, gotovo kdo ustrelil, zraven pa še mene; po definiciji Albanec = mafijec. Očetova reakcija je bila sicer milejša, vendar prav tako ni bil preveč navdušen.

Zdaj sem si (po več prepirih) izborila nekaj strpnosti. Čeprav se dobivam z njim, v očeh mojih staršev še vedno predstavlja nekakšno temno družinsko skrivnost, spodrsljaj, za katerega upata, da bo čim prej minil. Najine zveze naj seveda ne bi razgaljala pred sorodniki in družinskimi znanci. Situacija ni ravno rožnata, vendar se mu zaradi tega ne mislim odpovedati."

Sovražna Evropa

v odnosu do tujcev

Vse od tridesetih let tega stoletja Evropa ni doživela tako množičnega izbruha etnične sovražnosti in tako bliskovitega vzpona skrajno desničarskih strank kot v zadnjem času. Ena od glavnih skrbi, s katero se ubada Evropska unija, je čim bolj nepredušno zaprtje njenih meja ter preprečitev migracij iz gospodarsko manj razvitih držav.

Vse bolj se oblikuje sterilen, zaprt prostor, ki z najbolj brutalnimi akcijami brani svojo ’čistost’. Sovraštvo je usmerjeno proti tuji delovni sili z juga, prišlekom z vzhoda, Judom, priseljencem vseh vrst, skratka proti vsem, ki so postali grešni kozel zahoda.

*Vsa imena so spremenjena.

Podatki o slovenskem javnem mnenju so vzeti iz: VREDNOTE v prehodu II: slovensko javno mnenje 1990-1998. Ljubljana: IDVCJMMK, 1999.

Mateja Černič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri