Jaz ne kolnem, le tako govorim!

Je naša mentaliteta tista, ki nam ne dovoli vročekrvnih izpadov, in zato čustva raje tlačimo nekam globoko vase? Ali Slovenci sploh znamo iskreno sočno zakleti?!

26. 4. 2013

To je tema, vredna poglobljenega raziskovanja, takole na prvo žogo pa lahko kar takoj rečemo, da morda ni najbolj zdravo za našo duševnost, če ne znamo sproti sproščati napetosti iz sebe.

Na spletnem portalu Elle so se na to temo pridno razpisale:

"Domnevno naj bi v preteklosti neki gledališki direktor svoje igralce spodbujal, naj na odru, kadar pozabijo tekst, raje preklinjajo, kot da molčijo. Pol stoletja pozneje je strah pred neugodno tišino v naših možganih prisoten tudi, ko v vsakdanji situaciji uporabljamo pogovorni jezik, zato smo 'prazen prostor' v govoru začeli zapolnjevati s kletvicami.

Polagoma so kletvice izgubljale učinek žalitve, medtem ko so z ulice prehajale v umetnost in na televizijo. Američani so izračunali, da se je pogostost kletvic na njihovih televizijskih programih v zadnjih petih letih povečala za skoraj 2.500 odstotkov.

Kletvice so se udomačile tudi kot mašila, ki jih uporabljamo kot premore v pogovoru, dokler se ne spomnimo, kaj smo hoteli povedati. Podobno kot pravi glavni junak v pesmi bosanskega kantavtorja Damirja Avdića: »Kad kažem jebo mater, ja ne psujem, samo tako pričam.«  (Ko rečem jebo mater, ne kolnem, le tako govorim.)"

Več o kletvicah pa na spletni povezavi Ne me je ...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri