In sem šla sama v svet (kolumna Anamarije Lukovac)

Med branjem te kolumne poslušaj I Don’t Wanna Pray, ESMZ.

Anamarija Lukovac (na fotografiji) redno piše za revijo Cosmopolitan. (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
17. 5. 2017

"Tu in tam sprejmem kakšno dobro odločitev. Pred kratkim sem naredila eno tako fantastično, da jo bo zgolj z besedami nemogoče opisati in priporočiti tako dobro, kot si zasluži.

Osem tednov sem živela iz dneva v dan. Premikala sem se med kraji, kjer niti enkrat nisem slišala domačega jezika, nosila sem ene kratke hlače in dve obleki. Spala sem v 20 različnih posteljah. Ceste, valovi in gozdovi so postali moj domači balkon, širok nasmeh pa moje edino ličilo.

Pot, ki je povezovala Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Singapur in Malezijo, me je zapeljala v kotičke neobljudene narave, v samo osrčje tujih kultur, pred vrata novih prijateljev in v skrivnostne čudovite globine sveta znotraj mene.

Nekateri pravijo, da ti potovanja razširijo obzorja, in to mislijo v figurativnem smislu. Ko sem nekega večera ležala na peščeni plaži Langkawija in strmela v nebo, da bi uzrla vsaj kakšno od ozvezdij, ki jih poznam od doma, sem videla tisoče kilometrov stran cel krog temno modrega neba, hkrati sem gledala na sever, jug, na vzhod in zahod.

Morda za ta pojav obstaja zelo dobra znanstvena razlaga, meni pa pomeni celotno izkušnjo v malem.

Daljše solo potovanje te marsičesa nauči. Celotno življenje skrči v nekaj mesecev in ga postavi pod drobnogled.

Ko enkrat izstopiš iz sveta, prepojenega s strahom, in ga pustiš, da se ubada sam s seboj, spoznaš, da si sam en veliki um, ki je zares pomemben.

Občudovati začneš lepoto neznancev, ki zgolj za en dan postanejo tvoji prijatelji.

Zavedati se začneš, da se zemlja veseli dotika tvojih bosih nog, veter pa se želi igrati s tvojimi lasmi.

Da solze lahko skrivaš v noči, vendar se bodo prej ali slej zasvetlikale v mesečini. Naučiš se posloviti in vsak dan začeti znova.

Pozabila sem, da sem po naravi samotar. V ustroju vsakodnevnega življenja se je težko izogniti temu, da nisi vsak trenutek obdan z ljudmi. Neprestano v nekem odnosu, preklapljajoč med enim in drugim in tretjim.

V odnosu sam s sabo nisi nikoli. Tistih nekaj uric v avtu na poti od doma do službe ne šteje in to ugotoviš šele, ko si enkrat zares sam. Prepuščen milosti in nemilosti valov življenja in neizprosnosti svojih misli.

V tem, da kjerkoli na svetu lahko v vsakem trenutku spoznaš prijatelja in se z njim zbližaš 90-krat hitreje, kot bi se v domačem okolju, vidim veliko lepote.

A menim, da preden posežeš po prvi osebi v bližini, ki se ti bo pomagala soočiti s svojo osamljenostjo, ki postaja neznosna, ker čutiš preveč ali premalo, najprej postaneš prijatelj samega sebe.

Najboljši prijatelj, tisti, za katerega si vzamemo čas tudi, ko uradno nimamo časa. Ko sem postala svoj najljubši sopotnik, sem lahko uživala v obojem. V času, ko nisem imela ob sebi nikogar, in času, ko sem bila obdana z družbo prijetnih ljudi.

Priznam, ni lahko biti sam, ko je težko, še težje pa je biti sam, ko je življenje preveč dobro. Magične trenutke si želiš deliti z vsem svetom, z vsaj enim prijateljem, a se moraš sprijazniti, da je vse to, kar doživljaš, samo zate. In da nihče drug nikoli ne bo razumel enako kot ti.

Spomin moraš čuvati kot skrivnost, saj si edini, ki jo lahko hrani.

Nikoli prej nisem tako dobro poznala občutka pomirjenosti s samim seboj, kot sem jo začutila zdaj. Mir me je kar prežemal in ni bilo dolgočasno, kot se sliši. Bilo je katarzično.

Ne duha ne sluha o strahu. Nobene misli, posvečene koncu ali začetku, prihodnosti ali preteklosti, le en velik zdaj, omejen na največ 24 ur, večinoma pa na sekunde.

Misliš, da lahko kar traja, da si postal nesmrten, ker življenje teče samo v tvojo smer, ker nič, pred čimer so te doma strašili, ni res, in se začneš sprešavati, kaj sploh je. Odgovor najdeš v preprostih slikah življenja, ki se dogaja pred teboj.

Udobje, ki si ga sprva težko zapustil, postane odvečna prtljaga v tvojem nahrbtniku in prav vseeno postane, kje si in kdo je s teboj, ker si vedno doma.

Saj je vse, kar potrebuješ za to, da se počutiš varno, srečno in pogumno, znotraj tebe, edina strašljiva misel pa je ta, da bi nekoč, ko se boš za trenutek preveč ustavil, to zavedanje izgubil.

Domov se vračam z vonjem zemlje in svežega zraka v oblačilih, zaljubljena v novopridobljene brazgotine na koži, ki pričajo o tem, da sem živela to, kar sem želela živeti, ter željo, da bi svoje sanje vedno gradila za obzorji in jih tam lovila radostno, naivno in radovedno."

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri