Imajo debeli ljudje tudi čustva?

To vprašanje, ki se zgolj zdi retorično, si je nek uporabnik povsem resno zastavil na enem od internetnih forumov. Menda se je o tem začel spraševati potem, ko 'debeluhi' iz katerih se je na ulici norčeval, na njegove zbadljivke niso odzivali.

9. 9. 2008

... odgovori, ki jih je spodbudilo njegovo vprašanje, pa so kazali, da je večina ljudi prepričanih, da v zasmehovanju drugih ljudi, še posebno, če so ti zelo debeli ali pa imajo kakšne druge vidne estetske 'pomankljivosti', ni prav nič narobe, še več: je celo neizmerno zabavno.

Si takšnega mnenja tudi ti?

To je diskriminacija!

In, naj te ta še tako zabava, te bo porogljivost zagotovo minila, ko boš tarča posmeha postala sama. Morda bo nekje nekoč nekoga zmotilo, da imaš velik nos ali prekratke noge, barva kože ali narastek las, tatu na ritki ali piercing v nosu, da si preveč ali premalo pametna, zaradi kakšnega osebnega prepričanja ali celo neveščnosti pri parkiranju in ... pravzaprav karkoli, po čemer bi morda odstopala od njegovih 'kriterijev za normalno'. Kaj misliš? Bi ti bilo to všeč?

Medtem ko se glede na revijalni tisk in s slik malega ekrana zdi, da smo ljudje narejeni po nekako istovrstnem, v zadnjih nekaj letih precej vitkem kalupu, pa ti že bežen pogled na resnično življenje postreže z nadvse pestro paleto ljudi najrazličnejših 'oblik, barv in velikosti' – in mnogi med njimi še zdaleč niso bolestno debeli, a se zaradi vsiljenih lepotnih idealov takšni zdijo drugim in sebi.

Šale o debelih ljudeh, žaljivke in predsodki o tem, zakaj so debeli, kakšni so zato kot ljudje in kakšno je njihovo intimno življenje pa še prilivajo olja na ogenj. Zdi se, kot da je to poceni zabavljaštvo na njihov račun postalo del obsedenosti s fitnes kulturo, ki je zavladala sicer vse bolj 'debelemu' svetu.

Sploh znajo pravi čas vstati od mize?

Pa debeli ljudje zares jedo tako veliko, kot ljudje radi verjamejo?

Nekateri gotovo. Nekateri pa jedo celo manj kot kakšni vrabčki. Teorija, da je edini razlog za preobilnost prenajedanje nikoli ni držala veliko vode. Znanost je na nekaj večnih vprašanj o debelosti že odgovorila, a mnogo ključnih vprašanj še vedno ostaja odprtih.

Lahko pa si si gotova, da so debeli ljudje medtem vsak dan deležni več kot zgolj grdih pogledov in porogljivega nasmeška na obrazu mimoidočih. Nekateri ljudje si enostavno ne morejo kaj, da ne bi bili nesramni tudi do popolnih neznancev na ulici. In mnogi si jemljejo pravico, da jim vsiljujejo svoje poglede na to, kaj je z njimi narobe in kako je mogoče enostavno in hitro po njihovem shujšati:

"V družbi je prisoten mit, da če bi si to zares želeli, bi že bili vitki," pravi Sally E. Smith, uspešno direktorica podjetja, ki se že celo življenje bori z viškom kilogramov. "Ljudje so prepričani, da smo debeli, ker se ne znamo nadzirati. Ker smo požrešni. Ker nam manjka močne volje."

Pa vendar je dokazano, da imamo ljudje že v štartu pogosto povsem drugačne predispozicije.

Zato, preden nekoga ozmerjaš z debeluhom (in s tem posredno misliš, da je len, grd, nediscipliniran in nasplošno polčlovek), se zamisli ... nad sabo!

Kaj to v resnici pove o tebi?

Vprašaj se, zakaj se tako rada norčuješ iz drugih ljudi? Se zato počutiš boljša, bolj privlačna, bolj pomembna? Če je tako, je na delu verjetno le tvoja globoka notranja negotovost ali pa enostavno psihopatski manko empatije?

Kako bi ti bilo v njihovi koži?

In nikar se zdaj ne zgovarjaj, da so krivi le mediji. Konec koncev velja, da so mediji zgolj ogledalo stanja v družbi. Pomisli: menda je v časih pred Angelino Jolie veljalo zlato pravilo, da se bo revija bolje prodajala že, če bo na njeni naslovnici blondinka, in v skladu s tem pravilom je bilo vsaj 7 od 10 žensk z naslovnice svetlolask. Kaj misliš, zakaj je bilo tako? In če ne veš, se vprašaj, zakaj neka revija z resno in poglobljeno vsebino komaj proda nekaj sto svojih izvodov, medtem ko gredo lahkotne, rumeno obarvane tiskovine za med? Mediji se danes pač obnašajo tržno in, če se tega zavedaš ali ne, ta trg si ... tudi ti.

Prav tako se ne gre zgovarjati na družbo. Že res, da v želji po pripadanju skupini vsi kdaj storimo tudi kaj, kar se nam osebno takrat ne zdi najbolj prav. A vprašaj se: Če bi tvoji prijatelji skočili z mosta v deročo reko? Bi brezglavo skočila za njimi? Velja, da si zares odrasla šele takrat, ko si sposobna misliti s svojo glavo. In velja, da si močna in suverena osebnost šele takrat, ko si upaš to, kar misliš, tudi jasno povedati.

Ker, saj veš, v resnici se vse začne in konča pri tebi sami.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri