Sestre: Ena, dve ali tri?

Tokrat ne pišemo o vročih fantazijah fantov, ki sanjajo o tem, koliko deklet bi radi gostili v svoji postelji, temveč o sestrah (in edinkah). Da bi dobile širšo sliko tovrstnih odnosov, smo pokukale k znanim Slovenkam, ki imajo starejše in mlajše sestre, pa tudi k dvojčicama in – za protiutež – k edinki.

Sestre: Ena, dve ali tri? (foto: Ivana Krešič) Ivana Krešič
15. 9. 2010

Ne gre si zatiskati oči pred dejstvom, da nas močno, če ne najbolj od vseh dejavnikov oblikuje naša družina. Morda nisi nikoli pomislila, da na razvoj osebnosti vpliva tudi tvoj 'status' v družini (ali si edinka, mlajša, starejša ali srednja sestra ali celo ena od dvojčic).

Nekaj skrivnosti o odnosu s svojimi sestrami so nam zaupale naše sogovornice, s strokovnega vidika pa je to tematiko osvetlila psihologinja Irena Brudar.

Edinka

Ula Furlan, 26, igralka in voditeljica

Ula: "Ko sem bila mlajša, sem vse vikende preživela pri tetah in stricih in svojo mladost v veliki večini delila z bratranci in 'avtomobilčki'. Sem in tja sem v igralni program uspešno vrinila še kakšno točko od Barbie in Kena, mogoče pa sem si tudi zato, ker ni bilo ne bratca ne sestrice, precej hitro lahko omislila kužka.

Sem otrok, ki je rasel v izobilju pozornosti in ljubezni. Prišla sem nenačrtovano, ampak v izjemno veliki želji. Prednost tega, da sem edinka, je, da sem imela ogromno podpore v družini, je pa tudi res, da je v edinca vedno usmerjena vsa pozornost.

V najstniških letih sem si želela, da bi se količina pozornosti razpršila še na kakšnega drugega sorodstvenega člana –da bi imela eno fino sestro in bi lahko prebrskala njeno omaro ter si kaj izposodila, ali pa starejšega brata, ki bi mi za kakšno uro podaljšal večerni sobotni izhod.

Če že nimam sestre, pa imam prijateljico, ki je prav tako edinka in s katero se zelo dobro razumem, čeprav sva si precej različni. Res si zaupava, in tudi če se po nekaj dni ali tednov ne slišiva, vem, da je in bo vedno tam ter da najin odnos ostaja enako ljubeč in intenziven ne glede na to, koliko časa preživiva skupaj. Kot najstnici sva se večkrat pogovarjali, kako bo, ko bova nekoč sami imeli otroke, in kakšna škoda, da jih ne bo čakala kolona stricev in tet. Imava pa nenapisan dogovor, da bo ona enkrat teta Maja, jaz pa enkrat teta Ula.

Vsakega otoka oblikuje okolje, v katerem se 'zgodi' in v katerem odrašča: s kom in kje živi, kdo prihaja na obisk, koliko ljudi ga pestuje, s kom se igra, o čem se pogovarja ... Zdi se mi, da otrokov značaj, ambicije in osnove za življenje lahko starši oblikujejo s pogovorom in s količino resnične, skoncentrirane pozornosti, ki mu jo namenjajo.

Ko se razburkana otroška in najstniška leta pomirijo in stopiš svojo pot, starši postanejo tvoji prijatelji. Vsaj moji so. Najbolj me poznajo, vedo za vse moje muhe in dvome, želje in strahove. Največ, kar lahko najdeš v staršu, je prijatelj. Z mami sem zelo povezana. Še posebej po tem, ko sem izgubila očeta, se je intenzivnost najinih druženj, klepetov in nedeljskih kosil še povečala. V najini osnovni celici sva zdaj sami, dve babi, ki se imata neskončno radi.

Zame je bil eden najlepših trenutkov, ko sem od svojih staršev nehala pričakovati, da bodo popolni, vedno zbrani, naklonjeni in dobre volje. Starši so taki kot otroci, samo malo več let imajo. Vsi pa smo ljudje s svojimi težavami, zadovoljstvi, ljubeznimi in nesrečami. Mislim, da želi vsak starš svojim otrokom nuditi maksimalno. Rekla bi, da gre prej za ljubezen in pozornost kot pa za razvajanje.

Mogoče smo edinci res navajeni, da je naš glas prej slišan, ker ni še štirih drugih bratov in sestra, da so mogoče naše želje prej uresničene, ker ni drugih želja, ki bi imele prednost ali pa bile bolj smiselne. Se mi pa zdi, da vsi starši na neki način skušajo vsaj malo razvajati svoje otroke. Jim pač kdaj pogledajo skozi prste, jim kupijo ali pa omogočijo nekaj, kar ni življenjsko nujno, itd.

Enkrat ena ...

... je vedno ena. Je to prednost ali slabost?

Univ. dipl. psihologinja in specialistka klinične psihologije Irena Brudar razlaga: "Edinci imajo specifično situacijo, ki prinaša prednosti in slabosti – ne morejo se 'brusiti' ob sorojencih, ničesar ni treba z nikomer deliti, za svojo družbo in prijatelje se morajo pogosto boriti, se več izpostaviti in tvegati ... A tudi to jim ne nazadnje lahko prinese tudi kar nekaj pozitivnih stranskih učinkov."

Nemara največ pa je odvisno od staršev. Po mnenju psihologinje starši otroku (morda nehote) pripravijo mesto, ki ga bo zavzel v družini, tako v smislu pričakovanj, želja, splošne situacije v družini v času rojstva in odraščanja otroka kot tudi drugih danosti, ki jih ne izbiramo sami.

Srednja od treh sester

Karin Komljanec, igralka, Katja Komljanec, scenografka in kostumografka, in Kim Komljanec, dramatičarka

Karin: "Ko sem bila majhna, so se mi edinčki smilili. Jaz sem bila navajena biti član bande in mislim, da imamo prav vse tri rade veliko 'svojih' okoli sebe," pravi, o njihovih karakterjih pa samo tole: "Katja je scenografka, jaz sem igralka, Kim pa dramatičarka – že to nekaj pove, ali ne?"

Na vprašanje, kako se je počutila kot srednja sestra, odgovori kratko in jedrnato: "Srednje," in odnos med njimi tremi opiše: "Katja je bila kot starejša sestra zame enciklopedija odgovorov na ženska vprašanja, pridobljene informacije pa sem kot starejša sestra jaz predala naprej Kim. No, zdaj pa tudi vem, da je Kim za vsak slučaj vsak odgovor vseeno preverila še pri Katji."

Dolgčas jim ni bilo nikoli, ne v šoli ne doma. "Učiteljicam je šlo na živce, da smo vse tri na K in še danes koga naša imena zmedejo, nas pa to vedno zabava." Tudi brez kreganja ni šlo. "S Katjo sva se skoraj za vsak naš rojstni dan skregali, ker sva obe hoteli speči torto. S Kim se nisva kregali, ker je bila tiho, če je dobila svoj kos."

Ne glede na vse to pa je njihov odnos temeljil na zaupanju: "Ko sem kot najstnica na skrivaj kadila, mi je Katja enkrat rekla: "Saj pred mano lahko kadiš, samo ne vem, kaj bo Kim rekla." Naslednji dan me je Kim zaupno pomirila: "Veš, Karin, saj pred mano lahko kadiš, samo ne vem, kaj bo Katja rekla." Kasneje pa sta me obe prepričevali, naj neham."

Katja: "Ko smo bile majhne, smo se kot najboljše prijateljice skupaj igrale, da smo sestre ... Danes pa smo sestre, ki so najboljše prijateljice ..."

Kim: "Za moje prijateljice mi zmanjka časa, ker se kar naprej družim s svojima sestrama."

Niti prva niti zadnja

Srednja od treh sester je v odnosu do drugih dveh hkrati mlajša in starejša.

Nekateri starši so 'družinski menedžerji', ki otroke uspešno usmerjajo skozi labirint družinskih odnosov, drugim to ne uspeva najbolje – v tem primeru ima srednji otrok lahko težave pri iskanju svojega mesta v družini, saj ni niti prvi niti zadnji.

Psihologinja Irena Brudar povzema najpogostejšo problematiko družin s tremi otroki: "Starši se s prvorojencem veliko ukvarjajo, saj časa ni treba deliti še z nekom. Prvega otroka skušajo čim prej in čim bolj oblikovati ter mu posredovati kar največ svojih izkušenj. Pri drugorojencu je že treba čas deliti, morda ni več žara, ki je bil pri prvem, morda se je celo napovedal že tretji otrok, ki družinsko dinamiko že spreminja, čeprav je šele v maminem trebuščku.

Če po tretjem otroku ni več predviden naslednji, starši kmalu ugotovijo, da imajo zdaj zadnjo priložnost, da podoživijo nekatere faze razvoja otroka in se mu tudi bolj posvetijo ne glede na starejša dva."

Tako lahko nehote med prvim in tretjim nastane nekakšen 'vakuum' za srednjega otroka. "Srednji otrok se lahko počuti manj pomembnega, manj ljubljenega, manj deležnega pozornosti, z manj ugodnosti in občudovanja," pravi psihologinja. Po drugi strani pa se kot nekoliko starejši lahko počuti svobodnejšega in bolj neodvisnega, razvije pa tudi nepogrešljive pogajalske veščine, spodobnost prilagajanja in občutek za poslušanje.

Dvojčici

Špela Klara Jambrek, 31, psihologinja, oblikovalka, stilistka, in Polona Zoja Jambrek, 31, redaktorica in voditeljica

Špela Klara: "Ko sva bili s Polono majhni, saj sva se nenehno skupaj igrali in bili zelo močno povezani. Mama in oče pravita, da je bilo imeti dvojčici celo lažje kot enega majhnega otroka (imava še dva starejša brata), saj sva se kar sami zamotili ter se ure in ure igrali. V najstniških letih in na fakulteti pa sva že ubrali vsaka svojo pot.

Trenutno sva v obdobju, ko želi vsaka od naju ustvarjati na svojem področju, Polona je predana novinarstvu, jaz dizajnu. Glede na to, da sem jaz štiri minute starejša, sem to vlogo tudi vestno prevzela. No, s časom pa je Polona spoznala, da mi samo zato, ker sem nekaj minut starejša, ni treba slediti. Danes imava za skupna druženja manj časa, saj sva obe precej aktivni, vendar si vzameva čas za skupno kosilo ali pijačo, ko si med klepetom izmenjava dogodivščine.

Moram reči, da sva si v nekaterih lastnostih podobni, v nekaterih pa tudi precej različni. Polona je bolj odločna, rada se uči na lastnih izkušnjah, veliko ji pomeni druženje; jaz veliko opazujem, analiziram in se rada poglobim v detajle. Rada se naučim tudi kaj iz izkušenj drugih. Ker pa sva si na pogled zelo podobni, sva seveda nekajkrat izkoristili dejstvo, da sva dvojčici, in nadvse zabaven je občutek, ko si v situaciji, v kateri igraš Polonino vlogo, in si misliš, da bodo udeleženi to ugotovili, pa se to ne zgodi – potem si nekaj časa kar nekdo drug."

Polona Zoja: "Včasih sva bili zelo povezani, vseskozi sva počeli stvari skupaj. Potem je Špela začela študirati psihologijo in ugotovila, da za identiteto dvojčkov niti ni tako dobro, da nenehno tičijo skupaj – takrat sva se prvič malce zamislili in začeli delati na tem, da se malce bolj ločiva. Zdaj počneva različne stvari in tudi živiva vsaka svoje življenje.

Nekako je vsaka uspela najti sebe in nisva več le del neke celote, kot naju je prej videlo okolje. Vedno in kamorkoli sva prišli skupaj in ljudje še niso vedeli, da sta se v njihovi bližini znašli dvojčici, sem namreč slišala različne zgodbe, od tega, da so me v srednji šoli v prvem letniku vprašali, zakaj se čez dan preoblačim (s Špelo nisva bili v istem razredu), do tega, kako se lahko iz kleti v službi tako hitro premaknem v lokal in že pijem kavo.

Rekla bi, da sva si značajsko precej različni. Jaz na primer malce bolj lahkotno gledam na stvari, Špela pa malce bolj resno, jaz sem bolj flegmatična in res ne maram komplicirati, medtem ko Špela rada stvari premisli ter je bolj skrbna in zaskrbljena ... A nič ni črno-belo in mnogo razlik je med nama, so pa tudi številne podobnosti, kot je recimo splošen pogled na svet in vrednote, ki jih imava.

Pri Špeli mi je najbolj všeč, da je zanesljiva in odgovorna ter da si vedno vzame čas. Tako kot mi je všeč, da mi svetuje, me pa včasih to tudi moti, ker hočem stvari narediti po svoje, tudi če bodo zato popolnoma napačne. Špela nekako kar vedno ve, kaj je prav in kaj ne – mene pa včasih mikajo tudi tiste stvari, ki niso čisto pravilne, so pa zelo zanimive.

Ko sva bili mlajši in sva še živeli skupaj, sva si vedno izposojali obleke in se zaradi tega tudi največkrat skregali. Zdaj se redko kregava, če pa se, gre bolj za prerekanje, ko želi ena drugo v nekaj prepričati. Dognali pa sva tudi, da v tem ni nobenega smisla in da imava lahko vsaka svoje mnenje."

Družba na dosegu roke

V mladosti so nerazdružljivi, povezanost pa traja celo življenje.

Irena Brudar pojasnjuje: "Dvojčkom se ni treba boriti za družbo, saj je vedno pri roki, in ni treba posebno izbirati besed, ker jih sorojenec velikokrat razume brez besed. Žal pa se na pol vedno deli tudi čas, ki ga starši namenijo dvojčkom."

Ker so dvojčki enako stari, živijo v isti družini in so deležni enake vzgoje, so si pogosto zelo podobni – vsaj dokler skupaj odraščajo. "Sorojenci istega spola so velikokrat neminljivo povezani s podobnejšimi interesi, lastnostmi, se medsebojno lažje identificirajo," zagotavlja Brudarjeva. V procesu osamosvajanja, ko vsak išče (in najde) svojo pot, pa se življenji, ki sta nekoč tekli po bližnjih vzporednih tirih, praviloma nekoliko oddaljita. Čustvena bližina in povezanost sicer ostaneta, a odrasli dvojčki ne delujejo več kot celota.

Mlajša od dveh sester

Taja Zuccato, 30, novinarka, in Nina Zuccato, 36, referentka v financah

Taja: "Od Nine sem mlajša šest let. Ta razlika je bila včasih zanjo cel prepad, zame pa nikoli, ker imam od nekdaj rada ob sebi starejše ljudi. Imeti starejšo sestro mi je vedno pomenilo nekaj varnega, domačega, skoraj samoumevnega, vendar se mi je vedno zdelo, da me Nina ne razume. Name je gledala bolj kot na otroka, sama pa se nikoli nisem počutila zares otrok.

Spomnim se, kako je dolgo hotela iz mene narediti punčko, ki bi se igrala z barbikami in se oblačila v rožnate oblekice, mene pa so zanimale lego kocke, teniško igrišče, blatne hlače, drevesa ... To je bil med drugim tudi razlog, da nisva nenehno tičali skupaj.

Če prav pomislim, sem morala biti kot sestra kar naporna. Neukrotljiva, ne preveč poslušna, pristašinja kaosa (moj del sobe se je imenoval bomba, njen pa škatlica), kar je bil zanjo, ki je imela nogavice zložene po barvah, obleke pa poravnave z ravnilom, hud dnevni stres. Na njeno srečo me skoraj nikoli ni bilo doma, saj sem imela dopoldne šolo, popoldne pa treninge tenisa. No, po drugi strani pa mi je lahko karkoli zaupala, ker je vedno vse ostalo pri meni.

Z leti sva si vedno bližje. Zdaj, ko živiva vsaka po svoje, sva res veliko in radi skupaj, nadoknadili sva tudi vse za nazaj. Čeprav verjetno nikoli ne bova povsem razumeli sveta druga druge, nama je to še bolj zanimivo, ker ga zdaj sprejemava ter se mu celo smejeva in čudiva.

Sva iz istega gnezda, pa tako različni: Nina od nekdaj misli, da sem nenormalna in čudaška, jaz pa, da je ona nepredstavljivo urejena in realna. Moje dojemanje sveta in življenja je zanjo znanstvena fantastika, čeprav jo z leti in zgledom navajam nanj in mislim, da ji to koristi ter prinaša v njeno življenje nove barve, sproščenost in širino. Vedno bolj dojemam, da sva skupaj lepo uravnoteženi. Ona z mano dobi nekaj spontanosti in odštekanosti, jaz pa z njo umirjenost in postanek na Zemlji, kar mi povsem ustreza.

Nina je topla oseba, ki zna prisluhniti in ki v pravem trenutku najde lepo besedo, kadar je treba, pa tudi zaropota in strezni. Zares občudujem, kako vedno vse opazi (v otroštvu mi je to grenilo življenje – če sem pod nepravim kotom vrnila parfum na polico, je že težila), da ima odnos do vsega in močan čut za pravičnost.

Njena skromnost je tudi meni v poduk: v otroštvu je znala košček čokolade lizati neskončno dolgo, medtem pa sem jaz pogoltnila vse preostale. Zdi se mi oseba mnogo talentov, ki jih bo skozi življenje še odkrivala. V bistvu zdaj vedno bolj vem, zakaj sem si 'izbrala' takšno sestrico. In to me blazno veseli."

Nina: "Ko sva bili majhni, sva si bili s Tajo pogosto v laseh. Malo je k temu pripomogla velika razlika v letih, še več pa različen značaj. Konflikti so se vrstili kar naprej. Jaz sem delovala v redu, ona v neredu. Moja umirjenost ter njena živahnost sta se povezali šele po koncu njene pubertete. Takrat sem domov pripeljala svojega sedanjega moža, ki je bil kot nekakšen vmesni člen. Začeli sva graditi najino razmerje – zdaj sva zelo povezani in se imava neizmerno radi.

Taja je zelo prisrčna oseba, ki ti hitro zleze pod kožo. Je človek globokega srca in je vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Naučila me je sprejemati drugačnost, gledati na stvari s širšega zornega kota. Je zelo pozitivna in ima nenavadno energijo, ki jo prenaša tudi name."

Kdo drži čarobno paličico?

Sestrski odnos je odvisen od mnogo dejavnikov.

Po besedah psihologinje Brudarjeve: "Odnosi med sorojenci se s starostjo spreminjajo nekako v tem smislu, kakor poteka razvoj od otroštva do starosti: od igrivosti, medsebojne povezanosti v pričakovanju odraslosti, sodelovanju v času samostojnosti in v času upadanja moči in položaja v življenju."

Nekatere sorojenke imajo več skupnih točk, druge manj. "Če smo v času otroštva povezani skozi igro, se v mladosti prepletamo v konstituiranju življenja ter v starosti v obračanju nazaj in skupnem spominjanju."

"Menim, da se z vsakim rojstvom v družini postavljajo odnosi na nove temelje z novimi pravili, čeprav se jih običajno niti ne zavedamo. Seveda vpliva na odnose in mesto v družini poleg vrstnega reda in spola otroka tudi starostni razmik med rojenimi in tudi prirojeni temperament otroka, ki nemalokrat vpliva na to, kakšno mesto bo zavzel v pričujoči situaciji," je prepričana sogovornica.

Starejša od dveh sester

Ota Roš, 31, radijska in televizijska voditeljica, in Ida Roš, 28, kadrovska managerka

Ota: "Ko sva bili majhni, moram priznati, da sem Idi rada nagajala, kot najstnici pa sva si bili nenehno v laseh. Že v preteklosti sva se največkrat skregali zaradi neumnosti, danes pa gre po navadi za gospodinjske stvari (ker živiva skupaj) ali pa 'poči' na potovanjih, ko sva utrujeni. Drugače mislim, da sem najprej Idina najboljša in brezpogojna prijateljica, še vedno pa sem morda malo preveč zaščitniška. Konec koncev me je dejstvo, da sem starejša sestra, verjetno ravno pri tem do neke mere oblikovalo.

Poleg tega pa sem se tudi naučila deliti, po mojem mnenju prav zato, ker sva si vedno vse delili in si še vedno. Seveda v zdravih mejah.

Na prvi pogled si z Ido nikakor nisva podobni. Jaz sem bolj ekstravertirana, ona je bolj zadržana in deluje bolj resno. Tisti pa, ki naju dobro poznajo, pravijo, da sva si precej podobni. Verjetno predvsem zato, ker imava isti sistem vrednot in navad. Pri njej mi je najbolj všeč to, da se vedno lahko zanesem nanjo, razjezi pa me njena vzkipljivost in to, da mora vedno imeti vse pod nadzorom. Morda ravno zato, ker sta obe lastnosti zelo značilni tudi zame ...

Večinoma se nama stvari, ki si jih bova za vedno zapomnili, dogajajo na potovanjih, je pa gotovo nekaj iz otroštva, česar se bo spomnila tudi Ida. Ko sva bili še zelo majhni, sem ji pogosto nagajala, zato me včasih ni želela v vsem ubogati. Pa sem si izmislila lik babice, v katero sem se spremenila, ko sem od nje kaj želela. Kar naenkrat sem se zatresla in začela govoriti z drugačnim glasom.

Ida je naredila vse za to 'babico', ki sem bila pravzaprav jaz. To je trajalo dobro leto, starši pa niso vedeli nič. Ko sem Idi nekoč v jezi zabrusila, da babica, njena edina zaupnica, sploh ne obstaja, je skoraj zapadla v depresijo, takrat pa so za to izvedeli tudi starši in me kaznovali."

Ida: "Ote verjetno nihče ne pozna tako dobro kot jaz in obratno. Ravno zato je ona prva oseba, na katero se obrnem, ko potrebujem nasvet, tolažbo, klepet ali razvedrilo, včasih pa tudi, ko se se moram 'znesti' nad kom – ampak dobim vse v isti meri nazaj. Ni le moja starejša sestra, je tudi moja najboljša prijateljica.

Vedno sva bili zelo navezani ena na drugo. Tudi v puberteti, ko so bili prepirčki sicer na dnevnem redu, sva navzven, še posebej pred starši, vedno potegnili skupaj in bili zaveznici. Najbolje se razumeva v zadnjih letih – verjetno ravno zato, ker se razlika treh let ne pozna več in jaz nisem več otročja mlajša, Ota pa zatežena starejša sestra."

Starejša sestra – zaščitnica

Ali drži stereotip, da je starejša sestra zaščitniška?

Prvorojenec ima v družini poseben status, saj pred njim starša nista imela otrok, zato se vse v zvezi z njim zgodi prvič. Ko pa se družini pridruži še mlajši otrok, se pozornost preusmeri nanj, od starejšega pa se tudi v otroštvu in mladosti pričakuje, da bo poskrbel za mlajšega.

Irena Brudar dodaja: "Vloga starejše sestre – ali je vodja, vzornica ali zaščitnica – odvisno tudi od njene osebnosti, kaj ji ustreza, kaj zmore, kako je naučena, kakšna pričakovanja do nje imajo drugi ... Vsakega otroka zelo zaznamuje izkušnja iz otroštva, ravnanje staršev z vsakim, in to ga velikokrat tudi nekako prisili, da se na življenjske izzive odzove skladno s svojimi izkušnjami."

Manca Kraševec

Za strokovno pomoč se zahvaljujemo psihologinji Ireni Brudar iz zasebne klinično psihološke ordinacije.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri