Tudi konje mučijo, mar ne?

Društvo za zaščito konj je imelo pred dnevi dan odprtih vrat, na katerem so znova dobili nekaj botrov, ki bodo skrbeli za njihove konje.

20. 10. 2013

Predsednica Natalija Nedeljko je ob tej priliki za revijo Story zaupala, kako društvo deluje in kakšne pretresljive zgodbe so se dotaknile njihovih varovancev.

V nadaljevanju povzemamo nekaj odlomkov iz intervjuja:

"Zgodbe naših konj so grozljive, strašne in mučne. Imamo kobilo, ki so ji v nosnicah ugašali cigarete, v oči nasipali pecilni prašek, s počenimi nogami je morala delati, voziti voz med tem, ko je bila breja. Imamo žrebička, ki je stradal skupaj z materjo. Ta mu je od lakote pojedla celo rep, vendar ni preživela. Imamo ponije, ki so bili kupljeni kot darilo, kot zabava otrokom, pa so potem pozabili nanje ali se jih naveličali. Na koncu so bili prodani mesarju, saj se jim ni ljubilo skrtačiti umazanije. Bil je celo primer, ko so jih hoteli kar s sekiro pokončati na dvorišču. So pa tudi lepše zgodbe, zgodbe konj, ki so bili v dobrih rokah in pri dobrih lastnikih, pa jih ti niso mogli več vzdrževati in so jih oddali društvu, da jim najdemo nove domove."

Društvo za zaščito konj sicer deluje izključno od prostovoljnih prispevkov, donacij in sponzorstva. Na posestvu, ki ga imajo v najemu, je bilo izdelano vse ročno. Žal jih država ali občine ne financirajo. Kaj je torej trenutno tisto, kar najbolj potrebujejo, in kako jim je mogoče pomagati?

"Čeprav nam je ob vikendu odprtih vrat uspelo zbrati za naše pojme lepo vsoto denarja, je to še vedno premalo, da bi lahko nakupili še vso potrebno krmo in nastilj ter poplačali veterinarske stroške. Izredno velik strošek nam predstavljajo prevozi krme. Pred zimo želimo postaviti še skladišče za nastilj - žagovino. Potrebujemo tudi tlakovce ali odpadno NF opeko, karkoli pač, da naredimo tudi tla. Glede na to, da dobivamo konje, o katerih praktično nič ne vemo, in ker moramo ob tem poskrbeti tudi za varnost veterinarjev, kovača in nas samih, želimo urediti tudi pregledovalnico za konje, kjer bi lahko nove konje varno pregledali, opravljali tudi manjše operativne posege in s tem prihranili stoške nastanitve na kliniki. Vsekakor nujno potrebujemo tudi dežurno sobo, saj je treba ob sprejemu novih bolnih in poškodovanih konj, brejih kobil ali kobil z žrebeti več dni 24 ur dnevno dežurati. Ob posebno težkih primerih tudi več tednov. Sedaj dežurstva preživimo v garaži na zasilni postelji, vendar je pozimi, ko je mrzlo, to skoraj nemogoče," je v intervjuju povedala Natalija, ki se zavzema tudi za to, da bi se v prihodnosti ustanovilo zavetišče za velike živali ...

"Moja prvotna zamisel je bila, da bi se ustanovilo in zgradilo zavetišče za velike živali. Sama sem si ga predstavljala kot kakšno visokogorsko kmetijo, kjer bi dom, vsaj začasni, lahko našle tudi krave, ovce, koze, pujsi in ostalo. A se žal ni izšlo. Ljudje imajo raje, da so njihove kmetije zapuščene, zanemarjene in da propadajo. V društvu ne odrečemo pomoči nobeni živali, je pa res, da prioritetno rešujemo konje, saj smo na tem področju najbolj usposobljeni. Imamo pa nekaj muckov, ki so v škatlah ali iz avtomobilov prileteli na našo stran ograje. Imamo tudi tri račke. Reševali smo vse. Tudi krave, pujse, kokoši in zajčke. Ne boste verjeli, a imeli smo primer, ko so ljudje mlade kokoši nesnice stradali, da bi poginile, ker so po njihovem prepričanju bila kupljena jajčka boljša kot domača. Zanje takoj iščemo nov dom, najprej pa jim ga najdemo prek svojih posvojiteljev konj. Ti ljudje imajo resnično velika srca in nam rade volje pomagajo."

Delovanje društva je že obrodilo sadove. Ljudje so postali bolj pozorni na dogajanje okoli sebe, bolj so pozitivno naravnani, društvo velikokrat smoinciativno obveščajo o mučenjih in zanemarjanjih, ni jim več čisto vseeno.

Natalija Nedeljko je v intervjuju nenazadnje pozvala tudi k podpisovanju peticije za zbiranje glasov proti poskusom na živalih - vivisekciji, 'saj je to uradno dovoljeno mučenje in izživljanje nad živalmi v imenu znanosti, ki pa ljudem ne pomaga, zato živali trpijo in umirajo v mukah.'

Natalija Verboten

Tudi ona je postala botra

Tudi pevko Natalijo Verboten so do solz ganile žalostne zgodbe. Sama je botra konju Valdomoru, rodovniškemu lipicancu, ki šteje že 22 let.

"S ponosom sem sprejela vlogo, da bom glas teh rešenih konj. Natačneje botra konja Valdomora, in bom prek njega po svojih najboljših močeh poskušala pomagati, da bodo ljudje še bolj ozaveščeni, da bodo spoznali, da imajo te prekrasne živali dušo in da niso samo neživi predmeti v naši lasti. Ljudem želim tudi prek delovanja v medijih potrkati na njihova srca in duše ter jih opomniti, da so živali tukaj, med nami, da nam polepšajo življenja, in ne zato, da na njih izživljajo svoje bolne in sadistične ume. Najino podjetje Bumerang pa bo finančno z donacijami poskrbelo, da Valdek (kot mu rečemo ljubkovalno) nikoli več ne bo lačen," je povedala Natalija.

Sicer pa je seznam 'slavnih' botrov kar veliko.

Med prvimi se je za pomoč odločila Jadranka Juras, ki je pomagala rešenemu konju Andiju. Poniju Mišku je botra violinistka Anja Bukovec. Nekdanja smučarka in reprezentantka Anja Zavadlav je posvojila ponico Perlo in postala medijska botra ponici Nuški. Pevka Alya je bila medijska botra ponijema Flicki in Fokkerju. Za vikend odprtih vrat pa je kasačica Klara dobila botra Naceta Junkarja. Za trenutno najbolj znano slovensko žrebičko kamarške pasme, Cabidoule, ki je tam nastanjena začasno, je botrstvo prevzel Jan Plestenjak. Jasmina Šmarčan iz ansambla Navihanke je postala botra žrebcu Lordu, Maša Uranjek, prav tako iz skupine Navihanke, pa je prevzela botrstvo nad ponijem Poluxom.

trr

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri