Dovoljeno preklinjanje

Pred vrati stanovanja se vam strga ročaj vrečke – razbije se steklenica olja, vsako jabolko gre svojo pot ... Kaj boste rekle? Domnevamo, da vse prej kot nekaj nežnega.

28. 11. 2002

Ni potrebno navajati različnih kletvic, saj verjamem, da skupaj poznamo celo vrsto grobih besed in njihovih zvez, ki bi jih lahko uporabile v zgornji situaciji. Niti se ne bomo poglabljale v število njihovih kategorij, ki segajo od religioznih, incestnih, nekrofilskih pa do anatomskih. Za začetek nas zanima, kakšen je izbor nečednih fraz pri nas.

Narodna identiteta kletvic

Medtem ko se Madžari, Španci, Italijani ali kateri koli južnejši sosedje ne morejo pritoževati nad možno izbiro tovrstnega besednega blaga, smo Slovenci na tem področju pregovorno v revnejšem položaju. (Približno tako kot naši severni sosedje Avstrijci, ki so obsojeni na dve kletvi: prva, s..nje, se sliši kot psovka šolske revije Pil, druga, BIIIP-cenzura pa lahko v premajhni meri izraža ves gnev, nabran v človeku. Iz tega lahko med drugim bolj za šalo kot zares sklepamo, da je verjetnost, da Avstrijec dobi čir na želodcu, večja, kot na primer Italijan.)

Slovencem se zaradi ‘milih’ kletvic, ob katerih se človek, ko si jih prikliče v spomin (krščen Matiček, križana gora, tristo kosmatih medvedov ...) začne spraševati, ali to sploh so kletvice, pravzaprav ni potrebno preveč vznemirjati. Kot prehodna cona med severnim in južnim značajem se v našem besedišču namreč nahaja zvarek različnih mednarodnih kletvic.

Večina se nas zato v čustveno razburljivih situacijah namesto kletvic s slovensko identiteto posluži tistih s sočnejšimi besednimi zvezami, ki smo si jih sposodili pri naših južnih sosedih. Vse bolj pa so nam v duhu globalizacije blizu tudi kletvice v angleškem jeziku. Šment in hudič/-a tako bolj ali manj mirno ostajata nekje na dnu skrinje z narodnim blagom.

Ko je bila kletev prekletstvo

Zaradi samoumevnosti preklinjanja v vsakdanjem življenju si le redko zastavimo vprašanje, zakaj in od kdaj kolne in preklinja človeška vrsta. Obstaja verjetnost, da je preklinjanje nastalo sočasno z nastankom jezika, ko je eden naših prednikov udaril z malim prstom na nogi v steno votline. (Tukaj ni prav nič pomembno, ali je prva preklela ona ali je to storil on – kletev je bila enako terapevtska za oba. To tudi ostaja.)

Psihologi odkrivajo, da uporaba prostaških izrazov kaže na človekov čustveni naboj z agresivno naravo. Ta se sproži v situacijah, povezanih z našimi domnevnimi sovražniki ali neugodnimi zapleti v medčloveških odnosih. Psihološka funkcija preklinjanja se torej nahaja v sproščanju človeške agresivnosti, deluje kot neke vrste varnostni ventil.

Vendar pa ima kletev v določenih primerih tudi magično razsežnost. Pravzaprav gre za vero v magično moč izrečenih besed – da bog, demon, usoda ali nadnaravne sile začnejo povzročati nesrečo in zlo tistemu, na katerega se nanašajo.

Povedano drugače: človek, ki kliče prekletstvo nad svojega sovražnika, želi slednjemu onemogočiti srečo in zadovoljstvo. Kletev tukaj deluje kot negativna molitev (prekletstvo), ker predpostavlja, da ima moč izrečenih besed vpliv na usodo posameznika. – To pa zna biti daleč od nedolžnosti.

V preteklosti je bilo tovrstno preklinjanje domena bogov in ne človeka, kletve pa še zdaleč niso bile brez vrednosti. V času stare zaveze je bilo na primer preklinjanje Jahveja kaznovano s kamenjanjem do smrti. V antiki so Grki s svojo metodo preplavili ves mediteranski bazen.

Po njihovem vzoru so kletve celo klesali v kamene ploščice, imenovane katadesmoi ali defixiones. Ker vsi niso bili pismeni, se je po pomoč veliko ljudi obrnilo na maga, ki je ime žrtve in želeni rezultat vklesal v takšno ploščico. Nato jo je odvrgel v grob, v kakšno jamo ali globok vodnjak in prepustil podzemnim božanstvom, da izvršijo prekletstvo.

Nato se je pojavil Jezus s svojim ‘love & peace’ načrtom. V skladu z njim je molil za tistega, ki je preklinjal. S širjenjem krščanstva se je širil tudi njegov načrt. Sicer se je moral ta glede na razvoj dogodkov nekje na poti izgubiti, križarske vojne vsekakor niso bile ‘mir’, da ‘ljubezni’ sploh ne omenjamo.

Mračni srednji vek je prinesel zelo prijetno stvar – možnost odkupa od greha. Preklinjaš, se izpoveš, daš duhovniku gosko in si čist. Zelo praktično. Toda prehodno. Kajti prišel je čas inkvizicije, v katerem je zaradi domnevnega klicanja demonov veliko moških in žensk izgubilo glavo. In to ob dejstvu, da je bilo glede na kugo in plačevanje visokih davkov pravzaprav težko, da se človek ne bi obrnil nanje.

Ostanke takšnih religioznih verovanj zasledimo danes le še v plemenskih skupnostih ali morebiti v državah z močnim religioznim prepričanjem. V modernih in postmodernih civilizacijah pa je opazen velik odmik od tovrstnih mitoloških konceptov ter premik v postmoderno, individualistično osebnost, zgrajeno na lastnih prepričanjih ter svobodni volji. Zato se nihče več ne boji, da bi nekdo umrl, če mu v besu rečete ‘crkni’.

Se morda motim? – Morda same še vedno držite figo, prekrižate prste, ko se zlažete, trikrat pljunete, kadar vam pot prečka črna mačka – že od davnih časov so to geste, ki služijo za zaščito pred zlimi duhovi.

Potem je prekletstvo postalo le psovka

Različnih kletvic danes ne dojemamo tako hudonamerno. Strokovnjaki jim pripisujejo predvsem dva pomena. Prvi je nekoga užaliti (kar sicer ni popolnoma nedolžno, toda smrt še gotovo ni na vidiku). Drugič prinaša kletev vidno olajšanje, ker sprosti pritisk v naši glavi.

Medtem ko nekateri pod okriljem cerkve še vedno razpravljajo, ali je kletev smrtni greh ali ni, dejstvo, da ima le-ta vlogo čistilnice, ostaja kot pribito. Več ali manj je kletev postala prazna sama po sebi. Tako kot je v kapitalistični družbi postal denar samo zaradi denarja.

Preklinjanje je postalo sestavni del potrošniške identitete, ki jo v veliki meri spodbuja tudi četrta veja oblasti – mediji. Ti so pristali na to, da večino občinstva prej pritegne vulgarno nasilni prizor kot umirjena cerkvena maša. Skoraj nemogoče je gledati film ali poslušati moderno glasbo, ki ne bi bila prepojena z nekaj sočnimi psovkami. Za pionirje uglasbenega preklinjanja pa lahko brez slabe vesti razglasimo skupino Sex Pistols, ki je leta 1977 prva javno izgovorila (tudi Slovencem vse bolj priljubljeni) ‘fuck’ na angleški javni televiziji.

Še huje od moških

Zanimiva so južnoafriška in španska sociolingvistična raziskovanja, izpeljana na osnovi primerjanja moških in žensk, starih od 15 do 20 let, ki so pokazala naslednje: čeprav so moški našli večje število izrazov za 23 danih pojmov, so jih ženske prehitele v treh primerih: v večjem številu izrazov za grdo žensko, lepega ter grdega moškega. Ženske torej znamo, če hočemo, in to celo bolje od moških! Vse je očitno odvisno le od motivacije in lastnih interesov.

V okviru feministične revolucije so si tudi ženske dopustile, da v slogu moških občasno spustijo paro – ne samo iz ekonom lonca, temveč tudi iz svoje glave. To velja še posebej za tiste, ki so se naveličale drže uglajenosti in uslužnosti.

Kako preklinjamo danes

Ženske danes kolnemo enako kot moški, kar velja še posebno za mlajše generacije. Morda smo podobno kot otroci v adolescenci začele nezavedno izražati eno od oblik upora – kot bi rekle: ‘Tudi me lahko prekolnemo’. Kakor koli neumno se zdi.

Sicer pa – če lahko delamo enako kot moški (za manjšo plačo), pijemo kot moški (mogoče ni najbolj modro), kadimo kot moški, zakaj potem ne bi tudi klele po njihovo? Bi res morale slediti nasvetom seksologov in preklinjati zgolj v postelji, saj veste, v stilu starega reka o idealni ženski: ‘V kuhinji gospodinja, v družbi dama, v postelji kurba’.

Razcvetela pornografska industrija je zadnji del reka v polni meri unovčila. Stereotip se je marsikje usidral kot sestavni del spolnih praks. Postelja je postala intimna cona svobodnega izražanja tako za moškega kot za žensko.

Na koncu lahko sklenemo, da so se merila bontona za damsko obnašanje sicer nekoliko znižala, pa vendar njihovega obstoja ne moremo zanikati. Tako kot na številnih ostalih področjih tudi pri ženskem preklinjanju zasledimo individualistične težnje po enakopravnosti med spoloma, ki pa je še vedno določena s tradicionalnimi socialno-družbenimi okvirji.

Kar pomeni, da v partnerskem razmerju med moškim in žensko na področju preklinjanja velikost okvirja še vedno določa moški. Velikokrat prav na račun ženskega (samo)omejevanja.

Barbara Nathalie Perić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri