“Do poroke bom ostala devica”

Mlada misijonarka Emily Bate je v Slovenijo prišla za 16 mesecev; v tem času lahko svoje starše po telefonu pokliče le dvakrat.

27. 10. 2005

Sem mormonka in pri tej veri je običajno, da se mladi za nekaj časa odpravimo na tuje in poučujemo ljudi o na- ših naukih. Ko sem pred nekaj meseci v domači Arizoni izpolnjevala prijavo za prostovoljno misijonarsko delo, se mi ni niti sanjalo, da me bodo poslali v Slovenijo. Le kje je ta država? So bile moje prve besede; čeprav so mi poleg pisma poslali tudi zemljevid. Potem sem se pa spraševala, ali se mi bo sploh uspelo v slabih dveh mesecih naučiti vašega težkega jezika.

Neprebojni jopič

Ko sem staršem in prijateljem povedala, kam grem, so seveda vsi mislili, da se odpravljam na vojno območje, nekam v bližino Rusije. Dobila sem tudi kakšen nasvet, naj s sabo vzamem neprebojni jopič. Na srečo sem potem v cerkvi spoznala neko Slovenko, ki mi je prijazno razložila, na kako lep konec sveta se odpravljam. Vsi, ki se odločimo za misijonarstvo, gremo najprej za dva meseca na poglobljeno šolanje v Učni center. Teh institucij je po svetu več, vendar je največji v Utahu(državi z največ pripadniki te vere) in tja sem odšla tudi sama. Center je podoben našim kampusom; sestavljen je iz nekaj poslopij, v katerih so predavalnice, študentski domovi, telovadnice ...

Dober dan!

Urnik smo imeli res natrpan; teh osem tednov je namenjenih intenzivnim pripravam, tako za jezik kot za poglabljanje v nauke, ki jih bomo ljudem predstavljali. Ni časa za nobeno druženje in zabave; le za kakšno urico greš lahko zvečer v fitnes, sicer pa se nenehno učiš. V stiku si lahko samo s svojimi ‘sošolci’; mladimi, ki se odpravljajo v isto državo kot ti. To pa zato, da si čim bolj skoncentriran na priprave na novo vlogo. Nas je bilo sedem. Vsak dan nas je misijonar, ki je v Sloveniji že bil, učil jezika; najprej smo se naučili: ‘Dober dan.’ in ‘Kako ste?’ Hitro so sledili tudi skloni; ti mi še zdaj delajo preglavice. Sledilo je proučevanje naše Mormonove knjige, rekreacija in nato zasluženo spanje.

Fantje za dve leti

V tem času sem se večkrat vprašala, ali mi bo sploh uspelo dobro opraviti svojo nalogo, ali se bom ljudem znala pravilno približati in jih dobro učiti. A me je moj mlajši brat preko pisem bodril; prepričan je bil, da mi bo šlo odlično. Tudi on je zdaj misijonar, nahaja pa se v Mehiki. Pravila v naši cerkvi so takšna: fantom izjemno priporočajo, da se odločijo za tovrstno prostovoljno delo; ni nujno, da odidejo, vendar je zelo zaželeno. Oni gredo lahko kadar koli od devetnajstega leta dalje, me, dekleta, pa od enaindvajsetega naprej.

Razlikuje se tudi trajanje ‘služenja’: fantje gredo za dve leti, dekleta pa za leto in pol. Vsekakor pa je veliko več moških misijonarjev mormonske vere kot ženskih. Trenutno jih je po svetu skupaj okoli 60.000. Jaz sem se za odhod odločila šele pri triindvajsetih letih. Ko sem končala študij politologije, iskala stalno službo in razmišljala o tem, kaj si v življenju želim početi, sem ugotovila, da je to nekaj, kar moram storiti. Vendar ni lahko oditi od doma, pustiti družino, prijatelje in službo za toliko časa ... Sicer je bila tudi moja mama misijonarka, kar je pripomoglo k moji odločitvi. Rekla sem si: No, vidiš, da tudi ženske lahko gremo.

Smo enakopravne

Da ne bo kdo mislil, da imamo v mormonski veri ženske nižji položaj kot moški, ali kaj podobnega. Ni tako! Za nas je najvišja vrednota družina; oče res predstavlja glavo družine, vendar sta mož in žena enakopravna. Seveda pa imata različne vloge; za ženske ni lepšega poslanstva, kot je materinstvo. In seveda, če imaš otroka, ne boš misijonarka – zato nas je manj. Tudi sicer obstaja pravilo, da ne smeš biti poročen, da lahko greš.

Mož in žena morata biti skupaj. Tudi sama si zelo želim biti mama, vendar bo to prišlo ob pravem času. Fanta nimam, vendar doma hodim na zmenke, se normalno družim s prijatelji ... Zakaj sem omenila besedo normalno? Marsikdo bo morda mislil, da živimo popolnoma drugačno življenje, polno pravil in omejitev. To sploh ni res, seveda obstajajo določena priporočila, tudi pravila, vendar so ta le v naše dobro in nam prihranijo marsikatero grenko izkušnjo.

Spolnost in mormoni

Tudi z intimnimi razmerji je tako. Na zmenke naj bi mladi hodili šele od šestnajstega leta dalje, najbolje, da gre zraven še kakšen drug par. Za partnerja si lahko izbereš tudi nekoga, ki ni iz iste cerkve, vendar mora spoštovati iste vrednote – ‘tveganje’, da se cerkvi nikoli ne bo pridružil, pa je tvoje. Sama sem se odločila, da se bom poročila le z mormonom; pri nas je družina večna (verjamemo, da se poročiš za vedno), zato si za moža želim nekoga z istimi prepričanji.

Tudi spolnost je nekaj svetega, prepričani smo, da je ‘rezervirana’ samo za zakonski par in zato z njo počakamo do poroke. Meni se to zdi popolnoma pravilno zaradi številnih razlogov. Prvič: naše telo je Božje darilo, treba ga je spoštovati in ceniti. In če ga neprimerno razdajaš, ga ne ceniš. Poleg tega se lahko zgodi, da te fant samo izkoristi; s tabo spi, potem pate zapusti in ti zlomi srce.

Vzdržnost zato prihrani marsikatero razočaranje. Najpomembnejše pa je, da imajo otroci priložnost odraščati v varnem zavetju družine in imeti oba starša. Mormonske družine so ponavadi kar številčne, vendar je kontracepcijadovoljena. Sama imam še dva brata, moja mama se je posvetila izključno naši vzgoji in ni hodila v službo.

Vedno v krilu

Tudi sicer je prav, da pokažemo, kako spoštujemo svoje telo; zato se temu primerno oblačimo. Dekleta ne nosimo prekratkih kril in majic, preglobokih dekoltejev in preveč oprijetih oblačil. Za kopalke ni nobenega ‘predpisanega’ pravila; jaz nosim le enodelne. Tudi ličimo se lahko, vendar nikoli pretirano. No, zdaj ko sem misijonarka, je vse še malo drugače. Primerno naj bi predstavljala svojo cerkev, zato imam vedno oblečeno le krilo, pa tudi ličim se minimalno. (Fantje pa so vedno v oblekah s kravatami, vsi imamo še pripeto tablico z imenom.)

Če bi prišla v Slovenijo kot turistka, bi me zagotovo srečevali v kratkih hlačah, s fotoaparatom na rami in ne tako urejene. Toda teh osemnajst mesecev (dva v ‘centru’ in šestnajst v dodeljeni državi) je popolnoma podrejenih moji nalogi; nobene motnje niso zaželene. Sem nisem prišla izgubljati časa in lenariti, ampak aktivno pomagati širiti in pojasnjevati našo vero.

Ponedeljki so prosti

V Sloveniji so naši misijonarji v več mestih, v Ljubljani nas je kar nekaj. Vendar se ne videvamo pogosto, ponavadi le na nedeljskem bogoslužju in na ponedeljkovem sestanku misijonarjev. Hodimo vedno v paru s ‘sestro’ ali s ’staršino’ (tako se kličemo med seboj; jaz sem Sestra Bate), s katerim tudi živimo. Že štiri mesece je moja družabnica Alisha, ki pa se bo kmalu odpravila domov, zato bom dobila drugo. V večjih skupinah nismo zato, da ni motenj – hitro bi se zaklepetali in potem se ne bi posvečali temu, za kar smo prišli. Sicer imamo res naporen urnik, vsak dan od 6.30 zjutraj do 22.30, ko gremo spat.

Najin dan

Ob 6.30 z Alisho vstaneva, potem do sedmih telovadiva; jaz ponavadi tečem. Nato imava kakšno urico časa za umivanje, oblačenje in seveda zajtrk. Vsak dan se tudi izobražujeva; od 8.00 do 8.30 se samostojno učiva vašega jezika, potem pa še dve uri skupaj. Spoznavava nove besede, ponavljava slovnico (predvsem sklone!!), na glas bereva sveto literaturo v slovenščini), vadiva izgovorjavo ... Uh, kako težka je slovenščina!

Okoli pol enajstih je čas za telefonsko delo; najprej pokličeva ljudi, s katerimi se bova tisti dan dobili, dogovarjava se za proučevanja Mormonove knjige, za inštrukcije angleščine ... Okoli 11.00 greva potem ‘na teren’; hodiva po domovih (do neznancev) ali ogovoriva ljudi na ulicah ali v parku. Vprašava jih, ali želijo izvedeti kaj več o Jezusu ... Potem obiščeva ljudi, s katerimi sva se predhodno dogovorili, pa naše vernike, in potem skupaj proučujemo Knjigo.

Natrpan urnik

Nato je čas za zasluženo kosilo – največkrat le kakšen sendvič (pri vas so odlični!), nato spet delava do 19.00. Sledi večerja, potem načrtujeva naslednji dan, pripraviva material za obiske, piševa dnevnik, bereva Mormonovo knjigo ... Ob 22.30 je čas za spanje. Ob nedeljah gremo dopoldne v cerkev, potem spet sledijo obiski po domovih.

Ob ponedeljkih pa imamo pol dneva prosto; takrat lahko pišemo pisma ali elektronska sporočila domačim, pospravljamo stanovanje, nakupimo živila in vse, kar pač rabimo. Pozno popoldne pa je učni sestanek z drugimi misijonarji iz mesta. Učimo se, izmenjujemo izkušnje ...

Po Emilyinih besedah zapisala Savina A. Ritter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri