Naša novinarka iskreno: "Je to sploh življenje ali izogibanje življenju?"

"Sosedje me ne poznajo dobro, ker me ni veliko doma, starši so že zdavnaj nehali pristavljati evre k mojim potepanjem, ker bi bilo to zanje preveliko finančno breme, ampak še vedno imam kraj, ki mu rečem dom, in še nikoli mi ni bilo treba zamenjati potnega lista, ker bi bil prepoln," svojo kolumno tokrat začenja naša novinarka Anamarija Lukovac.

Naša novinarka iskreno: "Je to sploh življenje ali izogibanje življenju?" (foto: Profimedia) Profimedia
3. 11. 2016

Zato menim, da sem povprečna popotnica. Se je pa že zgodilo, da se je nekaterim zdelo moje popotništvo pretirano. Mislijo, da bežim.

“Bojiš se potruditi, zato bežiš. Bežiš pred stabilnim prihodkom, uspešno prihodnostjo. Pred spremembami, ki bi jih lahko naredila na svetu,” je v enem od svojih blogov, ki se me je zelo dotaknil, zapisal Jeremy Grey.

Svoje cilje sem vedno videla v potovanjih in odkrivanju sveta. Čeprav je tako že, odkar vem zase, takšen stil življenja kar naprej postav­ljam pod vprašaj.

Je to sploh življenje ali izogibanje življenju?

Očitno obstaja prepričanje, da se nekdo, ki ima v mislih več destinacij hkrati in načrtuje novo potovanje, še preden se je vrnil s prvega, ne želi ustaliti in želi posledično nečemu uiti.

Na splošno so potovanja spodbujana, a dobivam občutek, da le tu in tam kakšno in ne predolgo.

Moderni nomadi so presegli to mejo in jih imajo hitro za čudake. Ljudje sklepajo, da bežijo pred resničnim svetom in svojimi težavami.

Vsem ljudem, ki menijo tako, dam prav. Res je, tudi jaz bežim stran. Bežim stran od splošne ideje 'resničnega sveta' in se izogibam stokrat videnim življenjskim vzorcem.

Namesto tega tečem proti svetu, proti eksotičnim krajem, novim ljudem, drugačnim okoljem in proti lastni ideji svobode.

Ne verjamem, da moram pognati korenine v kraju, kjer sem se po naključju rodila. Prepričana sem, da je cel svet zame. In lahko se premikam. Življenje je kratko in rada bi ga doživela v njegovi najbolj nori in zanimivi obliki.

In tudi če se ljudje na potovanja odpravljajo z namenom pobega pred težavami, je bežanje z namenom ustvarjanja svetlejše prihodnosti slaba stvar?

Je potovanje kot sredstvo za pobeg slabo?

Osebno se mi zdi veliko boljše od njegovih alternativ, kot so droge, alkohol ali slaba razmerja.
 
Standard je, da greš v šolo, se zaposliš, poročiš, kupiš hišo in narediš tistega 1,6 otroka.

Že najmanjše odstopanje lahko izpade nenormalno.

In kaj če nimam nobene potrebe po tem, da bi bila normalna?

Ljudje pravijo, da si želijo potovati, da bi radi počeli, kar počneš ti, a v resnici tega ne mislijo zares.

Življenjski stil, ki se ne drži norm, jih zgolj fascinira, svoj stil življenja pa imajo radi. In tako je tudi prav.

Tudi sama veliko govorim o tem, kako rada bi imela svojo hišo in lep, veliko predrag avto, a vedno bolj ugotavljam, da me to samo fascinira, ni pa nujno zame.

Eno na žalost ne gre z drugim.
 
Življenje je, kar iz njega narediš. Ni nujno, da obrisuješ model. Nazaj nas držijo okovi, v katere se zavestno vpletemo sami, pa naj bodo to računi, opravki ali roki, ki si jih postav­ljamo. In če si nečesa zares želiš, moraš pač iti v tisto smer.

Ljudje, ki potujejo po svetu, ne bežijo pred življenjem. Prav nasprotno. Tisti, ki lomijo okvire, raziskujejo svet in živijo po svojih pravilih, tečejo proti življenju v najosnovnejši obliki.

Imajo več svobode kot večina svetovnega prebivalstva, zanjo pa so zaslužni sami.

So kapitani svojih bark. Morda ne gradijo imperijev in prelivajo krvi za spremembe kot drugi junaki tega sveta.

Morda samo uživajo, gledajo in rastejo neznano kam. Uspeha pač ne poveličujejo v enaki obliki kot drugi. Brez skrbi, svet je prepojen s takšnimi, ki ga.

Gledam ljudi, ki niso vezani na nič, in jih občudujem. Si želim, da bi bila lahko takšna, a me je strah, da sem le fascinirana.

Želim si nečesa drugačnega, svobode in zornega kota popotnikov, ki jih srečujem na svoji poti. Ne bežim stran. Bežim proti. Svetu in življenju, ki si ga želim. In ne mislim se ozirati nazaj."

Napisala: Anamarija Lukovac

Preberi še: "Točno ob pol dveh, ko mi je umrla mama, sem začutila in storila to ..." (ganljiv zapis Mojce Debelak)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri