"Adijo, faks, se vidiva nikoli" (izpoved naše novinarke ob koncu študija)

Nisem še čisto zares diplomirala, zato tole ne bo govor ob diplomi, sem pa (vsaj do nedavnega) končala šolanje in morda se spodobi, da temu obdobju življenja v slovo namenim nekaj besed.

"Adijo, faks,  se vidiva nikoli" (izpoved naše novinarke ob koncu študija) (foto: Getty Images) Getty Images
31. 8. 2016

Nedavno sem seštela, da sem v šoli pustila 16 od svojih 22 let življenja. Ni malo. Bom sploh znala zdaj, ko je vsega končno konec? Spomnim se, kako se mi je kot petletni deklici mudilo v šolske klopi izključno zato, da bi se naučila brati. Eno osnovno, eno srednjo šolo in eno fakulteto pozneje si želim, da bi ljudje brali mene.

Kaj bi na koncu svoje poti rekla otrokom, ki vstopajo v šolsko življenje?

Nekaj takšnega: “Znašli ste se v procesu indoktrinacije. Ni nam še uspelo razviti šolskega sistema, ki ni sistem vcepljanja določenega mišljenja. Tisti, ki ste bolj samosvoji od večine, boste morda morali oditi in najti načine, da se učite sami. Tisti, ki boste ostali, pa si zapomnite, da vas oblikujejo tako, da boste ustrezali ozkim in specifičnim potrebam te dotične kulture.

Ne pozabite, da šolska ocena ne ocenjuje vas niti ne ocenjuje vašega znanja, sposobnosti, talenta ali ustvarjalnosti, v večini primerov ocenjuje zgolj vaš spomin. Kar je malo neumno glede na to, da je spomin edino, česar nam zaradi sodobne tehnologije ni treba uporabljati več.”

Čeprav komaj čakam, da jo pobrišem stran od zvezkov in knjig, se moram zahvaliti. Hvala tistim nekaj prostim uram v tednu, da sem se lahko sproti učila tudi vsega, česar me niso naučili v šoli.

Niso me naučili, kako ljubiti.

Niso me naučili, kako plačevati položnice. Niso me naučili, kako biti bogat ali reven. Kako biti slaven. Kako se postaviti zase in hkrati ravnati prav. Kako oditi iz situacije, ki te ne osrečuje.

Niso me naučili, kako vedeti, kaj se dogaja v tujih mislih in kaj reči ljudem, ki jim je umrla bližnja oseba. Ne bom se zahvaljevala profesorjem, učiteljem in drugim šolskim delavcem, ker so po večini mojih izkušenj samo opravljali svoje delo, plačilo za katero so že prejeli.

Hvala prijateljem, dolgoletnim sopotnikom, sošolcem ali bolje rečeno puncam in fantom, ki ste se učili živeti in razumevati svet skupaj z mano znotraj in zunaj šolskih prostorov. Hvala, ker nikoli nisem bila sama.

Hvala zmogljivosti mojih možganov, mojim staršem, od katerih sem podedovala svojo pamet, in hvala privilegiju, da se sploh lahko učim. Hvala moderni družbi, da nam je mladim dovoljeno biti mlad in dovoljeno malo pozneje odrasti.

Hvala vsej irelevantni snovi, ki sem jo že zdavnaj pozabila, ampak sem se zaradi nje naučila vsaj do neke mere razmišljati po svoje. Hvala vzornim izobraženim odraslim, po katerih sem se podzavestno zgledovala in ne obupala na pol poti. 

Odvezala so se mi krila in pripravljena naj bi bila, da odletim, kamor si želim. Ne, počutim se pripravljeno! Seveda življenje ni strogo ločeno z obdobjem šolanja ter obdobjem po tem in tudi moje se bo verjetno zelo naravno prelilo iz enega v drugo, ampak veliko bolj navdušeno se počutim, če se pretvarjam, da je. Ne nazadnje to pomeni, da mi nikoli več ni treba delati ničesar, česar si ne želim. Razen če si bom dovolila.

Pomeni, da mi nikoli več ne bo treba biti ocenjevana z rigidnimi številkami, da bom še bolj kot prej lahko sama razporejala s svojim časom in energijo.

Morda se sliši malo utopično, ampak sanje mi je uspelo ohraniti, čeprav mi jih je šola nemalokrat skoraj ukradla. In na to sem ponosna. Tako kot sem ponosna na opazno razliko v svojem znanju in razmišljanju, na odnose, ki sem jih spletla, in na edinstvene in univerzalne izkušnje, ki so mi v času šolanja razširile obzorja. 

Skratka, ponosna sem nase in ni me sram priznati. Pa ne toliko na to, da bom kmalu imela profesionalni naziv ali fino vezano listino z naslovom Diploma, ampak na to, da vem, da zmorem vse živo. In da sem se imela kot študentka (če odvzamemo ure, posvečene dejanskemu študiju) zares dobro.

Napisala: Anamarija Lukovac  --> Preberi še njeno najbolj brano kolumno Zakaj nimam fanta (iskrena izpoved)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri