A je to ... (brez zapletov in katastrof)

Brez teh mojstrov? Ni panike. Bi preživele ... z vabili za zabavo, napisanimi na roko, ker je tipkovnica utonila v beli kavi, z izposojeno ‘fršterkerijo’, s čokolinom v posodicah za suši in gumijastimi zlatimi ribicami v bučki ...

28. 2. 2008

... a kaj ko želje izpolnjujejo le žive. Lahko bi že enkrat vzele v roke sestro Vendelino in naštudirale cel slavnostni meni, a potem ne bi imele časa za frizuro in nohte. Lahko bi živele v dobri veri, da je CD-ROM držalo za čaj in miza površina za seks. Lahko bi uprizorile osnovnošolski light-show z ugašanjem in prižiganjem luči.

Včasih pa bi ... kar tako sabotirale računalnik, poskrile tartufe, kaviar in druga živila iz gurmanke košarice, pospravile s polic vse strokovne knjige o akvaristiki, snele s stene diplomo s tečaja didžejanja in disko kroglo pospravile v klet. Zakaj?!

Od Colina Farrella te loči nekaj agentov, osebnih tajnic in nekaj več telesnih stražarjev, od naših mojstrov pa le telefonski imenik.

Janko Rudolf, 30, računalniški serviser

Bela kava brez sladkorja je ‘computer friendly’

(Ker sladkor zlepi tipke, vse drugo pa je rešljivo s sušilnikom za lase ...)

Točen bo kot švicarska ura. Ne trudi se ga prepričevati, naj se na vratih nikar ne sezuje, ker je iz službene aktovke že potegnil službene copatke, in kot bi mignil, bo v tvoji sobi reševal življenje ... tvojega računalnika. Simpatično ekscentričen sinolog pravi, da ima rad težave. Rad da narazen nekaj, kar ne deluje, in še sreča, da ga enako veseli sestavljanje v prvotno stanje. Elektroniko ima v krvi. Že v osnovni šoli je obiskoval tečaje na inštitutu Jožefa Štefana, v srednji šoli je že delal kot poletni inštruktor pri Hermes Soft Labu in se malo pozneje vpisal v prvi lektorat sinologije. Ker pač ničesar ne počne na pol, se je z elektroniko povezal tudi jezikovno.

Dve leti je živel v Tajvanu, študiral kitajščino na univerzi in Tajvance poučeval angleščino. Pravi, da je angleščina njegov prvi jezik, v njej razmišlja med delom in v njej sanja. Nevarnosti, da bi file zamenjal s kulinarično specialiteto, torej ni. Počel je že marsikaj in vsa njegova dela imajo skupni imenovalec: ljudi. Smisel življenja? Druženje in komuniciranje z ljudmi. Češnja na torti pa je, da je Janko verjetno edini moški, ki obožuje punce, ki veliko govorijo. Še bolj kot te obožuje le še tiste, ki obožujejo njega. Da bi lahko še več in bolje klepetal, bi rad znal še več jezikov: vsaj še špansko, japonsko in latinsko. Pravi, da je kot kameleon – živel bi lahko kjerkoli, saj povsod najde nekaj svojega, a najraje bi živel v Tajvanu.

Pri svojem delu vidi veliko dekliških sob. Upokojencem mimogrede pomaga rešiti križanko. Vsem gospodinjam se zdi presuh, in tako še nikoli ni šel lačen od nobene hiše. Kakršnikoli računalniški dvomi te že glodajo, vedi, on ve, da znamo punce narediti problem iz nič, in to tudi upošteva. Prepričan je, da nismo manj nadarjene za tehniko, a se mu zdi prav, da namesto na računalniškem tečaju svoj čas zapravljamo na tečaju ličenja ali pri jogi.

Na tvojih vratih se bo polikan in olikan pojavil v beli srajci in črni kravati. Res pa je, da bi bilo njemu bolj všeč, če bi bila kravata bela in srajca črna. Ker je ‘obrnjena’ uniforma še v fazi zamisli, fanta iz računalniškega servisa Sosed nikar ne zamenjaj z mormonom in mu ne hiti razlagati, da si budistka ...

Jure Vrandečič, 35, chef in učitelj kuharstva

Najboljši kuharji so moški, a najboljša kuha je mamina

Svojo kariero je začel s kuhanjem za moške, natančneje za tisoč dvesto moških. To je bilo v vojašnici Moste, kjer so ga v kuhinjo ‘vtaknili’ takoj po obveznem usposabljanju in ga tam zadržali še eno leto v redni službi. Vojaški kuhinji je sledila ‘mestna’. Zaposlil se je v Mestni hiši v Ljubljani, kjer ga je vzela v roke zdaj žal že pokojna ga. Olga Markovič, Titova kuharica. Bila je stroga in zahtevna, a je preživel njen dril (Tito je rad dobro jedel) in ne le to: kmalu zatem je v Mestni hiši postal šef kuhinje in že precej znan. S srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani je prišlo vabilo, javil se je na razpis in dobil delovno mesto učitelja kuharstva. Tam je zdaj že dvanajsto leto , in dokler on vzgaja kuharski podmladek, se ni bati, da bi se preveč razmahnilo presnojedstvo.

Po kitajskem horoskopu je rojen v letu podgane, letos pa je podganje leto in si zato od njega obeta vse najlepše. Ureja si stanovanje in na noge postavlja kuhinjo neke ljubljanske restavracije, piše učbenik za bodoče kuharje in svojo knjigo. Vmes se je zgodilo marsikaj: imel je svojo gostilno, poročil se je in ločil, kot kuhar nekaj časa delal v Nemčiji, zaključil Višjo šolo za gostinstvo in turizem na Bledu, kuhal ali stregel je na turški, grški, poljski, finski in danski ambasadi, nešteto sprejemih in zabavah, kuhal za prijatelje in prijateljice – na neki dekliščini je takoj, ko si je obrisal roke v predpasnik, tako za posladek še skočil iz torte. Najljubša mu je mediteranska kuhinja – deloma zaradi njegovih korenin, oče je z Brača in Jure je tam vedno preživel veliko časa (in pojedel veliko rib). Njegova kulinarična filozofija je preprosta: manj toplotno obdeluješ hrano, bolje je. Čeprav sam jé čisto vse, tudi vampe.

Žensk ne predalčka po tem, kaj jejo in kaj ne, bolj se mu zdi pomembno, ali se ukvarjajo s športom ali ne. Kuhar mora biti dobro fizično pripravljen, njegova ženska pa prav tako. Zdi se mi prav, da razdreva še en stereotip, in sicer: ali so najboljši kuharji res moški. “So, a ne zato, ker ženske ne bi imele žilice za kuhanje, ampak ker je to fizično naporen poklic in zahteva celega človeka, kariero pa kuhar, ki praktično nima urnikov, gradi v tistih letih, ko imajo ženske otroke. A čeprav so najboljši kuharji moški, je najboljša kuha vseeno mamina.’’ Mami je vedno rad pomagal v kuhinji, njegova prva mojstrovina pa je bila rulada, saj je njegova mama prava mojstrica za pripravo sladic.

Zdaj si misliš: ljubim moške, ki znajo kuhati! No ja ... Juretu ni nikoli odveč kuhati, a v kuhinji pričakuje popolno enakopravnost – danes kuham jaz, jutri ti, pa kar bo, bo. V življenju pač rad tvega. Vprašam ga še po definiciji dobrega kuharja in se takole opiše: “Dober kuhar je čustven, joka, ko reže čebulo, ima dober nos in okus ter je fit.’’ Ljubezen pa gre tako skozi želodec ...

Črt Cifer, 27, didžej, organizator zabav in koncertov

Dostava na dom? Ne, zabava na dom.

Tale privlačen Prekmurec se je rodil pod bleščečo zvezdo. Rad dela, se druži z uspešnimi ljudmi in ne ljubi posedanja po lokalih kar tako. Spomnim se ga z nekaj zabav: zna vrteti glasbo, ob kateri se noge premikajo brez alkohola in drog. Več let je v bendu igral kitaro, dokler se ni naveličal dejstva, da drugih članov v resnici ni toliko zanimala glasba kot druženje. Začel je razmišljati, kako bi se ukvarjal z glasbo, ne da bi bil od kogarkoli odvisen. Tako se je v srednji šoli lotil didžejanja. “To je top pozicija, ravno prav si izpostavljen, vse ti ‘laufa’.

Vedno sem hotel biti ‘in’, a le v svoji stroki, ne pa po tem, da pijem in se zunaj kotalim,’’ pravi. Od prvih konkretnih špilov je minilo enajst let: najprej je bil rok, nato house, zdaj pa je tudi pop didžej, če je treba. Kariero je začel v Murski Soboti, okno v Ljubljano pa je bil klub Central, ki ga v bistvu kar pogreša. “Clubbing kultura je zdaj pri nas nekoliko v krizi. Mislim na manjšo sceno, dobro glasbo, lepo urejene ljudi. Premalo takšnih zgodb je, zato se mi je zahotelo, da bi počel še kaj drugega.’’

Tako se je začel ukvarjati z organizacijo dogodkov in koncertov. “Domov ti lahko pripeljem Jana Plestenjaka, če želiš.’’ Ker ne padem dol s stola, nadaljuje: “Gibonnija?’’ Ne trznem z očesom. “Sebe?” Na kakšno zabavo pa?!?

Trenutno so mu pri srcu bolj umirjene z dobro hrano in v manjši družbi. A merila za dobro zabavo se stalno spre­minjajo. Enkrat ti je do divjanja, drugič ... Poleti so dobri žuri ob morju, pozimi se je fino stiskati doma – čeprav je decembra že tradicionalno zelo zaseden. Delovno zase­den, zasebno ne.

Organizacija zabave pomeni, da poskrbi za vse od A do Ž. Ti daš osnovno idejo, vse drugo izpelje on. Hočeš zabavo v črnem? Dobiš. V belem? Ni problema. DJ Črt je pač tri v enem: spozna se na vse zvrsti glasbe, ima sveže ideje in lep nasmeh. Rad ima dizajn, modo, ženske in opravke v tujini. Poudari, da gre za opravke, ker je rad doma.

Je deloholik, estet in minimalist. Vse to ne pomeni, da je odlična partija – prezaposlen! –, je pa zagotovilo za odličen party ... in afterparty. Če bo treba, ti bo nudil tudi prvo pomoč, zamenjal žarnico, pomagal urediti frizuro, svetoval pri garderobi ... Nič, za delanje dobrega vtisa je najbolje, da ga imaš vedno ob sebi.

Gašper Kanoni, 28, strokovnjak za akvaristiko, teraristiko in vivaristiko

Živali so moje zatočišče

Spoznala sva se v trgovini za male živali in bila sem očarana: v petih minutah mi je uspel prodati kletko za mačko, v katero bi stlačila tudi tigra, dve XXL vreči mačje hrane in luksuzni mačji posip. Medtem ko sem z eno roko plačevala, sem z drugo izpolnjevala obrazec za člansko kartico ugodnosti. A vmes sva se veliko pogovarjala in toliko koristnega mi še ni uspelo izvleči iz nobenega veterinarja. Gašper ima doma dva akvarija: sladkovodnega in morskega, en terarij s kuščarjem, enega s tremi ameriškimi goži in devetimi gožki, še enega z domačimi kačami, tri južnoameriške žabice metalno zelene barve, tri bogomoljke in celo kolonijo vinskih mušic.

Njegove živali živijo med mahovi, algami in orhidejami, v terariju se vije potoček, v njem dežuje in se megli. Gašperjeva posebnost je ustvarjanje biotopov, naravnih življenjskih prostorov, to pa najraje postori tudi za stranke. Imeti žival je luksuz. Zlate ribice na primer ne sodijo v bučke, ker se v njih zastrupijo v lastnih izločkih, v optimalnih pogojih pa živijo tudi do petdeset let. Doma nima nobene toplokrvne živali, saj so po njegovem živali ustvarjene za opazovanje. Z njimi se pogovarja samo v mislih. Prav tako jih ne poimenuje, ker bi se tako nanje preveč navezal.

Včasih je doma gojil pisane miške. S selekcijo je dobival vedno lepše vzorce in vedno teže je z njimi nahranil kače. Zato zdaj iz Tukana, kjer je zaposlen, domov svojim kačam nosi bele miške. Svoj prvi akvarij je dobil pri sedmih letih, pri osmih je dobil prvega plazilca. Že kot otroku so mu živali pomenile zatočišče in jih je ure in ure gledal.

Gledal, ker je vsako rokovanje z njimi zanje šok. Velikokrat se vpraša, ali ne bi bilo bolje, da jih sploh ne bi imel. Po poklicu je cvetličar, a si je v resnici vedno želel delati v trgovini za živali, ker ga je motil odnos prodajalcev do živali. Z živalmi in rastlinami zelo uspešno komunicira na samo njemu razumljiv način. Stranke se čudijo, da mu v mrežico uspe uloviti točno takšno število neonk, kot so ga prosile. Ne gre za čarovnijo, ampak za pravi odnos.

Dekleta zna popredalčkati po tem, katero žival imajo, prav tako kot zna že na prvi pogled oceniti, ali neko dekle v trgovini kupuje mačje ali pasje igračke. Vprašam ga, kaj imam po njegovem jaz doma. “Mislim, da si svoje finte pobrala od mačk.’’ Pogledam svoj plašč, poln belih dlak. Ne, lahko bi bile tudi pasje ... “Ne, ne, to vem po načinu, kako govoriš, se gibaš, gledaš, pa tale tvoja rutka okrog vratu ... Tipično za ljubiteljico mačk.’’ Res imam doma mačke.

Kakšne punce imajo doma podgane? “Najbrž poslušajo heavy metal in so oblečene v črno. Podgane so vsaj tako pametne kot psi in zelo čiste.’’ Dejstvo je, da se človek z živaljo, ki jo ima doma, vedno poosebi. Poživali, pravzaprav. Vprašam ga, kakšne punce imajo sfrizirane pudlje. “Sfrizirane, najbrž pa tudi že nekoliko ‘popravljene’,’’ se smeji. In če bi imela doma pajke? “Frikica, v dobrem smislu.’’ Hrčka? “To je pa zelo nedefinirano. Te, ki imajo doma hrčke in kanarčke, je nemogoče umestiti.’’

In fantje, ki imajo doma žabe, kuščarje, ribe, bogomoljke ...? Zanimivi tipi, ne?

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri