8 zgodb o ženskem telesu

Kar sledi, je gola resnica. Dobesedno gola. Ker so prišli dnevi, ko se kopalkam zares ne bo več mogoče izogniti, smo se na uredništvu odločile, da malo razmislimo o odnosu do naših teles, in k sodelovanju povabile še nekaj kolegic z drugih uredništev, naš lektor, filozof in prijatelj pa je zadevo zakoličil s svojim (vedno pamet­nim in zanimivim) razmišljanjem. Vse, kar boš prebrala, so naše resnične izkušnje – zato upamo, da se boš tudi ti prepoznala v njih.

8 zgodb o ženskem telesu (foto: Getty images) Getty images
17. 8. 2014

Takole smo razmišljale na tistem tako plodnem Cosmo sestanku na travi v parku s prijateljicami ... Ker vsako leto večina punc na svetu doživlja travme ob sami misli na plažo, smo se odločile, da tem travmam zavijemo vrat. To seveda niti pod razno ne pomeni, da smo s svojimi telesi vse super zadovoljne. Daleč od tega, ker popolnih teles ni, in če ne drugega, imamo vse občutek, da bi lahko malo več telovadile in zdravo jedle. A po drugi strani bi bil svet zelo dolgočasen, če bi po njem hodile samo popolne ženske! Vse bi bile enake, kot belgijske bučke ali španske kumarice, in očitno bi se potem za vse potegoval isti tip! Da se kaj takšnega tudi zares ne bi zgodilo, smo nepreklicno sklenile troje:

  • Sprejele bomo svoje pomanjkljivosti in nehale sovražiti čisto majhne bikinke.
  • Čim več se bomo gibale na svežem zraku in čim bolj zdravo jedle, da bomo iz svojih teles iztisnile največ (a če se bomo kdaj pregrešile, se zato še ne bomo požrle od slabe vesti).
  • Postale bomo gluhe za vse (posebno moške) pripombe na naše telo. Pod nobenim pogojem si ne bomo pustile zbiti samozavesti, ker tako neumne pa nismo!

Ti pa, če imaš kakšnekoli težave ali stiske, ki zadevajo tvoje telo, in to ni le nezadovoljstvo nad odvečno kilco na trebuhu, ne čakaj in si ne greni življenja, ampak nemudoma poišči psihoterapevtsko pomoč. Motnje hranjenja (poleg anoreksije, bulimije in kompulzivnega prenajedanja sta to danes tudi ortoreksija ali obsedenost s pravilnim prehranjevanjem in pregoreksija ali obsedenost z vitkostjo v nosečnosti), dismorfična motnja (ali motnja o doživljanju lastnega telesa) ali potreba po samopoškodovanju zelo redko minejo same od sebe. Navadno se poslabšajo, če te med eno in drugo krizo ne prestreli neverjetna ljubezen do sebe. A ker motnje nastanejo tudi zato, ker je ta ljubezen šibka – vendar ne pa le zato –, je nujno, da ti tvoje stanje razjasni psihoterapevt, s katerimi bosta zagotovo skupaj našla rešitev!

Prva zgodba: Burna preteklost, mirna sedanjost

"Nisem se vedno imela tako rada, kot se imam danes. Pri tem je zares bizarno to, da sem bila v časih sovraštva do svojega telesa bolj vitka, lepše oblikovana in bolj fit. Kako pa ne bi bila, saj sem še med gledanjem televizije ali kuhanjem gonila tisto prekleto sobno kolo! Ne vem, kako je to mogoče, a zrasla sem brez zavedanja, da sem sploh kaj vredna kot ženska. Imam najboljše starše na svetu, a to podcenjevanje same sebe je bilo nekako vsajeno vame od dneva nič, kot da bi to prinesla na svet iz prejšnjega življenja.

Nikoli niso naredili ničesar, kar bi v meni moralo pustiti travme, nasprotno: ves čas so me hvalili in spodbujali. Meni pa je bilo dovolj, da je kakšen fant izrekel kakšno negativno na račun mojega telesa, in že sem izgubila ravnotežje: po cele tedne sem grizljala samo korenček, občasno sem tudi bruhala, predvsem pa sem telovadila, telovadila in telovadila ... Raje kot s knjigo v roki sem večere preživljala v naši kletni telovadnici. Ko zdaj pomislim na to, se mi zdi žalostno, sama sebi se zdim za preteklost neznansko žalostna.

Koliko življenja je šlo mimo mene! In živ­ljenje se ne ustavi takrat, ko si depresivna ali tako nezadovoljna s svojim telesom, da v njem ne moreš uživati ali se predati drugemu! Življenje gre mimo brez tebe, ljubezen gre, prijateljska druženja grejo, gre, vse gre ... Tebe pa ni zraven. Ozdravili so me ljudje, ki so me ljubili takšno, kakršna sem, in me rešili kletke sovraštva do sebe, a prvi vzgib, da bo treba nekaj spremeniti, sem dobila pri psihoterapevtki, ki sem jo v resnici obiskala zaradi nesrečne ljubezni. Izkazalo je, da sem nesrečna, ker sem pač nesrečna, in da sreča ne prihaja od zunaj.

Zdaj s strijami, celulitom in kar luštnim šlauf­kom na trebuhu (ki je iz ne vem katerega razloga fantom blazno všeč) uživam vsako sekundo tega čudovitega življenja. Sprejemam komplimente, a odklanjam seksualne pripombe na moje telo (včasih jih vrnem s podobnim, večkrat pa kar rečem, da mi niso všeč) in se ob tem prav super počutim."   – Eva, 31

Druga zgodba: Nekega dne sem se imela dovolj

"Hvaležna sem in srečo imam, da pretiranih problemov s kilogrami nisem nikoli imela. Kljub temu pa ne bom trdila, da sem imuna ob pogledu na popolna telesa, ki mi mahajo iz revij. Nisem! Bili so trenutku, ko sem bila nezadovoljna nad svojim telesom, ker ni takšno, kot bi si v tistem trenutku želela. Brez drastične obsedenosti sem s takimi, zdaj smešnimi dilemami krmarila skozi vso puberteto. Bila so zavidanja, tihe misli, primerjave, ki pa niso vodile nikamor.

Posledica tega je bilo samo pomanjkanje samozavesti in slabo počutje. Začaran krog nekakšnega stresa. Nekega dne pa sem imela enostavno dovolj. Korak za korakom, počasi, sem začela poslušati le sebe. Se spoznavati in opazovati, kakšna sporočila mi daje moje telo. Postajam vedno boljša v prepoznavanju teh sporočil, saj se še danes učim vsak dan sproti.

Seveda še vedno povozim kakšno sporočilce s svojim zavestnim umom, ki je na trenutke bolj pameten od tega, kar ve moje telo. Ampak tako pač je in edino pomembno je, da je o začaranem krogu vedno manj sledi. Moje vodilo je: z nasmehom na obrazu ti vsaka obleka pristaja kot ulita!"   – Nina, 24

Tretja zgodba: Gravitacija dela svoje

"Nikoli nisem veljala za suhico, bila pa sem drobna. S težo nisem imela nikoli pretiranih težav, sem se pa hitro bolj razvila kot druge sošolke. Tako so mi prvi zrasle prsi, zaradi česar mi je bilo še posebno pri telovadbi velikokrat nerodno in neprijetno. Majice sem si ves čas raztegovala, kar pa seveda ni nič pomagalo, saj so bile ob dobri postavi precej opazne.

Opazk na moj račun je bilo kar nekaj, vendar mi vseeno niso prišle do živega, ker imam precej močen karakter in si tega nisem dopustila. V srednji šoli sem tako imela precej velike prsi, vendar me niso pri ničemer ovirale, in ko se je začela razvijati moja ženstvena plat, sem kaj hitro doumela, da so moje prsi prav lepe in ravno prav velike (razen v trgovinah, ko sem takrat stežka našla zelo lep modrček s košarico C, in včasih, ko sem se želela stlačiti v srajco). Pravzaprav bi si jih, če bi imela majhne, zdaj brez razmišljanja povečala.

Pa s tem ne mislim, da majhne prsi niso privlačne, ampak so mi veliko bolj všeč večje. Zaradi skoraj 20 kilogramov več v primerjavi s srednješolskimi časi so na velikosti pridobile tudi moje prsi, ki pa so zdaj začele ravno obratno pot. Gravitacija dela svoje (downhill, da ne bo pomote), leta tudi in počasi so začele upadati in izgubljati polnost, vendar me to presenetljivo ne moti, saj je moj fant preprosto nor nanje. Če me pa kdaj bo, pa hvala bogu za lepe push up modrčke in plastične kirurge."   – Maša, 36

Četrta zgodba: Midva sva najboljši par

"Priznam, da sem kot športnica, ki je vsako sezono veliko dvigovala uteži, imela kar nekaj težav s tem, da sem si bila všeč. Po navadi pa so bili ravno petki rezervirani za treninge moči, zato sem bila pogosto slabe volje, ko sem se po polčepu pozneje za žur spravljala v kavbojke in tesne majčke. Včasih sem raje ostala doma, ker sem se počutila res neprijetno v svojem telesu. Jokala sem in nikakor nisem vedela, kako naj se spravim iz začaranega kroga večne lakote, pubertetnih hormonov, želje, da sem dobra športnica in da imam telo, ki mi bo prav. Ko sem končala s športanjem, so mi vsi grozili, da se bom zredila in da naj res pazim, kaj jem. Pa se nisem!

Morda tudi zato, ker sem končno malce zadihala. Še vedno sem se sicer redno ukvarjala s športom, sem pa zraven odkrivala še tisoč čudovitih stvari, ki sem jih lahko počela, in se ob tem počutila super. Profesionalni šport je v meni pustil občutek za disciplino, nova jaz pa se je končno sprostila in na svoje telo začela gledati drugače. Kar naenkrat sem vzljubila vse mišice, ki sem jih pred tem zelo kritično opazovala. Ugotovila sem tudi, da mi to športno zaledje zelo koristi, saj se pri vsaki rekreaciji hitro pokažejo rezultati.

Tako se vsakič znova zahvalim za svoje telo, predvsem pa za zavedanje, da brez nič ni nič, in če želim doseči cilj (raven trebuh, čvrsto rit ali lepo oblikovane roke), se moram za to tudi čemu odpovedati in se spraviti v akcijo. Tako mi je ta misel veliko ljubša, ker vem, da se vse da, če se hoče, zato si tudi nikoli nisem želela, da bi bila kdo drug, sploh pa ne manekenka s televizije. Veliko raje delam na sebi, ker vem, da je končni rezultat odvisen od tega, koliko truda bom vložila. Raje malce potrpim, potreniram, se znorim in vem, da mi je telo zato zelo hvaležno. In, ja, vedno raje se imava – ker midva sva res najboljši par."   – Mina, 26

Peta zgodba: Vsaka ima svoj kroj

"V življenju sem preizkusila nekaj metod za zmanjšanje celulita, a bila vedno razočarana. Ali se ni nič poznalo ali pa še huje – koža je bila bolj gladka, a sem staknila tudi trajno popokane žilice. Zdi se mi, da so to res le kratkotrajne rešitve, ki ne morajo biti kaj prida uspešne. Menim, da se moraš sama zavzeti za svoje telo in ga, po domače rečeno, zgoniti.

Ni pomembno, kaj počneš, pomembno je, da sama spraviš telo v aktivno delovanje in preoblikovanje. Moje tarnanje okoli popolne postave se je nehalo, ko sem mi je trebuh iz tedna v teden povečeval (razlog: zdaj sva bile dve) – in to čez poletje! Takrat sem se povsem nehala sekirati, sprejela sem svoje telo in všeč sem si bila. Mogoče zato, ker je z večanjem trebuha tudi moj dekolte postajal vedno lepši in polnejši.

Svoje telo sem med nosečnostjo začutila od znotraj, nisem več videla celulita, ki ga je bilo takrat zaradi hormonov še več, a mu pač nisem dajala pomena. Z leti sem se tudi naučila, kaj mi zares pristaja, od vrhnjih oblačil do kopalk, in rečem ti: pravi kroji delajo večje čudeže od plastične kirurgije!"   – Olja, 33 let

Šesta zgodba: Rajši se imam bolj močno

"Zaradi nekaterih šal, ki so v obdobju najstniških let tu in tam padle na račun moje vitkosti, mi še danes ni všeč, če mi kdo reče, da sem suha. Danes se zavedam, da je bila večina opazk mišljenih pozitivno ali pa so prišle iz zavisti nekoliko bolj okroglih deklet. Skozi gimnazijo in v začetku študija sem končno pridobila nekaj oblin in kilogramov (zahvaljujoč nezdravi prehrani in opustitvi športa).

Zdaj sem zelo zadovoljna s svojo postavo in ni veliko ljudi, s katerimi bi jo zamenjala. Še vedno se včasih pritožim čez svoje dolge noge, ne dovolj ozek pas, premajhno košarico in predvsem uničeno kožo, s katero se še vedno poskušam sprijazniti. Pogosto se mi zdi, da imam napihnjen trebuh, preširoka ramena, preveč neubogljive lase, kriv nos in mlahave roke.

Svoje telo sem začela bolj sprejemati, ko sem opazila odobravanje drugih in ko sem besedne in nebesedne pohvale dobila tudi od fantov. In kako sem opazila, da fantje ne opazijo naših napak? Spoznala sem, da oči vržejo za vsakim človeškim bitjem ženskega spola, pa naj ima to široke boke, majhno oprsje, celulit ali postavo Vi­kto­ri­jinega angelčka. Potemtakem tudi jaz ustrezam kriteriju, kajne?"   – Tjaša, 32

Sedma zgodba: Kako sem se sprejela? Tako!

"Po hudi operaciji pri šestnajstih so mi zdravniki namigovali, da se da marsikaj popraviti tudi s plastično operacijo, če me skrbi moj videz. Ampak ne vem, nikoli se nisem obremenjevala s tem. Pač imam prešit trebuh, in to me dela samo bolj zanimivo! Če me zaradi tega fant ne bo maral, mu pač ni pomoči in si bom našla drugega.

Ne vem, od kod mi taka samozavest, saj sicer nisem nikoli bila zadovoljna s svojimi proporci, vedno pa se mi je zdelo, da imam preveliko zadnjico, široke boke in hecen nos. Ampak to ... sem pač jaz! Meni je misel, da sem unikat, zelo všeč in najbrž sem zato zelo hitro sprejela tudi vse svoje pomanjkljivosti, ki so me doletele skozi življenje.

Veliko pomembneje kot imeti popolno postavo se mi zdi to, da svoje telo obvladuješ. Se pravi, da si fit. Zato če le utegnem, hodim, tečem in jogiram. Tako tudi zmorem vse napore, ki mi jih življenje prinaša. Celulit in nekaj kilogramov preveč, to je pač del življenja in staranja. Življenje je čisto preveč zanimivo, da bi mi ga kvarile takšne malenkosti."    – Jasna, 38

Njegova zgodba: Kaj je seksi in kaj ne

"Kot vsak drugi vedno z veseljem pogledam lepo žensko, vitko telo, polno neke energije, lahkotnosti. To je telo, za katerega je lastnica poskrbela, da je v formi, ga oskrbela z zdravo prehrano in zadovoljstvo izžareva tudi navzven. Suho in prestradano telo, bleda polt in odsotnost kakršnekoli energije vzbudi le globok vzdih in vprašanje: zakaj?

Priznam, moj ideal je ženska, ki je po duši športnica, ki skrbi za svoje telo, a ni obsedena z njim. In se zaveda enega preprostega merila, ki so ga globoko cenili že stari Grki: Prava mera. Hej, za vse stvari v življenju. Zunanja lepota je kot predfilm, ki ti vzbudi zanimanje. Lahko se izkaže, da je dolgočasen in predvidljiv, lahko pa te tako potegne noter, da si ga ogledaš vsakič znova. To, da je ženska seksi, vedno najprej izhaja od znotraj: da je samozavestna, da se zna nasmejati, da se dobro počuti v svojem telesu in da prinese energijo v prostor, ki se ji ne moreš upreti.

Predstavljajte si: Dolgonoga gazela vstopi v prostor, njeni čudoviti dolgi lasje ji padajo prek ramen, njene fantastične prsi in ritka te absolutno uročita, obrne se proti tebi ... Ličnice pretirano izstopajo, obraz je bled in kaže na shujšano telo. Nekdaj lep je zdaj tako brezizrazen, obrvi so jezno zavihane navznoter, oči prazne, nasmeh pa se le še na vsak letni čas prikrade na obraz. Nobena operacija ali hujšanje do skrajnih meja ne more zakriti nezadovoljstva nad samim sabo. Pa še tole, punce, bodite seksi enemu moškemu, bo povsem dovolj, koketiranje in mešanje moških glav povsod naokoli ... no, to pa bolj izdaja lastno nesamozavest."   – Marko, 34

Besedilo: Tina Torelli in cosmopolitan uredništvo

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri