Koža, moj največji sovražnik?

Vidim mozolj, hrasto, majhno nepravilnost na moji koži in jo moram odstraniti. Z užitkom, ki se lahko kosa s telesnimi užitki kot sta spanje in hranjenje, ga popraskam, stisnem, odtrgam, dokler ven ne priteče vsebina mozolja, kri ali samo voda namišljene nepopolnosti. Nadaljujem. Enega za drugim, vsak milimeter moje kože je pokrit z umazanijo, ki jo moram spraviti ven. Čistim se. Bolečina je prijetna, a zakaj mi iz oči počasi tečejo solze? Ko pogled v ogledalu končno usmerim v celotno podobo svojega obraza in ne le tisti majhen del, kjer lahko izredno jasno vidim vsako poro, se zgrozim. Moja koža je rdeča, grudatsta, ranjena in raztrgana. Gnusim se sama sebi. Kako sem si lahko spet to naredila in kako nisem opazila, da je minila ena ura od kar sem si v kopalnico prišla umit roke? Padla sem v trans, v katerem misli bežijo v preteklost in prihodnost ter rešujejo težave in napake, medtem ko moje roke vztrajno rijejo globlje in globlje pod površino kože, ki jo odstranjujejo.

Želim prenehati

»Zakaj to počneš? Preprosto nehaj,« mi pravijo. Resno? Hvala, da si mi povedal, kakšen genij! Čudno, da sama nisem prej pomislila na to. Izvoli Nobelovo nagrado. Ne morem nehati, poskušam, a ne gre. Starši zanikajo, da je to obsesivna kompulzivna motnja in da preprosto nimam dovolj samokontrole. Verjetno je res nimam in najbrž imajo prav, ko pravijo, da z besedami 'ne morem' sama sebi dajem izgovor, da tudi nikoli ne bom. Poskusila sem že s tableti za zdravljene kože, hipnozo, čistilnimi pripomočki in pilingi, okoli prstov sem si celo ovila selotejp - nič ni pomagalo. Skrbi me, da tudi ne bo, dokler imam roke, ki jih lahko premikam, misli, ki zaidejo v drug svet in dokler na svetu obstajajo ogledala in stres.

Posledica anksioznosti

Ne spomnim se, kdaj se je 'motnja' pri meni prvič pojavila. Včasih sem sovražila stiskati mozolje in ni mi bilo mar za to, kako izgledam. Zdi se mi, da stiskam, praskam in trgam že okoli pet let. Intenzivneje se je potreba po 'lepšanju kože' pojavila, ko sem zbolela z anksioznostjo, motnjo za katero so značilna takšna obnašanja. Nekateri si pulijo lase, zažigajo stvari, drugi stradajo, pretirano nakupujejo ali kradejo. Jaz sem poleg dotikanja kože zasvojena še z internetom. Anksioznost sem po enem poletju paničnih napadov in večerov, ko sem bila prepričana, da smrti zrem v oči, uspešno premagala. Kako? Ne vem. Kar odločila sem se in se je nehalo. Želim si, da bi tudi z Dermatillomanio (takšno je strokovno ime za mojo obsedenost) lahko tako hitro opravila.

Dermatillomania je še kako prisotna

Bila sem prepričana, da sem edina ali ena redkih. Moja internetna obsedenost, bi lahko rekla, mi je pokazala, da nisem. V zadnjem letu sem prebrala veliko osebnih zgodb in izpovedi drugih deklet in fantov z vsega sveta, ki se srečujejo z enakimi težavami. Zdi se, da jih je res veliko. Vsaka podrobnost njihovih pripovedi je enaka moji izkušnji. Kako je to mogoče? Naj po tem še kdo reče, da ta bolezen ne obstaja in da je le problem, ki sem se ga jaz nesposobna znebiti. Morda je težnja prisotna v vseh ljudeh, a vedno več nas je, ki se ji ne moremo upreti. Stavim, da Dermatillomania pred stotimi leti ni bila tako pogosta in prisotna, kot je to danes. Krivim čas, v katerem smo se znašli in družbo, ki narekuje prehiter tempo življenja in riše nedosegljive ideale. Torej krivim sebe in tebe in njih. Nas in zdaj.

Sliši se precej temačno in depresivno, kajne? Pa ni. Smatram se za nadpovprečno veselo in živahno osebo. Na svet gledam v barvah, rada imam življenje in se veselim prihodnosti.  Ni mi hudega in ne počutim se slabo. Priznam, da imam le precej slabo samopodobo in nek čuden strah pred ljudmi. Ne vem torej, zakaj stiskam in še manj kako naj se te navade znebim. Tega nisem napisala z namenom, da ti povem kako situacijo spremeniti. Želim le, da če se ti dogaja kaj podobnega kot meni, veš, da nisi edina. Lepa si.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord