Poroka? Edino pravilno!

O tem, kako poroka nikoli ne bo pravi izhod iz težav v razmerju.

31. 5. 2007

Zadnjič mi je postalo jasno, zakaj drži statistika, da se 50 odstotkov porok konča z ločitvijo. Razlog je zelo enostaven, celo banalen – veliko ljudi se za zakon odloči iz popolnoma napačnih razlogov. V primeru, na katerega sem naletel sam, je bil ta razlog umiritev njenega ‘radodajnega življenja’. “Zdaj je pač divja in počne neumnosti, zato je edino pravilno, da se poroči,” so rekli. In po hrbtenici me je kar zmrazilo.

Ker je skrajni čas

Ko se z vrstniki in vrstnicami počasi, a nič kaj neustavljivo bližamo okrogli tridesetki, se predvsem med dekleti pojavlja vprašanje, ali je morda vendarle čas za ustaljeno, partnersko življenje. Samski v teh letih kar ne moremo mimo neštetih tračev o teh in onih, ki so rodili že drugega pamža ali pa se vendarle poročili, morda celo priročno podedovali kakšno bajto izven mestnega vrveža in se nasploh predali bolj umirjeni polovici življenja. Na vest potrka notranji klic, ki še preostale samske kliče k tovrstni odločitvi, in zgodi se, da se celo skrhana razmerja na hitro nadgradijo s poroko.

Kar naenkrat osebnostno neujemanje, leta prepirov in popolnoma drugačni načrti za prihodnost postanejo nepomembni – poroka mora biti! In tako misli tudi moja znanka, pa čeprav je njeno življenje popolnoma brez namigov po mirnem, družinskem življenju. Še več – zaročenec je največkrat nekje na dnu seznama prioritet, tam pod žuriranjem, norenjem s prijateljicami, nakupovanjem in občasnim onegavljenjem z naključnim snubcem. Ne razumite narobe – zjutraj ji je vedno žal.

Pogum, da rečem ne

Njene prijateljice pravijo, da je edino prav, da se bo poročila. Skomignem. Najbrž bo potem vendarle spremenila navade in bo – kaj vem – zvesta, recimo. Nihče na to sicer ne računa, kot se tudi nihče ne vpraša, zakaj ljudje danes silijo v nekaj, kar jim v resnici ne ustreza. V nekaj, kar ne bo nikomur dalo občutka, da je veliki korak v skupno življenje opravljen, po drugi strani pa bo ta odločitev na koncu tako ali tako končala na grmadi neprijetnih statistik. Vprašam se, kdaj smo izgubili pogum in samospoštovanje, da sami sebi rečemo:

“Razmerje, v katerem sem, ni tisto, kar si želim, zato bomo poiskali kaj novega, pri čemer občutek nujnosti ne bo razlog za poroko.” Raje kot to se v strahu pred možnostjo, da je morda izbrana oseba vseeno najboljše, kar lahko dobimo, zatečemo v najslabšo možno rešitev: poroko. Kot da bosta avtorizirani duhovnik in podpis na magistratu izničila njeno pripravljenost, da na prihodnji zabavi francosko obdela nekega novega frajerja. Prosim lepo.

Pravi še pride

Drage moje, nikamor se vam ne mudi. Raje premislite zdaj, ali je izbranec pravi za poroko, kot da pet let pozneje obu­pano flirtate z ločitvenim odvetnikom. Obenem pa upam še na to, da imate ob sebi prijateljice, ki vas bodo spomnile, da so vaše želje nekje drugje, in vam bodo namesto za pričo na nič kaj beli poroki raje stale ob strani kot svetovalke za kak­šno modrejšo odločitev. Recimo to, da pod pritiskom biološke ure nič več ne sprejemate neumnih odločitev.

Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri