Vsi jo imamo, tudi ve. Zadnjico, namreč. In kakšne pomene ji lahko pripišemo?
Razumnež bi dejal, da gre za to in to tkivo. Mesar bi prisegel, da gre za enega boljših kosov mesa. Šoferju gnetenje zadnjice prežene utrujenost iz rok, ki ves dan sučejo mogočni obroč. Celo nad poltenostjo vzvišenim intelektualcem se dvigne (pritisk) ob kakšnem oblem mimohodu. Skratka, po moško, vsaka ima rit, nas pa zanima dobra rit. Jedra, čvrsta, z jamicami pri križu.
Da! Samo taka! Prostak, primitivec, boste rekle, kako si drznem v dobi enakopravnosti, ko so druge kvalitete tiste, ki spola družijo, tako nakladati?
Hvaležna kot psovka
Odgovor je – tako! Naj ta tako še podkrepim s temle žensko matematičnim zakončkom: če nam oseba ženskega spola z boljšo (beri: zavidljivejšo) zadnjico spelje želeno osebo moškega spola, potem lahko za to osebo povsem upravičeno trdimo, da je rit.
Dokaz tega zakona je preprost: če ima A nekaj, kar si želi tudi B, pa tega ne more imeti, kljub tonam anticelulitne kreme, potem B svoj bes najlažje ublaži s tem, da predmet poželenja razvrednoti tako, da osebo A z njim še opsuje. Tako zadnjica postane rit.
Cenjena kot valuta
Toda, ne boste verjele, rit je lahko tudi valuta. Zakaj? Moški je srečen, če (vsaj) misli, da je edini tipalec dobre ritke, ženski pa lep zadek ponuja večjo možnost izbire na trgu tipalcev.
Kar pomeni, da riti lahko rečemo tudi most med spoloma, univerzalna stabilna valuta, premična nepremičnina ... Je torej nekaj, česar si želimo oboji. Kot zanimivost naj vam navržem še dejstvo, da je zadnjica poleg mobilne telefonije edino blago, ki se mu z višanjem mase in dimenzij ne viša tudi cena.
In potem še tangice
Tako je, tako je bilo in tako bo! Dobra razpočnica je imelo vedno svojo (visoko) ceno, le parametri okrog pridevnika “dobra” se spreminjajo s časom, prostorom in mentaliteto. Pred davnimi časi so kot dobro rit malikovali veliko rit. Logično, velika rit – plodnost – obstoj vrste. Danes, v času urbanega ugodja, pa je pretirana plodnost prej ovirica kot kvaliteta in je za preživetje ali bolje “ugodno živetje” sede lulajočega spola bolj pomembna komfortna popolnost.
Zato se nam zdaj na srebrnih pladnjih nudijo tiste male stvarce, ravno pravšnje za v dlan. Toda zakaj je prav zdaj, ko smo moški poraženi na patriarhalni fronti, rit še vedno tako cenjena, predvsem pa “vpakirana” kot še nikoli? So se vaše “suhorite” feministične bojevnice, ki so tako dolgo skrivale svojo ženskost, borile za to, da bi ve zdaj svoje premoženje prenašale vpeto med tri tanke trakce?
Mnoge bi odgovorile, da je to preprosto tržni odgovor na naše povpraševanje, a se boste ugriznile v jezik, saj bi s tem razvrednotile vaš boj. Naj vas potolažim. Vaš boj ni bil bojevan zaman, le granate so padale malo v stran. Vsekakor ste si pribojevale to, da v svetu trgovanja z ritkami same, brez negodovanja testosteronske opozicije odločate, v kakšno embalažo boste zavile vašo oblo dragocenost.
To pozdravljam v imenu vseh moških. Tanga hlačke so dosežek, kot je bil za moške polet v vesolje. Skratka, zdaj je “spet” vse drugače. Ali kot rad pravi moj sosed zavidljive starosti in modrosti: “Vse je isto, le da si moral včasih kopati po gatah, da si našel iskano, zdaj pa po ritki, da najdeš hlačke. Na svidenje v naslednji vojni.
Miha Šalehar
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
