Lažnivec lažnivec!

Kako premišljene laži lahko rešijo razmerje

18. 12. 2003

Generacije sorodnikov so nas vedno učile, da je temelj vsakega zdravega razmerja poštenost. Celo vsestranski kavarniški psihologi, samooklicani serviserji razmerij in vse naše bivše ljubezni se kot pijanec plota držijo te, v realnosti verjetno najbolj zanemarjene vrline, ki je še vsakemu vezanemu moškemu prinesla več nepotrebnih težav kot pa zahvalnega seksa. Ženske sicer resda govorijo o želji po poštenem moškem, a občasno vseeno potrebujejo kakšno neškodljivo laž.

Moški smo rojeni lažnivci

Ženske se rade pohvalijo, kako spretne lažnivke so, ko moškim na vprašanja za potrjevanje ega ustrežljivo odgovarjajo s ‘pravilnimi’ odgovori. Obenem pa se taiste ženske ne zavedajo, da smo moški celo bolj izurjeni lažnivci, saj se neprestano lažemo o vseh stvareh, ki bi nas lahko pripeljale do napornih obrazložitev, zadreg ali obsojanj. Tako instiktivno kot reagiramo na mimohod bujnega oprsja ali pa se pri gledanju televizije zagrabimo za mednožje, se lahko tudi zlažemo: od števila spolnih partnerk do teže, ki jo dvignemo v fitnesu.

Zato tudi nam v razmerju ni težko servirati občasne debele laži, če vemo, da nas bo rešila brezciljnih prepirov in zamer. Tudi ženska samozavest pod pritiskom nepravih dejstev namreč kaj hitro utrpi podirajoče posledice.

Laž namesto prepira

Ženske imajo v svojem arzenalu skupek vprašanj, s katerimi rade preverjajo, kako se njihov moški znajde v stresni situaciji. Na ta vprašanja je možnih več odgovorov, a le eden – resničen ali zlagan – je vedno pravilen. Si predstavljate, recimo, da bi vam moški na vprašanje “Ali me ljubiš” odgovoril le s preprostim “Da.”? Ali pa, da vam na vprašanje, “O čem premišljuješ?”, odgovori s tistim klišejskim “Nič.”

Še bolje: pove vam, da ravno tuhta, kako zelo je dekle pri sosednji mizi podobno njegovi bivši. Nobena resna deklina ne bo tako pavšalnih ali pa nespodobno resničnih odgovorov sprejela brez izbruha in zahtevala podrobno obrazložitev in opravičilo, v zameno pa svojega resnicoljubnega dragega obsodila na prisilni celibat.

Moški tako svoji dragi ne bomo nikoli priznali, da se je čez zimo morda malce poredila, ali pa vneto začeli pritrjevati njeni podtaknjeni ugotovitvi, da je mimoidoča deklina res videti fantastično. Oziroma, če spomnim na še bolj nepomembne stvari – nikoli ne bomo manj kot božjastno vzhičeni nad njenim darilom, tudi če je to le neka plišasta gozdna žival. Pa ne zato, ker se ženska ne bi mogla soočiti z resnico, ampak ker preprosto ne želimo, da bi podvomila v našo skrb za njeno dobrobit in potem nad nas stresla agonijo svoje skrhane samozavesti.

Vse za krhki ego

Ponavadi je tako, da če postaviš vprašanje o sebi, najverjetneje sam prav dobro poznaš odgovor. Finta je le v tem, ali želiš slišati resnico tudi od drugega. Ženska svojega moškega ne pobara o spornih stvareh zato, ker bi jo zanimala čista dejstva. Želi le umetelen odgovor, ki bo potrdil njeno mesto, seveda v odnosu do drugih žensk. Za to pa bo pripravljena pojesti tudi malo debelo laž.

Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri