O tem, ali smo ljudje monogamni po naravi ali zgolj družbi, se kopja lomijo od nekdaj. In, ker nekatere raziskave kažejo, da najverjetneje nismo monogamni po bioloških indicih, nas zanima, na čigavem zeljniku je najverjetneje ideja zrasla.
Ker raziskave primatov kažejo, da bi naj ti bili večinoma nagnjeni k oblikam mnogoženstva, to pa naj bi naknadno potrjevalo tudi dejstvo, da so njihovi samci nekoliko večji in močnejši od samic, mnogi sklepajo, da naj bi nekaj podobnega veljalo tudi za ljudi.
Strašno privlačna misel?
A preden se ti usta razlezejo do ušes, si predstavljaj, kako trd bi bil v tem primeru boj za tvoje družice in kako velik prepad bi zazeval med t.i. ‘zmagovalci’ in ‘luzerji’ ...
Ne razumeš?
Žensk in moških, godnih za ženitev, je v najboljšem primeru številčno enako (čeravno večinoma velja, ker se rojeva več dečkov kot deklic, da je zrela moška populacija celo nekoliko večja). Če bi torej veljajo, da si bi - najverjetneje najboljši, najmočnejši in najvišji moški - lahko prisvojili več žensk, kaj bi se torej ne zgodilo, da bi mnogi - najverjetneje družbeno šibki, fizično šibki in nizkorasli - ne ostali brez svoje družice.
Ne pozabi, da je 'bazen izbire' omejen, saj razpoložljivih žensk za ženitev nikakor ni neomejeno.
Raje samo ena kot nobena!
Za večino moških monogamija torej le ni tako slaba pogruntavščina, saj imajo tako veliko več možnosti, da si najdejo partnerico, medtem ko bi v pogojih poliganije (torej mnogoženstva) najverjetneje ostali brez nje.
Tukaj si lahko o študijah monogamnosti prebereš več!
