Ko srečam svojo bivšo

27. 9. 2001
Ko srečam svojo bivšo

Ste se že kdaj spraševale, kakšen odnos imamo fantje do svojih nekdanjih partnerk?

Po poletnih dopustih smo za nekaj kilogramov lažji, pretežno zagoreli, bolj ali manj pripravljeni, da se z novo voljo lotimo starih obveznosti. In večina ima kakšno poletno zgodbo v žepu. Z znanko Tino sva ob septembrskem srečanju zavila na kavo in pripovedovala mi je o njenem dopustovanju.

Zadnji teden julija je prebila na prijetnem kolesarjenju s svojim bivšim, se vrnila za nekaj dni domov in nato odšla s sedanjim na nič manj prijetno tritedensko jadranje. Izvedel sem, da je bil njen sedanji že takrat sedanji, ko je šla s svojim bivšim za teden dni na kolesarsko potepanje.

Odnos je nekaj pristnega in iskrenega

Tinina zgodba me je spodbudila k brskanju po lastnem odnosu do bivših deklet. Ko srečam katero od deklet iz ne preštevilčnega šopka, ki so mi, kakor še vedno trdno verjamem, za nekaj časa podarile srce, oba z veseljem poklepetava.

Ob kavici sem živahen, ko pa greva vsak svojo pot, me preplavijo mešani občutki. Ne da bi si želel zavrteti čas nazaj, sem navadno melanholičen, tu in tam se prikradejo še sence občutka krivde. Vem, da bi bilo moje zgovornosti ob daljšem druženju hitro konec, ter si tega niti malo ne želim, ko pa ugibam, zakaj je tako, se mi zdi, da sem pravzaprav staromoden fant – medčloveške odnose jemljem hudo resno.

Pri Kristusovih letih še vedno naivno verjamem, da naj bi bili odnosi med žensko in moškim nekaj pristnega, in če je nekaj iskreno, ne moreš biti brezbrižen niti potem, ko je minilo. Spomin je lahko otožen, melanholičen, zlovoljen, žalosten, morda jezen, z občutkom krivde, sramu in še česa, ne moreš pa preprosto skomigniti z rameni in ne čutiti ničesar. Vsaj jaz trdno verjamem, da je tako.

Če sledimo modi…

Ko gledam naokrog in razmišljam o odnosih, se mi dozdeva, da sem eden izmed na pol izumrle vrste obupno zastarelih, skrajno nemodernih idealističnih naivnežev. Danes je na prvem mestu življenjski slog, ki predpisuje modo v vseh njenih pojavnih oblikah, na seznamu predpisanih ravnanj in predmetov, ki jih velja imeti, pa je samoumevno tudi tak in tak partner.

Na tej osnovi vzpostavljen odnos med spoloma je bližji zadovoljitvi želje po posedovanju predpisanega izdelka, ki omogoča poleg tega še potešitev seksualnih strasti, kakor po iskreni pripadnosti, zaljubljenosti in/ali ljubezni, spoštovanju in prijateljstvu in kar je še teh izrazov. Forma – tisto, kar se vidi – je torej na prvem mestu; vsebina – tisto, kar se čuti – je obrobnega pomena.

Svojih deklet nisem nikoli iskal

Čudno mi zveni pogosto priporočilo: poišči si fanta/punco. Kupi si avto, zdrži – greš v trgovino, odšteješ zahtevani denar in stvar je tvoja. Ko si “poiščeš” partnerja, pa si morda poiščeš (nekako “kupiš”) družbo, seks, z modno zapovedjo predpisani predmet. A ne moreš si kupiti njegovih čustev. Svojih deklet nisem nikoli iskal, ampak so se sama zgodila.

Pojma nimam, kako se počutijo bivše, ko gremo po kratkem srečanju vsak svojo pot, zase pa vem, da se z s katerokoli izmen njih – potem ko so najgloblji odnosi izzveneli, a je spomin nanje ostal – zagotovo ne bi tako zlahka odpravil s katerokoli izmed njih na teden dni kolesarjenja.

Dean Masten

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"