Išče se princ na konju (katerekoli barve)

Kako sem se ravno v trenutku, ko so punce na uredništvu šnofljale po spletni strani terapevtke Varje Kališnik, znašla iz oči v oči z urednico Manco, ki mi je rekla: "Ti greš na seminar o odpiranju srca partnerski ljubezni, prav?" To je mali čudež, ki mu po domače narobe rečemo naključje.

4. 12. 2013

Res me je zadnje čase večkrat prešinilo, da se je moje srce po precejšnji polomiji z nekom, ki je bil od mene različen do bolečin, zaprlo. Če bi bilo vse b. p., najbrž ne bi zaradi strahu pred novim razmerjem od sebe pred kratkim odgnala fanta za 10+ in roja metuljev, ki je priletel skupaj z njim.

3. 10., prvič pri Varji

Najprej naj povem, da bo tole moje tridelno poročilo z desettedenske delavnice pri Varji zaradi omejenega prostora zelo skopo. Tolažim se s tem, da ne bi bila dovolj niti cela knjiga. Pa začnimo od začetka, tj. s čistilno akcijo, ker vame ne bo šlo nič novega, dokler iz sebe ne bom pometla starega. V mislih sem si tako na prvem srečanju z Varjo narisala največji možen smetnjak za svoje rane, škodljiva prepričanja in vzorce, ki so prepreka na moji poti do ljubezni. Če ne bo dovolj velik, se bom pa za nekaj časa preselila na deponijo. Tako pač je, ko začneš čistiti klet, imenovano podzavest. Prispodoba ledene gore je kar točna. Titanika ni na vidiku, vsaj danes ne. Danes tu ni rušilne moške sile, plavam v ženski energiji. Na mehkih blazinah nas sedi deset žalostnih, jeznih, obupanih in navidezno veselih velikih punc. Skozi pogovor in različne vaje skušamo ugotoviti, kako so naša prejšnja partnerstva oblikovala način, na katerega zdaj vidimo sedanja, in če ne bomo česa spremenile, tudi bodoča ne bodo nič drugačna. Iz pogovora se luščijo naši vzorci o ljubezni. V mojem je trdno usidran čustveno nedostopen moški, ki zaradi ljubezni do sebe ne vidi mojih lepih lastnosti in se večino časa ukvarja z zbijanjem moje samozavesti. Zdelo bi se mi noro, če bi se dogajalo komu drugemu. A se ne, dogaja se meni, in to v živo. In ni več smešno, ker imam tole že preveč časa na 'replay'. Ob pogovoru z Varjo se mi porajajo vprašanja, ki bi jih zunaj tega prostora imela za pocukrana. Je res vse, kar delam, zaradi ljubezni? Koliko ljubezni lahko čutim na različnih področjih? Kakšen je moj sanjski moški? Kateri so moji trije veliki NE-ji? Kakšnega moškega zares nočem? Odgovorim si na vsa vprašanja in v meditaciji začutim ostro bolečino, s katero barvam ljubezen. Name se lepi kot zoprna krasta, ki se noče zaceliti. Spoznanje, po katero sem prišla. (Jaz, ki sem mislila, da me ne boli več.)

10. 10., drugič pri Varji

Teden, ki je za mano, je minil v znamenju razbremenjevanja od jeze in žalosti. V sebi sem odkrila oboje: prekleto žalost in sveto jezo! Tekla sem, hodila, švicala, dihala (krožno dihala, 15 minut na dan – obred, ki iz tebe dobesedno odlepi žalost iz pljuč), v mislih metala jezne misli v vrtinec, metala stran stvari, ki me delajo jezno, čistila stanovanje z zobno ščetko, pisala, kaj me jezi, in žgala listke ... da je počasi jeza začela zapuščati moje stanovanje, glavo in srce. Seveda se je vmes odprlo nekaj novih front, a tisto, kar sem marljivo gojila leta in leta, pač ne bo šlo v enem tednu proč z radirko, vžigalnikom in ščetko. Počutila sem se bolje. Bolj jezno, a manj žalostno. Na drugem srečanju pri Varji se pogovarjamo o tem, kaj si v resnici mislimo o moških. Šle smo globoko, do naših napačnih predstav, ki oblikujejo našo usodo. Mislim, da nam je danes že jasno, zakaj srečujemo vedno iste moške z drugačnimi čevlji in drugim imenom. V revijah in priročnikih beremo o čudovitem partnerstvu, ki je na dosegu roke, globoko v sebi pa smo prepričane, da srečna ljubezen ni mogoča. Ko se udarita zavest in podzavest, pa je jasno: vedno zmaga spodnji del ledene gore. Ja, treba bo spremeniti prepričanja. Primer: če mislim, da so moški nasilni egoisti, mi bo vesolje ustreglo. Če mislim, da vsi moški varajo, me bo na cesti ogovoril sam Casanova. Če mislim, da moški potrebujejo mamico, bodo odrasli dojenčki začeli deževati z neba v moje naročje. Spoznanje: sem žrtev napačnega prepričanja, prepričanje pa je kot računalniški program, ki me vodi, da delujem v smeri prepričanja. K sreči obstajajo vaje in metode, s katerimi je mogoče spremeniti programe, katerih sužnji smo. Ena takšnih je zažiganje starih pogodb. Kar nekaj sem jih imela, na primer: zmanjšala se bom, da boš ti videti večji; nočem biti boljša od tebe, da se ti ne bi počutil manjvrednega; tu sem zato, da bom vzela nase tvojo bolečino, itd. To so pogodbe, ki sem jih sklenila sama s sabo in jih je moje življenje upoštevalo do pike natančno. Hočem nove pogodbe!!!

17. 10., tretjič pri Varji

Na tem srečanju smo punce spoznale, kakšen odnos imamo v resnici do sebe in življenja. Prav od odnosa, ki ga imamo do sebe, je namreč odvisno, kako drugi ravnajo z nami, kako nas vidijo in kaj si mislijo o nas. Če se nimaš rada, boš zagotovo dobila moškega, ki te ne bo imel rad. A tudi najbolj ljubeč moški na svetu te ne bo nikoli mogel imeti tako rad, kot se imaš lahko sama. Če se ne počutiš vredne ljubezni, tvegaš, da boš zato zavrnila najbolj pravega moškega tvojega življenja, ki bi te lahko iskreno in goreče ljubil. Pomisli, kakšen je bil prvi moški, ki ti je strl srce ... Kaj mu niso bili potem podobni vsi naslednji? Ker ti si bolečina, ki jo je pustil v tebi. Vse, kar si, je energija, ki jo oddajaš. Drugega nimaš. Spoznanje: treba se bo obkrožiti s stvarmi, ki izžarevajo ljubezen; z ljubečimi in pozitivnimi ljudmi. Uvid: upiram se ljubezni, da ni res. Naredimo vajo, ki je zame pravo razsvetljenje. Na list papirja na hitro brez velikega razmišljanja napišemo, kaj bi storile, če bi imele samo še šest mesecev življenja. Rezultat nas osupne in spravi v dobro voljo: naši seznami so polni ljubezni do nas samih. Če bi šest mesecev tako živele, bi nas ljubil ves svet, in ne samo Zvone iz sosednje ulice. Nato na list papirja zapišemo še nekaj naših dobrih lastnosti. Ampak zakaj je to tako težko? Pa tako lahko je hvaliti druge ... Varja mi ne dovoli, da bi vajo prešpricala, zato nimam kaj in bom kar javno povedala, da sem fajn punca. Svetujem tudi tebi, da nekaj podobnega za 'kazen' vsaj stokrat napišeš na papir ...

Se nadaljuje.

Besedilo: Tina Torelli, fotografije: Helena Kermelj, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri