"Draga dekleta, dame in gospe – moški čutimo" (iskren zapis našega novinarja)

Postalo je jasno – nekaterih nikoli uradno potrjenih lastnosti, ki nam jih pripisujejo ženske, se ne bomo mogli znebiti. Da smo hladni kot led, je samo ena od njih.

"Draga dekleta, dame in gospe – moški čutimo" (iskren zapis našega novinarja) (foto: Profimedia) Profimedia
17. 11. 2016

Vedno bolj me vznemirjajo že precej izrabljeni komentarji o tem, da moški ne premoremo kdo ve kako veliko čustev.

Šovinistični prasci smo, ki zmeraj gledamo samo na svojo rit in zmeraj poskrbimo, da bo le naše korito polno.

V vseh porničih moški zadovoljno zapusti sceno, ženska pa obleži vsa poškropljena na tleh ali kavču.

Moški se ne znamo pogovarjati med sabo in če ne bi bilo žensk, ne bi nikoli nikomur povedali, kaj čutimo in kaj nas teži.

Oziroma, kaj pa govorim, saj nas sploh nič nikoli ne teži, naša trdosrčnost nam tega ne dopušča. Klasične ženske fraze torej.

In vedno, ko slučajno ali pa namerno slišim podobne ‘obtožbe’, se mi stemni pred očmi.

Draga dekleta, dame in gospe – moški čutimo. Zares. Zgodi se, da nas kakšna stvar popolnoma spravi iz tira in celo – ne boste verjele – trpeti znamo.

Moj dober prijatelj je že dobri dve leti v resni zvezi s punco, v katero se je noro zaljubil samo zato, ker je iskal paketek in ga je v njej našel.

Pod paketek mislim seveda tako težko ‘najdljivo’ neposredno povezavo lepote in pameti. Toda na žalost idealni paket ni prinesel sreče.

Kaj kmalu je bilo jasno, da sta se našli dve osebi, ki nimata veliko skupnega, ki ne delita iste goreče želje po spolnosti in po dolgih nočnih debatah, po gledanju filmov in po nedeljskih sprehodih pod Pohorjem. Toda še zmeraj sta skupaj.

Zakaj? Ker jo prijatelj ljubi. Ker ji oprosti vse njene spodrsljaje in neumnosti, ker v imenu ljubezni celo prezre nekatere zanj sicer zelo pomembne dejavnike, kot je tudi ta, da ne mara seksa.

Sam sem po nekaj zares katastrofalnih zvezah iz rane mladosti tako zaradi lastne nezrelosti kot zaradi nezrelosti tistih, s katerimi sem se srečeval, na začetku študija spoznal deklico, ki mi je – kot radi slišimo v filmih ali kakšnih ljubezenskih zgodbah – obrnila življenje na glavo.

In mi zelo pogosto dvigovala tudi spodnjo glavo.

Holivudsko sva si prisegla popolno iskrenost in poudarila sva, da bova iskrena drug do drugega.

In potem se je nekega lepega popoldneva zvezdna pot ‘Eden in Cruza’ zatresla. Izvedel sem, da punca že nekaj mesecev prav veselo skaklja od mene do drugega tipa in obratno.

Rad bi vam povedal, drage moje, da težko opišem občutke, ki so me takrat prevevali.

Jeza se je kopičila in mešala z razočaranjem, žalostjo in obupom, izbruh vsega tega pa je dušil moj ponos (koliko ga je sploh ostalo?!) in precej omajan ego.

Ugotovil sem, da tako torej boli ljubezen in resnično sem razmišljal, da bi se kar razjokal, kar tako, da bi enkrat videl, ali se res po joku počutiš bolje, čeprav težave nikoli ne reši.

V meni se je hkrati prebujala vest, da sem vendarle moški in da to ni nekaj, kar si jaz lahko dopustim, po drugi strani pa mi je bilo vseeno za vsa pravila, vrednote, mnenja in zakoličena prepričanja.

Takrat sem čutil. In čutim. Tudi moj prijatelj čuti. Vsak dan. Pomanjkanje ljubezni in strah, da bo ostal še brez tega kančka, ki jo ima.

In ko se zvečer igra sam s sabo, ona pa spi, je ona tista, ki ‘zadovoljno’ zapušča sceno, on pa ostane poškropljen na kavču. In ko je sceno zapustila moja deklica, sem ostal poškropljen jaz – s solzami.

Preberi še: “Že od nekdaj sem rada poležavala na postelji in si drgnila mednožje" (surovo iskreno o prvem orgazemu)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri