Miuccia Prada: Modna velikanka, ki je rada drugačna

Izredno nadarjeni in povsem posebni Miuccii Prada je uspelo zavladati modnemu svetu, a kljub velikanskemu uspehu se ji ni bilo težko umakniti iz posla in ob soprogu Patriziu vzgajati otroke.

Danes je Prada družba s štirimi svetovno znanimi znamkami - Prada, Miu Miu, Church’s in Car Shoe.  (foto: story press) story press
1. 1. 2012

V Milanu se nekega toplega jutra, natančneje 10. junija 1977, zgodi usodno srečanje.

Dekle, oblečeno v svileno bež srajco in krilo z etno vzorcem ter podpisom Yvesa Sainta Laurenta, zapušča družinsko trgovino v središču mesta in odhaja na sejem mednarodnih salonov usnjene galanterije. Nekdo ji je povedal, da je prav tam stojnica s torbicami, ki spominjajo na tiste v izložbi njene trgovine. Je mogoče, da jo nekdo kopira? In res, stvari, razstavljene na stojnici z napisom Sir Robert, so neverjetno podobne tistim iz njene družinske trgovine. Dekle zanima, kdo je lastnik razstavljenih primerkov. Presenečena in osupla se sreča z izprašujočim pogledom mladeniča gostih črnih las v modri obleki, ki je na drugi strani stojnice naslonjen na komolce.

Dekletu je ime Miuccia Prada in je staro 29 let. Fantu je ime Patrizio Bertelli in je star 31 let.

To je srečanje dveh različnih inteligenc, dveh edinstvenih osebnosti in tudi dveh zelo posebnih in karakterističnih nosov. In to v vseh smislih. Bertelli je pozneje razvijal različne teorije o tem, da je ljudem z velikim nosom že v zvezdah zapisano, da bodo v življenju uspešni.

Datum začetka vsega tega pa nas vrača daleč v preteklost, natančneje v pomlad 1913.

Mario Prada, Miuccijin dedek, je z bratom Martinom v milanski galeriji Vittorio Emanuele odprl elegantno trgovino z napisom Fratelli Prada (Brata Prada).

Na policah in v izložbi so bile potovalne torbe, kovčki, toaletne torbice, sprehajalne palice, ščetke iz želvovine in druge stvari, kot so porcelanske figurice, starinske ure in srebrnina. Vse je bilo izdelano zelo rafinirano ter okrašeno s kristali in unikatnimi detajli. Prodajalna je kmalu postala uradna oskrbovalka kraljevega dvora, brata s priimkom Prada pa so redno obiskovali člani najbogatejših evropskih družin.

Med drugo svetovno vojno je posel znatno upadel, Mario Prada pa je čedalje težje držal vse vajeti v svojih rokah.

Po njegovi smrti leta 1958 sta se posla lotili njegovi hčerki Nanda in Luisa.

Posel je začel sčasoma okrevati, a ni dosegel starih blišča in slave. In tako smo brez večjih razburjenj prišli do trenutka, ko se je mlada in vročekrvna Miuccia na omenjenem sejmu v Milanu zapletla v vročo razpravo z arogantnim trgovcem iz Toskane. Rezultat tega vse prej kot prijetnega srečanja je bil, da sta Miuccia in Patrizio že po nekaj tednih začela delati skupaj. In se videvati z namenom, da bi se bolje spoznala ...

Že leta 1979 sta se tako dobro poznala, da sta zaživela skupaj.

Omislila sta si kar dve družinski hiši na relaciji Milano-Arezzo. Združena v poslu in ljubezni pa sta morala šele najti skupni jezik in poenotiti ideje. Znano je, da sta imela pogosto povsem nasprotu-joča si stališča glede mnogo stvari. Patrizio je bil namreč podjeten in inovativen, Miuccia pa je bila veliko previdnejša in racionalnejša. Njegov moto je bil, da je tisti, ki se ustavi, izgubljen.

Prvi poslovni korak: razširiti proizvodnjo in zavzeti nov teritorij.

"Od danes naprej bomo delali čevlje," je rekel. Šokirana Miuccia pa ni hotela niti slišati za njegovo idejo.

V hiši je postajalo napeto. Razprave so postajale čedalje silovitejše. Po neuspešnih poskusih, da bi jo prepričal, da ima prav, je nekega dne med zajtrkom kot strela z jasnega napovedal:

"Bodi mirna, ne bova več govorila o tem. Delali bomo čevlje, s tabo ali brez tebe!"

Samo zato, ker ji je stopil na žulj in v njej prebudil zaspalo trmo, se je vključila v uresničevanje te njegove ideje. Od takrat je bila to njegova priljubljena metoda prepričevanja Miuccie. In tako je že v prvem letu njunega skupnega življenja luč sveta ugledala prva kolekcija ženskih čevljev, leta 1983 pa se je zgodilo odprtje nove trgovine v ulici Spiga.

Kljub prenatrpanosti delovnega urnika, obilici obveznosti in pogostim vročim razpravam je ta uspešni parček prosti čas preživljal tako, da je obiskoval številne muzeje, galerije in sem ter tja tudi kakšnega prijatelja. Pogosto sta si privoščila smučanje v Engadinu, kjer je Miuccia od otroštva bivala s svojo družino. Z odprtjem tretje trgovine leta 1986 na 57. ulici v New Yorku se je Prada začela zavedati svojega uspeha.

Leta 1987, po osmih letih srečnega in predvsem dinamičnega življenja v dvoje, je parček napovedal družino. V skladu z življenjskim stilom obeh ljubimcev ni bilo velike in glamurozne proslave, ognjemeta in slavnih povabljencev iz sveta šovbiznisa. Svečani trenutek je z njima delilo le okoli sto najbližjih prijateljev in sorodnikov.

Poročna slovesnost je potekala v Arezzu, Patrizijevem rojstnem mestu, edina znamenitost pa je bil datum poroke - 14. februar, dan zaljubljencev.

Ona je nosila zeleno obleko, skrojeno v milanskem studiu sester Ferrari. On jo je pred oltarjem pričakal zelo vzhičen, omislil pa si je preprosto, a formalno sivo obleko. Medene tedne je nadomestilo novoletno potovanje v Moskvo in Sankt Peterburg, kjer sta vse dneve preživljala v galeriji Ermitaž. Ko sta si ogledovala dela svetovne umetnosti, sta bila od vzhičenja že kar v nekakšni ekstazi. Po potovanju je sledilo plodno leto 1988 z novimi poslovnimi obveznostmi in rojstvom sina Lorenza, ki sta ga pričakala z radostjo in trepetom. Ona je bila namreč stara že 40 let, on pa 42. Dve leti pozneje je luč sveta ugledal njun drugi sin, ki sta mu nadela ime Giulio. V tem obdobju so oblačila postajala čedalje pomembnejši člen v kreativnem svetu, visoka moda je bila v razcvetu. S skupino najbližjih sodelavcev je par čas najpogosteje preživljal v družinski hiši v Arezzu, daleč stran od mestnega vrveža. Obdana s knjigami, starinskim pohištvom in cvetjem je Miuccia preživljala najlepše obdobje, saj se je posvečala izključno sinovoma, dokler nista začela obiskovati šole.

Leto 1993 je bilo leto eksplozivne ekspanzije fenomena Prada.

Najprej se je rodila nova znamka Miu Miu, sledila je velika rast podjetja in danes je Prada družba s štirimi svetovnimi znamkami, Prada, Miu Miu, Church’s in Car Shoe, ki letno predela dva milijona kvadratnih metrov usnja in štiri milijone metrov tkanine v torbe, galanterijo, čevlje, oblačila in različne modne dodatke. Ni čudno, da je ugledna revija Time zakonski par Prada-Bertelli uvrstila na seznam stotih najvplivnejših parov na svetu. Morda se formula njunega uspeha skriva prav v Miuccijinem pojmovanju zakonske ljubezni. Ko gre za to, se ima namreč za svetnico:

"Več je lepih stvari kot grdih. Ne dolgočasim se in medsebojno se spoštujeva. Neprestano preizkušam svoja čustva, sprašujem se, ali je vse v redu. Je vse natančno tako, kot si želim, da je? Priznam, včasih ga sovražim in bi ga najraje ubila. Ko se pozno zvečer vrne domov, pa sem vedno vsaj malo zadovoljna zaradi tega."

Ja, tako Miuccia govori o svojem življenju s soprogom.

Tudi Germano Celant, direktor fundacije Prada, je potrdil:

"Patrizio in Miuccia se prepirata kot zveri. Toda popolno se dopolnjujeta. Ona je polna idej, on pa jo spušča na realna tla."

Razvpiti so tudi njuni prepiri na poslovnih sestankih in jutranjih kolegijih. Kdor se jih še ni navadil, je lahko neprijetno presenečen. Zasebno sta tipičen primer buržujskega para z velikim prostorom za osebno svobodo. Rituali vsakdanjika ju niti slučajno ne zanimajo. Po drugi strani pa je božični večer za bogato obloženo mizo in v krogu družine ter prijateljev zanju nekaj neizogibnega.

Najrazburljivejši trenutki takšnih srečanj so slavni ‘šovi Miuccia’.

Pod pogojem, da je dobro razpoložena, gospa svoje goste pogosto razveseli s katero od opernih arij, največkrat se odloči za arije iz opere Tosca. Najbližji prijatelji pravijo, da takrat v očeh dobi poseben sijaj. In menda njen glas zveni povsem solidno. Znano je namreč, da je gospa Prada dolgo sanjarila o tem, da bi postala operna pevka.

In kako se je vse skupaj sploh začelo?

Maria Miuccia Prada Bianchi se je rodila 10. maja 1949 v Milanu.

Njena mama Luisa je hčerka ustanovitelja Maria Prade, oče Luigi ‘Gino’ Bianchi pa je bil zaposlen v mornarici. Maria je njun drugi otrok, prvorojenka Marina je od nje starejša tri leta, šest let po rojstvu Miuccie pa je na svet prijokal še Alberto. In zdaj se samo po sebi ponuja logično vprašanje, zakaj danes govorimo o Miucci Prada, in ne o Miucci Bianchi. V resnici ima oba priimka in ne gre za njeno kaprico. Miuccio so - tako kot njena brata in sestro - namreč dali v ‘posvojitev’ njihovi teti Nandi, mamini sestri, kar so storili ravno zato, da bi lahko obdržali priimek ustanovitelja podjetja Prada, njihovega dedka po mamini strani. Teta Nanda, ki se ni nikoli poročila, je od nekdaj živela z njimi v isti palači na ulici blizu Porte Romane in še danes velja za njihovo drugo mamo. Miuccia izvira iz ugledne in tradicionalne katoliške družine, zato je bilo njeno otroštvo zaznamovano z vrednotami, ki zagotavljajo vedrino, mir in tudi dolgočasje.

Ko govori o sebi v tem obdobju, potoži nad krutostjo in strogostjo družinske vzgoje in nad pripisovanjem velike pomembnosti načinu vedenja:

"Moja starša se nista preveč obremenjevala s tem, da se moram tudi zabavati. Živela sem mirno in ravnodušno, brez velikih čustev. Nisem imela veliko prijateljev, saj so bili drugi otroci lahko dlje zunaj, mi pa smo morali domov priti pravočasno."

Dolgi popoldnevi, preživeti v postelji v znamenju fantaziranj in sanjarjenj, so zaslužni za zdaj že famozni vzdevek Miu Miu, ki ga je pozneje uporabila v komercialne namene.

Prvič se je zaljubila že pri 12 letih, a se - kot pravi - ni ravno proslavila. Prve znake mladostniškega uporništva je pokazala pri 15 letih, ko je odločno zavračala uniformo in grozne rjave čevlje z nizkimi petami v slogu častnih sester. Spominja se, da se je njena mama, ki je diktirala slog oblačenja v družini, oblačila neprimerno manj dolgočasno in ‘kruto’ od svojih otrok.

"Sanjala sem lahkomiselna, moderna oblačila. Zabavala sem se tako, da sem sanjarila o tem, da bom kot odrasla oseba nosila le rožnato barvo," pravi Miuccia.

Prvi poskusi protesta, še posebej med mladimi ljudmi njene generacije, so se manifestirali prav skozi oblačila, kar se je razkrilo tudi v poznejših letih njenega ustvarjanja. Ko je šlo za izobraževanje, bi se z veseljem odločila za umetniško šolo, a je kot poslušna hčerka morala ugoditi pričakovanjem staršev. To pomeni, da je morala obiskovati klasično gimnazijo, potem pa se je odločila za fakulteto političnih znanosti, kar je med drugim storila tudi zato, ker predavanja niso bila obvezna. In tako ji je kljub številnim obiskom Londona in Pariza med študijem uspelo diplomirati.

Njena starejša sestra Marina se spominja, da je bila Miuccia že v šoli drugačna, ni se oblačila kot drugi otroci.

V tem obdobju so bile vrhunec mondenosti najlonske nogavice, a ne tudi za Miuccio, ki je raje posegala po navadnih nogavičkah, po možnosti belih. Navado, da ne nosi najlonk, je ohranila do danes, zato tudi v zimskih večerih pod krznenimi plašči pogosto razkriva gole gležnje. Še eden od kultnih kosov oblačil iz tistega obdobja je razvpito mini krilo, ki v hiši družine Prada ni bilo sprejeto z navdušenjem. Toda mlada Miuccia se je znašla in kljub strogim staršem prišla na svoj račun. Stanovanje je redno zapuščala s sukancem in šivanko v žepu, da je na stopnišču dolga in dolgočasna krila v trenutku spremenila v kratka krilca, ki so ji jih zavidale tudi vrstnice z modne londonske ulice Carnaby. Ne, to ni bila anekdota iz njenega življenja, ampak se je prav tedaj ‘rodila’ stilistka, ki je vroča še danes.

Njena prva ljubezen je bil neki mladi komunist, ki naj bi imel velik vpliv na njene bodoče odločitve in politične nazore. Zanjo je bilo najpomembnejše, da se od drugih razlikuje po svojih odločitvah, nag-njenjih in stilu, ki je moral biti poseben. In posebnost je prav gotovo tudi ta, da je kmalu po vpisu na fakulteto postala članica gledališke družine pantomimikov. Z njimi je preživela pet let in o tem obdobju govori kot o nori zabavi. Prav to ji je pomagalo pri vseh njenih bodočih javnih nastopih, ki se jih je bala. Morda je takrat res iskala svojo pot, a danes jo je prav gotovo našla:

"Mislim, da se - kot tudi mnogo drugih žensk - želim ukvarjati z različnimi stvarmi, živeti različna življenja. Želim biti mama in po možnosti ljubimka. Torej, moram najti kompromis - mislim, da je to edini način, da si srečen. Včasih si zaželiš biti seksi, da bi bila všeč nekemu moškemu, čeprav izredno cenim ženske, ki se odločijo, da se bodo osvobodile moške dominacije, in ki sploh ne želijo biti seksi. Trudim se ohraniti zadovoljstvo, da sem ženska. Nočem se odreči neodvisnosti, nočem pa tudi zanikati ženstvenega dela svoje osebnosti."

Za revijo Story napisal Tim Jeras

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri