John Galliano: Ekscentričen modni genij se vrača

Naslednik Christiana Diorja, ki je pokoril francosko modo, je luciden, ekscentričen, revolucionaren in neponovljiv.

Prepoznaven je po edinstvenem stilu, slovi pa tudi po svoji ljubezni do ženskih oblin. Prsi, boki in pas so njegova obsesija, povsod najde ženstvenost in romantiko, navdih dobiva na najrazličnejših mestih, njegovo edino delo pa je olepševanje žensk. Najzgodnejše otroštvo je preživel obdan z razkošnim španskim katoliškim stilom, kar je močno vplivalo na njegov prefinjeni občutek za lepo, hkrati pa tudi na ljubezen, ki jo goji do baroka. Ker je v zasebnem življenju teatralen, to teatralnost z lahkoto prenaša tudi na modno brv, pri tem pa ne skriva ljubezni in strasti do razkošnih kostumov.

John Charles Galliano, ki v intervjujih rad pove, da je njegovo polno ime v resnici Juan Carlos Antonio Galliano - Guillén, se je rodil 28. novembra 1960 v Gibraltarju.

Njegov oče Juan Galliano, doma iz Gibraltarja, je bil vodovodni inštalater, mama Anita Guillén pa je kot prava Španka in učiteljica flamenka oboževala predvsem oblačila in ... flamenko, seveda. Ko je bil star šest let, se je deček z rimskimi predniki, ki je v Gibraltarju odraščal v revnih razmerah, z mamo in očetom, ki sta iskala boljše možnosti za zaposlitev, in starejšima sestrama, Rosamario in Immaculado, preselil v London. V Wallingtonu je obiskoval deško šolo Wilson's Grammar School, potem pa se je vpisal v prestižno londonsko izobraževalno ustanovo Central Saint Martins College of Art and Design, kjer je študiral modno oblikovanje.

Med študijem je živel z mladim in nadarjenim modnim oblikovalcem Johnom Flettom, a njuno razmerje je bilo ves čas precej burno, zato ni trajalo ravno dolgo.

Leta 1984 je priredil svojo prvo modno revijo, ki jo je poimenoval Les Incroyables, navdih zanjo pa je našel v francoski revoluciji, zato je bila precej opažena. Le teden dni po reviji so kompletno kolekcijo prodali, saj jo je odkupila Joan Burstein in jo namestila v izložbo takrat znanega londonskega butika Browns. To je storila ravno med londonskim tednom mode. Kolekcijo so razglasili za remek delo, Galliana pa označili za modnega genija. Opogumljen s hitrim uspehom je začel zelo uspešno kariero modnega oblikovalca in na trg izstrelil modno znamko s svojim imenom, ki jo je definiral kot zgodovinski stil z elementi sedanjosti.

Leta 1987, torej že tri leta po svoji prvi modni reviji, je osvojil prestižno nagrado britanski oblikovalec leta, a se je zaradi svojih nekomercialnih kolekcij znašel v težavah - kljub stalnim pohvalam, ki so kar deževale na njegov račun, in pozitivnim kritikam, ki mu jih je namenjala stroka, je bankrotiral.

V devetdesetih letih se je v iskanju finančne podpore in stalne klientele preselil v Pariz. Ko se je znašel v finančni stiski, je bila Anna Wintour, slovita urednica modne revije Vogue, tista, ki je verjela vanj in mu pomagala. Njegov stil je bil všečen, še bolj pa njegov ekscentrični nastop.

Leta 1995 je zahvaljujoč Bernardu Arnaultu, poslovnemu magnatu, zbiratelju umetnin in predsedniku uprave LVMH, francoskega koncerna Moët Hennessy-Louis Vuitton, ki ima pod svojim okriljem več kot 60 luksuznih modnih znamk, začel delati v Givenchyju in postal prvi britanski modni oblikovalec, ki se je znašel na čelu francoske modne hiše. Pridno je skrbel za škandale, med drugim tudi z modnim šovom, pri katerem je idejo za videz kolekcije dobil pri brezdomcih. To je seveda poskrbelo za udarne naslove v medijih, Diorju pa prineslo gromozansko povečanje prihodka. Arnaultova strategija se je torej izkazala za pravilno. Galliano je postal sončni kralj, ki je bil po koncu vsakega šova deležen veselih vzklikov obiskovalcev. Modni cirkus je ljubil svojega nadpovprečno nadarjenega klovna. Čeprav je v Givenchyju šokiral ves modni svet in čeprav besni modni novinarji niso skrivali kritik, je njegova revija za pomlad/poletje 1996, poimenovana Le Pappilon et la Fleur, navdušila vse po vrsti. Pariz je bil torej osvojen skoraj dobesedno čez noč, Gallianovi umetnost in revijo, ki je postregla z do tedaj še nikoli videno ekstravaganco, pa so na vso moč hvalili.

LVMH ga je že po slabih dveh letih postavil na vodilno mesto slovite modne hiše Christian Dior, naključje pa je poskrbelo, da se je njegova prva modna revija 'poklopila' s 50. obletnico, ki jo je ta modna hiša praznovala 20. januarja 1997.

Pri Diorju je seveda še naprej prirejal ekstravagantne modne revije, oblačila, ki jih je predstavljal na njih, pa so odražala vpliv zgodovinskih in antropoloških dogodkov. Ker so njegove revije sčasoma postajale čedalje bolj ekstravagantne in so počasi začele spominjati na prave gledališke predstave, je bil deležen pogostih kritik in raznih opazk. Zamerili so mu, ker je vztrajal pri teatralnosti, hkrati pa zanemarjal pomemben faktor pri ustvarjanju oblačil - nosljivost. Galliano se je po teh kritikah nekoliko spremenil in se po najboljših močeh trudil, da ne bi pretiraval. Teatralnost je sicer ohranil, a v nekoliko zmernejši obliki, njegova oblačila pa so zato postala 'zelo nosljiva'. Pogosto so mu očitali tudi to, da sta njegovi ogromni ljubezni, do teatra in ženstvenosti, vedno osnovna inspiracija za kreacije.

"Moja edina vloga je zapeljevanje," je odgovarjal kritikom.

Za svojo muzo je izbral prelepo južnoafriško igralko Charlize Theron, ki ji je stalno kreiral edinstvene obleke za pomembnejše dogodke. Poleg tega je bila svetlolasa hollywoodska zvezdnica tudi protagonistka reklamne kampanje za Diorjev parfum J'adore. Za zaščitni obraz dišave Miss Dior Cherie je izbral Riley Keough, najstarejšo vnukinjo kralja rokenrola Elvisa Presleyja, igralka Eva Green pa se mu je zdela najprimernejša za predstavnico dišave Midnight Poison. Evi je za reklamno kampanjo oblikoval posebno obleko, posuto s kristali Swarovski.

Ob praznovanju šestdesetletnice Diorja in desetletnice svojega dela pri tem gigantu je leta 2007 priredil ekstravagantno revijo kolekcije jesen/zima, za katero je navdih našel v slikarjih moderne in ekspresionizma. Kot idealen ambient za svoje genialne zamisli in kreacije je izbral razkošni Versailles in ob tej priložnosti prikazal evolucijo Diorja, vse od začetka do njegovih teatralnih oblek. Po modni brvi so se med drugim sprehodile Gisele Bündchen, Linda Evangelista, Naomi Campbell in Amber Valleta. Nosile so obleke, ki so jih navdihnile dela Picassa, Renoirja, Degasa in Toulouse-Lautreca in katerih namen je bil navzočim pokazati, da razlike med umetnostjo in modo skoraj ni.

"Talenti Diorja in Galliana so si zelo podobni. John ima več kreativnih talentov, ki so Diorjevim blizu, zato sem pred desetimi leti tudi izbral prav njega. Skupna jima je nagnjenost do ženstvenosti, romantičnosti, modernizma in ekstravagance. Christian Dior je bil nekoč, v petdesetih, revolucionaren, danes pa je videti klasično," je izjavil Arnault, ko je Diorja primerjal z njegovim naslednikom.

Leta 2007 so predstavili tudi tri nove Diorjeve parfume, posvečene damam svetovne slave in stasa. Ker je imel Dior tri muze, France, Lucky in Victorie, je tudi Galliano izbral svoje tri, kot navdih za tri nove dišave. To so bile Stella Tennant, Kate Moss in Gisele Bündchen. Vsi trije parfumi iz kolekcije Dior Passage No.9 so delo Francoisa Demachyja, Galliano pa je poskrbel za dizajn stekleničk. Julija 2008 pa je predstavil svojo debitantsko dišavo, preprosto poimenovano Galliano. Steklenička tega parfuma je pravo umetniško delo, ki ga je 'zakrivil' oblikovalec Joel Desgrippes. Gre za moderno skulpturo ženskega telesa z gotsko črko G na vrhu pokrovčka, škatlica pa je ilustrirana kot knjiga. Skratka, Galliano je vedno nekaj posebnega in tudi o likih, ki so se pojavljali na njegovih revijah, bi lahko napisali knjigo. Med njimi so bili francoski revolucionarji, gusarji, ruski imigranti, klovni, vojaki ...

John Galliano je med drugim znan tudi po trdni volji in vztrajnosti, ko gre za fizične aktivnosti. Vsako jutro se zbudi ob šestih, 40 minut trenira z osebnim trenerjem, naredi 150 sklec in potem preteče šest kilometrov ob reki Seni. Zase pravi, da je goreč zagovornik športa, zdravega načina življenja in dizajna, fizične aktivnosti pa mu pomagajo, da se sprosti, napolni baterije in se osredotoči na delo. Prav gotovo pa mu pomagajo tudi na področju dobre kondicije in vzdržljivosti, saj v nasprotnem primeru ne bi slovel po tem, da od prvega dne, ko se je začel ukvarjati z modo, dela po '48 ur dnevno'.

Za Dior je vsako leto ustvaril šest haute couture kolekcij in pret-a-porterjev, hkrati pa je seveda skrbel tudi za kolekcije svoje modne znamke. Poleg prej omenjene nagrade za britanskega oblikovalca leta 1987 so iste nagrade sledile še v letih 1994 in 1995, leta 1997 pa si je to nagrado delil z Alexandrom McQueenom. Pred 12 leti ga je odlikovala britanska kraljica, in sicer z nazivom CBE, s čimer je postal član reda britanskega imperija, leta 2009 pa je zahvaljujoč svojemu doprinosu modi postal vitez francoske legije časti. Pred njim je ta čast pripadla največjim modnim mojstrom, kot so Hubert de Givenchy, Yves Saint Laurent, Giorgio Armani, Sonia Rykiel, Azzedine Alaïa in Suzy Menkes. V nasprotju z njimi pa so Gallianu, ko je bil obsojen zaradi antisemitskih izjav, ta naziv tri leta pozneje odvzeli.

In kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je modni genij, čigar imena nikoli niso povezovali s početjem zvezdniških neumnosti in temu primerno tudi ni ravno pogosto gostoval v rumenih medijih, februarja 2011 zaradi šokantnih žaljivk na račun Judov kar naenkrat znašel v središču škandala? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, se je treba nekoliko podrobneje poglobiti v njegovo zasebno življenje. Čeprav velja za kontroverznega provokatorja, tisti, ki se pogovarjajo z njegovimi sodelavci, dobijo povsem drugačno sliko o njem.

"John je zelo plah in sramežljiv," zatrjujejo ljudje, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, in dodajajo:

"Nikomur ne pristopi, raje se zapira vase. Med modnimi šovi je vedno sedel v neki sobi v zaodrju, v katero so lahko vstopili le njegovi najbližji prijatelji. Morda je bila njegova težava ravno ta, da je moral za javnost vedno igrati neko vlogo."

Iz modnih krogov je slišati tudi to, da so bila še posebej zadnja leta zelo huda zanj. Leta 2007 je Steven Robinson, vodja njegovega ateljeja in njegov zaupni prijatelj, storil samomor. V obdobju žalovanja se je John po tolažbo zatekel k alkoholu in mamilom.

"Takšen pač je," se je vedno znova govorilo, kadar je izgubil nadzor nad sabo in zbezljal.

Očitno so se ljudje okoli njega ob tem bolj zabavali kot pa sočustvovali z njim, saj so mu v šali številni nadeli vzdevek Sue Ellen, po od alkohola odvisni soprogi J. R.-ja iz priljubljene televizijske serije Dallas.

"Rad imam Hitlerja! Umazana Judinja, morala bi biti mrtva. Ljudje, kot ste vi, bi morali biti mrtvi. Vaše mame in vse vaše prednike bi morali zadušiti s plinom," je modni guru v vinjenem stanju kričal na parček, ki je v boemskem pariškem baru La Perla sedel za sosednjo mizo. Ko ga je prestrašena ženska vprašala, kakšne težave ima, ji je odgovoril, da je njegova težava v tem, da je ona grda.

"Vemo, kdo je on, zato smo bili še toliko bolj šokirani nad njegovimi komentarji. Besede, ki jih je izgovarjal, so bile odvratne," je povedal očividec.

Incident je posnel prijatelj francosko-italijanskega para, ki ga je Galliano žalil in ki sploh ni judovskega porekla, zato verjetno ni treba posebej poudarjati, da je njegov verbalni antisemitski izpad v obliki videoposnetka kmalu zaokrožil tudi po svetovnem spletu.

Francoski policisti so ga zaradi žaljenja in antisemitizma aretirali in ga za nekaj časa priprli, John, ki naj bi bil takrat pod hudim stresom zaradi bližajočega se pariškega tedna mode, pa se je javno opravičil zaradi svojih besed. Branil se je tudi z izjavami, da je zbolel zaradi mešanice valija, alkohola in uspavalnih tablet. Toda bilo je že prepozno in oblikovalec je z javnim izpadom za dalj časa zapečatil svojo bleščečo kariero, sodišče pa ga je spoznalo za krivega in mu naložilo 6.000 evrov kazni. Številne je njegovo vedenje šokiralo, še bolj šokirani pa so bili, ko so izvedeli, da je zaradi tega pri modni hiši Dior, ki je zahvaljujoč njegovi genialnosti služila največ v svoji zgodovini, dobil odpoved. Najostrejši je bil njegov kolega Karl Lagerfeld:

"Zelo sem jezen in sprašujem se, kako si je Galliano to lahko dopustil. Uničil je ljudi, ki so ga podpirali. V svet je poslal izredno slabo sliko o modi. Kje je imel pamet?" Johnova tesna prijateljica pa je žalostno pripomnila:

"John je zdaj mrtev človek in tega se zaveda."

Njegov znanec pa ga je branil:

"John ni noben antisemit. Preprosto nima več nobenega nadzora nad tem, kako daleč lahko gre. Ne nazadnje so ga do zdaj slavili ravno zaradi škandalov, ki jih je povzročal."

Po samomoru modnega oblikovalca Alexandra McQueena, ki si je življenje vzel leta 2010, je Galliano veljal kot zadnji 'enfant terrible' modne scene. Ravno zato je v nekaj letih pred škandalom postajal čedalje bolj živčen, saj se je ves čas spraševal, kako mu bo sploh uspevalo vsako sezono prekašati samega sebe. Očitno je bila to napaka v razmišljanju, saj to v modi ni več bistveno. Še v devetdesetih letih so mavrično - kričeče modne oblikovalce častili kot pop zvezdnike, Pierre Bergé, dolgoletni partner Yvesa Sainta Laurenta, pa zdaj pravi:

"Modni oblikovalci, kot je Christian Dior, včasih niso potrebovali niti rokavic niti konjskega repa. Dovolj je bil že njihov talent." In prav v tej smeri naj bi ponovno plul modni svet.

Le upamo lahko, da bo v tej, torej pravi modni smeri zaplul tudi Galliano, ki naj bi že februarja sodeloval na newyorškem tednu mode. To bo njegova prva revija po tem, ko je dobil odpoved pri Diorju, na njej pa bo predstavil kolekcijo, ki jo je oblikoval za modno hišo Oscar de la Renta.

"Poznava se že dolga leta. Odločil sem se, da mu ponudim priložnost, ker občudujem njegov talent," je svojo odločitev preprosto pojasnil Oscar. In prav je, da mu je dal novo priložnost, saj si jo takšen genij nedvomno zasluži.

Napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia.si, Getty Images in Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord