Razmišljaš, da bi se prvič (ali celo drugič, tretjič ...) tetovirala? Beri TO!

Na problematiko tetovaž in pogosto strupenih barv, ki za vedno ostanejo v naši koži in telesu, v svoji knjigi Koža od blizu opozarja priznana dermatologinja Yael Adler, dr. med., ki pravi:

“Uradne zahteve za barvila v embalažah, kozmetiki, materialu za tekstil in živilih so zelo stroge, vseeno pa pigmenti za tetovaže tem predpisom niso podvrženi. To je absurd. Kdor si naredi tetovažo, mora zaradi pomanjkanja enotnih in obvezujočih znakov živeti s tem, da lahko barve vsebujejo škodljive snovi.

Barve za tetovaže pogosto vsebujejo težke kovine, kot so nikelj, svinec, kamdij, krom, mangan, kobalt, pa tudi strupe, kot so arzen, aluminij, živo srebro in industrijsko proizvedene snovi, ki so deloma kancerogene in alergene.

Možna je celo okvara dednih zasnov, razmnoževanje je lahko ornjeno.

Uporabnik o tem nima pojma in komaj kaj je možnosti, da bi preveril sestavine v barvi za tetoviranje.

V kozmetiki so zgoraj razkrite strupene snovi strogo prepovedane - pri tem je kozmetični izdelek nanešen samo na kožo in v primeru dvoma se ga da sprati. Nasprotno pa so tetovaže ‘vcepljene’ neposredno v telo. Tudi če jih želimo po nekaj letih odstraniti s povrhnjice kože - škodljivi delci ostanejo v telesu.”

Kaj se zgodi, ko tetovator z iglo prodre v našo kožo?

Adlerjeva pojasni, da bi prebivalec naše kožne zgradbe, če bi ga doletela tetovaža, to zaznal nekako takole:

“Slikovno gledano smo na tleh druge kletne etaže naše podzemne kožne garaže. Kar naenkrat predre velika koničasta igla strop nad nami, črna barva pljuska navzdol. Znova in znova. Nekaj časa zatem slišimo godrnjanje, čutimo drgetanje poškodovane kože, obdani smo z bolečinami in s strupenim tujkom. Vnetni živčni prenašalci so povsod, do koder seže oko.

Naše telo je takoj prepoznalo, da je tuj, škodljiv material nasilno premagal našo zaščitno pregrado. Barva prodre skoznjo, del na poti obvisi na podpornih stebrih, del se prilepi na strop, preostanek pa zleze v poškodovane limfne reže. Ponekod so celo tla predrta in je barva razlita v tretji kletni etaži, v podkožju. Pekel, kot v kakšni grozljivki.

Moteči delci tujka, deloma kancerogeni in alergeni barvni pigmenti, konzervansi, pa tudi možni strupi, ležijo vsepovsod in poti nazaj ni.

Osnovna membrana se kmalu zaceli. Ker je bila nasilno predrta, je možno, da je boleča že samo zaradi brazgotinjenja.

V notranjosti usnjice skušajo komandosi-pospravljalci (fagociti) in snaga (limfa) zajeziti škodo ter odstraniti nesnago. Del barvnih pigmentov obkroži imunske celice, tujek pa za vedno ostane v usnjici.

Drugi del barve za tetoviranje odnese limfa v upanju, da bo to prav prišlo limfnim vozlom. A tudi oni seveda ne vedo, kako naj odstranijo ostanke strupa. Vozli so tako dokončno skladišče oz. odlagališče.”

Posledice so lahko usodne.

“Prizadeti limfni vozli se lahko obarvajo. Šele raziskovalci tkiva lahko pod mikroskopom opazijo razliko med ‘tetoviranimi limfnimi vozli’ in metastazami limfnih vozlov zaradi črnega kožnega raka.

Da bi zdravnik sploh lahko raziskal tkivo, pa ga mora najprej operirati,” opozarja Alderjeva, ki v knjigi poda tudi primer 32-letne Američanke, ki je imela raka na materničnem vratu.

“Imela je tetovaže na obeh nogah. Slikovni postopki, ki so se začeli z iskanjem metastaz, so kazali sumljive limfne vozle v trebuhu, zato je sledila operacija trebuha, a se je izkazalo, da limfni vozli niso bili spremenjeni zaradi rakavih metastaz, ampak zaradi pigmentov tetovaže. Operativni poseg torej ni bil nujno potreben.

A niso samo limfni vozli dokončno skladišče oziroma odlagališče, tuji pigmenti so odrinjeni tudi v ostale organe.

Prav tako v upanju, da bo organizem našel rešitev za odstranjevanje odpadnih snovi. Ampak takšne rešitve ni. Večinoma ostanejo delci v telesu, tiho razkropljene tempirane bombe,” kot jih imenuje Alderjeva, ki zagovarja, da bi morale barve za tetoviranje, podobno kot zdravila, skozi stroge poizkuse, katere snovi lahko v kakših količinah vnesemo v človeka.

Si zdaj mislite, dobro, telo prenese določeno količino in glede na to, da je na sploh po vsem svetu nešteto ljudi s tetovažami, človek ne sliši pogosto o zdravstvenih težavah.

Adlerjeva na to odgovarja, da je na srečo to res, a žal ne pomeni nič.

“Kajti v toksikologiji pogosto pride do učinka skupne vsote. Nekje je tega učinka v telesu enostavno preveč in telo zboli.

Ko človek pomisli, koliko škodljivim snovem je v življenju izpostavljen, bi se moral vprašati, ali mora telo še dodatno obremenjevati. Več strupa pomeni več tveganja.

Ves svet se obremenjuje in si beli glavo z aluminijem v dezodorantih, ki bi jih v manjših količinah skozi kožo pristal v telesu (demenca in rak prsi), čeprav glavnino količine aluminija zaužijemo s hrano in zdravili.

Bolje se počutimo z bio pirinimi keksi in smo zaskrbljeni, ker nam lahko radijsko valovanje ali kancerogene snovi v kremah za telo škodijo. Pri tetovažah pa se takšno premišnjevanje konča.

Gnojna vnetja po vbodu, pa tudi alergije z rdečico, s srbežem, z mehurji, izcedki, luskami in oteklinami so na dnevnem redu pri zdravniku v ordinaciji.

Veliko je pozameznih znansvetnih poročil, da so bile tetovaže razlogi oz. sprožilci alergij na sonce, kožnega raka in očesnih vnetij.

Imunski sistem se v tem primeru poveže z barvo za tetoviranje, proti kateri se hoče boriti.

Še posebej nevarno je, ko so prebodene jetrne pege, kajti tam zdravnik nima več nadzora nad kožnim rakom.

Rezultat slikanja z magnetno resonanco je lahko popačen, nepravilen, če so gosti pigmenti tetovaže točno tam, kjer bi morala biti koža strokovno nadzorovana.

In ne samo to: včasih vsebujejo barve za tetovaže - sicer tudi vsak permanentni mejkap - mikroskopske železne delce, ki se lahko zaradi močnega magnetnega polja tomografa segrejejo in v tkivu poskrbijo za opekline od druge do tretje stopnje. Spremljajo jih pekoče bolečine, otekline in brazgotine,” pove Adlerjeva, ki za konec še vsem, ki premišljujete o tetovaži sporoča:

“Tetovaže so pravi blagoslov samo takrat, ko z njimi prekrijemo moteče brazgotine. Ker pa so tetovaže za večino veselje, stranski učinki pa so res hudi, se moj poziv glasi: 'Think before you ink!' ali v prevodu 'Premisli, preden se pustiš obarvati!'”

Pripravila: Špela Sila
Fotograifje: Unsplash.com
Vir: knjiga Koža ob blizu, v kateri najdemo čisto vse informacije, ki jih moramo vedeti o naši koži.

Priporočamo v branje!

Priporočamo tudi članek: Skrivnosti, ki jih ženske nikoli ne delimo s svojim partnerjem! NIKOLI!

Preberi še: To je Slovenka, ki nas je navdušila s svojimi veščinami (zelo realističnega) ličenja