Moje telo pripoveduje zgodbo

Človeško telo je nekaj neverjetnega in lahko preživi izjemne dogodke, tudi takšne, ki so nam jih približale tri bralke angleškega Cosma.

Jannie White: "Moje brazgotine so kot tetovaže, ampak z boljšo zgodbo." (foto: Sarah Dunn) Sarah Dunn
18. 7. 2013

Za objavo zgodbe smo izbrali julij, mesec, ko se morda najbolj obremenjujemo s tem, kako smo videti.

Preden boste letos oblekle kopalke in se začele pritoževati nad svojo postavo, pomislite na tri dekleta, ki kljub svojim brazgotinam pogumno in neobremenjeno stopajo skozi življenje.

JANINE WHITE, 28 LET, ŠTUDENTKA PSIHOLOGIJE

Bili smo sredi marca leta 2002 in s prijatelji sem se v lokalu pogovarjala o načrtih, da bi se preselila v London, ker sem sanjala o tem, da bi postala plesalka. Spila sem samo en kozarček, vendar sem na poti iz stranišča nerodno padla. Od bolečin sem planila v jok, čeprav takrat še vedela nisem, da sem si zlomila kolk.

Prestala sem nekaj operacij, med njimi tudi menjavo kolka. Dva tedna sem bila v bolnišnici, potem pa sem se morala za šest mesecev preseliti k babici, ker doma nisem mogla hoditi po stopnicah.

Na desnem stegnu imam dve 30-centimetrski brazgotini. Nekaj časa sem bila na vozičku, zdaj pa si pri hoji pomagam z berglo.

Kar precej časa je moralo preteči, da sem postala tako pozitivna, kot sem danes. Najprej me je pogled na brazgotine le spominjal na sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Nekaj časa si nisem mogla niti sama obleči spodnjih hlačk, kaj šele, da bi plesala. Toda ko sem šla leta 2006 na počitnice v Turčijo, se je nekaj spremenilo. Ležala sem na ležalniku pokrita s sarongom in se zavedla, da lahko svoje življenje izboljšam le sama. Oblekla sem se torej v bikinke in svetu previdno pokazala novo sebe. Nekateri so strmeli vame, ko sem šepala mimo, a sem jih kar ignorirala.

Na svoje brazgotine sem začela gledati kot na tetovaže z zanimivejšo zgodbo. Vsak dan me spomnijo, da sem zmožna preživeti vse, s čimer mi postreže življenje. Upam, da bom nekoč lahko hodila tudi brez bergel.

Zdaj hodim na faks in študiram, da bom nekoč lahko postala psihologinja. Še vedno hodim ven s prijatelji in plešem svojo različico plesa: za boljšo podporo obujem čevlje s polno peto in se zibam na ritem. Čeprav potem traja tri dni, da pridem k sebi, je vsekakor vredno!

LYDIA LAWRENCE, 26 LET, KADROVKINJA

Vsakič ko pogledam 40-centimetrsko brazgotino na svojem trebuhu, me prevzame mešanica občutkov. Toda najbolj od vsega čutim ponos, ker sem preživela. Moja brazgotina me vsak dan opomni na to, kaj vse je moje telo sposobno preživeti.

Pred štirimi leti so me med službenim odmorom zabodli. Sprehajala sem se s prijateljem Jeremiahom. Pred gledališčem HammersmithApollo v Londonu se je od nikoder prikazala ženska in mi v trebuh zapičila 18-centimetrski nož. Na smrt prestrašena in v hudih bolečinah sem ležala na pločniku, nekaj mimoidočih pa se je trudilo ustaviti krvavitev. Odpeljali so me v bolnišnico CharingCross, kjer sem padla v komo, saj sem imela poškodovana tudi jetra in ledvico.

Kljub resnosti poškodb sem po tednu dni odšla iz bolnišnice, čeprav so mi to odsvetovali. Še vedno sem bila v šoku in sem verjela, da mi bo lažje, če se bom vrnila domov in v svoj vsakdan. Na žalost se zato brazgotina ni zacelila tako dobro, kot bi se lahko.

Ženska, ki me je napadla, je bila Sarah Harper, nekdanja Jeremiahova punca. Ne vem, zakaj me je napadla. Po napadu je pobegnila, a se je po treh dneh predala policiji. Obtožili so jo, da je ranila z namenom prizadejanja hude škode za telo, in jo 9. februarja 2009 na sodišču Blackfriars obsodili na 9 let zapora. Sojenja sem se udeležila kot priča. Takrat sem bila jezna, zdaj, tri leta pozneje, pa se mi le še smili. Zapravila je svoje življenje.

Dolgo časa me je že sam pogled na brazgotino v trenutku odpeljal v čas, ko se je dogodek pripetil. Zvečer me je bilo strah v lastnem domu in sem kot obsedena preverjala okna ter vrata. A tisto, kar v začetku tvojo samozavest zamaje, te na dolgi rok naredi močnejšega.

Na trenutke je težko živeti z brazgotino, ki ima za seboj tako dramatično zgodbo. Občutek imam, kot da si ljudje ustvarijo sliko o meni, še preden me spoznajo: da si domišljajo, da moram biti takšne 'vrste', da sem se zapletla v napad z nožem. Na srečo so mi moji dobri prijatelji v veliko podporo. Prijateljice me prepričujejo, da sem kljub temu lepa in globoko v sebi se tega tudi sama zavedam. Vedno sem imela lepo postavo in zdaj brazgotino sprejemam kot del nje. Naučila me je, da se ne smem obremenjevati s svojim videzom.

Zdaj, ko sem noseča, se moje telo spreminja, brazgotino pa sem povsem sprejela. Neverjetno je, da prav pod njo nastaja novo življenje. V bikinkah se sicer še vedno ne počutim najbolje, a objava v Cosmu je nekaj povsem drugega. Gre za izjemno pozitiven način sprejemanja drugačnosti, pri čemer svetu pokažem brazgotino, ki je v resnici moja medalja za preživetje.

ADELE POPE, 21 LET, ŠTUDENTKA NARAVOSLOVJA

Ko sem pri 15 letih pod prho doživela epileptični napad, sem si pridelala hude brazgotine po rokah in nogah. Pri padcu sem sunila v pipo, da je name nekaj minut, ko sem bila v nezavesti, tekla vrela voda. Potem so me našli starši. Skoraj pol telesa sem imela opečenega in pet dni sem bila v komi.

V bolnišnici sem bila skoraj šest tednov in vse od takrat se vanjo redno vračam zaradi rekonstrukcij in presaditev kože. Ko ima človek na telesu takšne brazgotine, je tako, kot bi na telesu nosil napisano svojo življenjsko zgodbo. Ljudje seveda strmijo, a rada si predstavljam, da zato, ker jih to presune, in ne zato, da bi se zgražali.

Moje brazgotine pa so tudi čustvene. Spomnim se, ko sem se ob odhodu iz bolnišnice prvič zagledala v ogledalu in se zgrozila. Spomnim se tudi, kako sem šla kmalu zatem v nakupovalni center, oblečena v prevelika oblačila. Opekline so bile še tako sveže, da sem hodila kot grbavec, ljudje pa so si šepetali in strmeli vame.

A ker so me brazgotine oblikovale v osebo, kakršna sem danes, se z njimi ne obremenjujem več. Nikoli jim nisem pustila, da bi mi narekovale, kaj naj oblečem: če mi je všeč majica brez naramnic, jo pač oblečem. Še vedno hranim majhne črtaste bikinke, ki sem jih pri sedemnajstih nosila na počitnicah v Franciji, saj me opominjajo, da moram še naprej ostati močna.

Ta objava v Cosmu mi je vlila novo samozavest, saj sem spoznala, da sem bolj obremenjena z razkritjem svojih 'normalnih' delov telesa, na primer trebuščka, kot pa brazgotin. Sem ambasadorka fundacije Katie Piper, ki pomaga ljudem z opeklinami in brazgotinami. Če se bo le ena oseba po tem, ko bo to prebrala, manj sramovala svojega videza, je bilo vredno.

Besedilo: Rachel R. White

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri